Ali potrebujemo Triglavski narodni park?

    Bohinjci (90,42 odstotkov občanov ob 10-odstotni volilni udeležbi) so na referendumu glasovali za izstop iz Triglavskega narodnega parka. To zadnjo epizodo zgodbe je bilo mogoče z veliko stopnjo gotovosti napovedati že avgusta. Takrat je namreč slavna brunarica-bife ob jezeru, ki jo upravlja najožja družina župana Franca Kramarja, prejela odločbo o rušitvi – ker je pač črna gradnja. Ogorčen župan je odločno protestiral, seveda sploh ne zaradi bifeja, ampak v imenu vseh bohinjskih črnograditeljev, in napovedoval usodni korak izstopa, če …

    Nekaj ozadja. Triglavski narodni park je trenutno ureditev dobil z novim zakonom l. 2010. Zakon je bil na nek način nujen, saj zaradi zastarelosti prejšnjega park ni mogel izvajati nekaterih nujnih varstvenih funkcij, ki sodijo k pojmu nacionalnega parka.  Zaradi velikega števila političnih interesov, predvsem takšnih in drugačnih predstav lokalnih skupnosti, kaj od parka pričakujejo, je rezultat glede nove ureditve TNP različen. Nekatere rešitve so dobre (definiran je način in sredstva, kako izvajati varovanje), nekatere so sporne (npr. delitev na tri območja varovanja namesto prejšnjih dveh, pri čemer je najbolj varovano območje po obsegu manjše, kot je bilo prej; tiste, ki smo novemu zakonu nasprotovali, je motila predvsem izključitev alpskih dolin, ki so prej bile v osrednjem območju), nekatere pa precej nesmiselne (recimo selitev sedeža uprave parka iz Bleda, kjer je komaj [2004] dobil nove sodobne prostore, v Bohinj; celo običajno diplomatski direktor TNP Martin Šolar je nedavno komentiral, da “Določba, da se sedež TNP prestavi v lokalno skupnost z največ prebivalci v TNP, je bila, milo rečeno, del političnega trgovanja pri sprejemanju zakona o TNP.” [Dnevnik, 11.8.2012]). Morda pa bo zadeva elegantno rešena, ker po novem Bohinjci parka itak nočejo? Kakorkoli, glede hipotetičnega vprašanja, ali Triglavski narodni park potrebujemo, se mi zastavlja nekaj dilem.


    1. Ali določena lokalna skupnost lahko v katerem koli trenutku legitimno zahteva izključitev iz parka, kot sedaj Bohinjci?
    Seveda je pravica ljudi, da imajo besedo pri tem, kako se upravlja njihovo ožje okolje, ena izmed temeljnih demokratičnih pravic. Biti ali ne biti v parku, je za tako veliko skupnost, kot so bohinjske vasi, gotovo zadeva, ki je ni mogoče določiti mimo volje prebivalcev. To zame ni sporno. Problem je drugje. Naravovarstveni režim nacionalnega parka ima smisel le dolgoročno. Če l. 2010 rečete, “To jezero je zavarovano”, l. 2011 “Jezero ni več zavarovano, da lahko na njem zgradim hotel”, l. 2012 pa “To jezero (s hotelom) je spet zavarovano”, zadeva nekako nima pravega smisla iz naravovarstvenega vidika. Morda kdo misli, da se to splača iz tržnega vidika; a predstavljam si, da  vsaj tisti turisti, ki jih pritegne znamka nacionalnega parka, vedo dovolj, da na takšno strategijo ne bi padli – vsaj ne dvakrat.
    2. Ali je Triglavski narodni park navsezadnje prevelik?
    Včasih se mi zdi, da je paradoks našega pogleda na TNP, da je park v perspektivi istočasno prevelik in premajhen. Če bo pritisk raznih “brunaric”, športnih centrov in lastnikov gozdov uspešen, bo od sedanjega parka po referendumih ostalo le malo – bodo vsi zadovoljni šele, če se bo park omeji le na visokogorsko “divjino”  sedanjega osrednjega območja , kjer ni stalnih naselji?
    To bi bila gotovo velika izguba. Po drugi strani pa me včasih mika, da bi rekel – kar. Če ne prepoznamo vrednote in vrednosti parka, kakšen smisel je potem robna območja in njihove prebivalce siliti v park, ki jim je odveč? Čeprav bi bilo dobro opustiti iluzijo, da je TNP tisto, kar preprečuje razcvet turizma; ali, da bo brez parka vse dovoljeno. Kot je večkrat opozoril  Šolar, bodo črne gradnje črne z ali brez TNP, prav tako jezera in Julijskih Alp  ne ščiti zgolj park, ampak tudi režimi Nature 2000.
    3. Kaj nam TNP sploh pomeni?
    Planinstvo v različnih oblikah je nedvomno zelo priljubljeno in množično. Planinska zveza Slovenije navaja impresivne številke:  več kot 58.000 članov planinskih društev (2011), 1.161 planinskih poti v skupni dolžini prek 9000 km, ki jih letno, tako ocenjujejo, obišče 1.4 miliona obiskovalcev. Vsekakor so sprehodi v gorah in v naravi (od alpinizma do gobarjenja) naša ljubezen. Kako pa se ta velik rekreativni interes prevaja v interes za to, kaj se dogaja z okoljem, v katerem ga prakticiramo? Precej borno. Ob razpravah o novem zakonu o TNP je bilo zanimanje širše javnosti komaj zaznati. Prav tako nedavni bohinjski referendum niti najmanj ni vzpodbudil kakšne širše razprave ali izražanja stališč množice ljudi, ki so to poletje vsaj enkrat obiskali Julijske Alpe in TNP.
    Kljub temu, da Slovenci množično uživamo v naravi in (se mi zdi)  na splošno tudi   imamo občutek za vrednote naravovarstva, nekako jemljemo zaščiteno naravo za dano, kot da bo vedno nekdo drug poskrbel, da bo takšna ostala. TNP je primer, da to ni nujno tako. Tega nacionalnega parka (in v resnici velike večine vseh ostalih na svetu) ne urejajo le načela naravovarstva, ampak številni interesi in politike. Zato bi bilo mogoče dobro, da se za TNP vsi malo pobrigamo tudi po izletu v Bohinj.

    Deli