Zakaj v Sloveniji potrebujemo raziskovalne univerze

    Pod tem naslovom Aleš Iglič v Financah razloži svoje videnje, zakaj na FE UL niso izglasovali stavke 23.januarja. 

    Nove zakonske spremembe za področje visokega šolstva ne spodbujajo dovolj raziskovalne uspešnosti univerzitetnih profesorjev in so preveč usmerjene v neposredno pedagoško delo (predavanja). Gre za koncept, ki ni v skladu z gibanji v razvitih državah, na primer v Nemčiji, kjer so glede na raziskovalne rezultate univerze razdelili v raziskovalne in druge, financirajo pa predvsem raziskovalne, ki lahko pomembno pripomorejo k razvoju države. Nekatere spremembe v slovenski visokošolski zakonodaji gredo sicer v pravo smer, saj so po novem neposredne (variabilne) pedagoške obveznosti od pet do sedem ur na teden namesto prejšnjih šest ur, vendar to ni zadosti. 

    Kot je bilo pričakovati, visokošolski sindikat tudi tej malenkostni spremembi nasprotuje, saj se ne zaveda, da univerze ne morejo biti brez škode v nedogled predvsem socialne, in ne raziskovalne ustanove, tako za študente kakor tudi profesorje, ki ne ustrezajo mednarodnim merilom kakovosti. Menim, da so take in podobne poteze sindikata vzrok, da na Fakulteti za elektrotehniko (FE) Univerze v Ljubljani prejšnji petek večina zaposlenih ni glasovala za stavko 23. januarja 2013, torej udeležba na tej stavki na FE UL ni bila izglasovana. 

    Pred kratkim je FE v dokumentu, poslanem vodstvu UL, poudaril, da je univerza hkrati izobraževalna in raziskovalna ustanova, kar narekuje prožnejše določanje uradnih profesorjev iz pedagoške in raziskovalne dejavnosti. Da bi UL ostal raziskovalna univerza, je nujno enakovredno obravnavanje pedagoških in raziskovalnih delavcev univerze, česar zdajšnja zakonodaja ne omogoča. 

    Torej večja prožnost pri neposrednih pedagoških obveznostih, ki bi omogočala, da se lahko raziskovalno-razvojno manj aktiven profesor obremeni za več kot sedem ur neposrednih pedagoških obveznosti na teden, raziskovalno-razvojno aktivni profesor pa razbremeni pod pet ur. Tako kot je to urejeno na boljših raziskovalnih univerzah v razvitem svetu, kamor bi se radi šteli, vendar smo večinoma že ugotovili, da tja (še) ne sodimo. 

    …Tako da v prihodnje ne bomo imeli profesorjev s slabšimi raziskovalnimi rezultati, kot pa jih zahtevajo v nekaterih razvitih državah za pripustitev k zagovoru doktorata. Z zaostritvijo meril za izvolitve bi obrnili zdajšnjo nenaravno porazdelitev profesorskih nazivov, kjer imamo na profesorskih mestih precej več rednih profesorjev kot docentov.

    13 KOMENTARJI

    1. Glavni argument nasprotovanja predlaganim spremembam je ravno strah, da bi prišlo do povečevanja pedagoškega dela in odpuščanja… in posledično slabšanja pogojev za študente in zaposlene.
      Fleksibilizacija bi bila lahko res koristna zgolj, če bi imela univerza urejeno financiranje.
      Kot verjetno veš, je minister poskušal speljati novelo po nujnem postopku, kar jasno kaže na to, da v ozadju niti slučajno ni kvaliteta univerze.

      Matej Prijatelj
      študent fizike

    2. Po mojem je problem v tem, da so si na nekaterih faksih za vse kar je nad 6 ur veselo izplačevali nadobremenitve. Po novem bodo dobili plačano le tisto nad 7 ur.

      Drugače se mi zdi fiksna obveznost 6 ur res preveč toga in sploh ne upošteva tega, ali gre za različne skupine pri istem predmetu, ali profesor predava predmet prvič ali že desetič, ali je začetniški ali podiplomski predmet (ki zahteva veliko več priprav) etc.

      Tudi to, da govorimo o 100% pedagoški zaposlitvi, čeprav bi vsak profesor moral v okviru svoje zaposlitve tudi raziskovati, je moralo nastati kot utemeljitev za dodatne polovične/tretjinske/petinske zaposlitve na inštitutih ali kar na sami fakulteti.

      • 20% dodatna zaposlitev je kolikor jaz vem mogoča samo, če obstaja projekt. Tukaj je treba ločiti med projektnim in raziskovalnim delom, namreč raziskovalno delo je mogoče tudi, če nimaš projekta.

      • Saj to je jasno. Ampak ali bo od 120% zaposlenega profesorja potem kdo zahteval dodatne objave s področja raziskav, ki niso bile financirane iz projekta ali programske skupine? Torej dokazilo, da je tudi v svojih 100% delovnega časa raziskoval in ne samo v dodatnih 20%?

      • Tvoja podmena je torej, da profesor s 120% mora imeti več objav (če pristanemo na to, da je to dovolj relevantno merilo učinkovitosti). To kar bi ti predlagal je torej to, da imajo ti profesorji 20% strožje habilitacijske pogoje za izvolitev v višji naziv?
        Seveda je lahko 20% tudi iz industrijskih projektov, strokovnih nalog…

      • Aja, da še k temu dodam…Tisti, ki uspejo pridobiti projekte itak več delajo (izhaja iz prakse – to lahko potrdi vsak, ki je kadarkoli prijavljal projekt, lovil roke, se zajebaval s partnerji in vso birokracijo, ki k temu pritiče). Če bi torej od njih še ZAHTEVALI formalno več outputa, bo srednjeročna posledica samo to, da se nihče več ne bo zajebaval s projekti.

      • Jaz nisem rekel da bi moral biti 120% profesor bolj učinkovit – pravim samo, da je sedanja situacija precej čudna, gre pa v bistvu za majhen relikt iz časov, ko so si nekateri po principu samopostrežbe izplačevali 150% ali še večje plače.

        Z interpretacijo, da je tistih 20% v bistvu nekakšen bonus za pridobivanje projektov, bi se lahko strinjali. Čeprav bi bil v tem primeru dodatek za delovno uspešnost bolj primeren. Poleg tega dopolnilna zaposlitev ni pogojena s tem, da si sam pisal projekt ali program – lahko si tudi sodelavec na projektu nekega drugega nosilca.

    3. V sam razmislek Aleša Igliča se tu ne bom veliko spuščal, imel bi zgolj en pomislek oziroma vprašanje. Namreč, kateri rezultati (parametri) naj bodo merilo ali je neka univerza raziskovalna ali ne? Kaj bomo sploh opredelili kot raziskovalno? Mogoče se bo komu zdelo to vprašanje "noro" ali pa vsaj nevljudno, ampak ali naj v Sloveniji še vztrajamo na financiranju raziskav in razvoja v "tehniških" dejavnosti (elektrotehnika, strojništvo, kemija, farmacija) ali naj sredstva raje usmerimo v, na dolgi rok, mogoče bolj smiselne raziskave. Recimo raziskave na področju medicine, turizma, socialnega varstva (npr. skrb za ostarele …) in pa določenih "eko-panog" …

      Meni je, pa naj bo to za naravoslovce in tehnike še tako "kruto", to povsem resna dilema oziroma dilema okoli katere se bomo v naši državi morali resno pogovoriti.

      Naj zaključim, vse strategije vlaganja v izobraževanje in raziskave morajo slediti tudi realni možnosti dolgoročnega razvoja določene panoge. Če bomo mi prišli z našo strategijo do tega, da bodo naše fakultete "producirale" kakovostno izobražene kadre za delo v tujini, potem imam sam s tem manjši problem …

      Odločitev neke fakultete, da se ne pridruži stavki, pa se mi zdi legitimna, tisto kar is sam želim je, da naj takšna odločitev temelji na močnih argumentih. Ali je "prožnost pri neposrednih pedagoških obveznostih" takšen argument pa jaz ne bom sodil.

      Dragan Stojanović

      • Nevljudno ravno ne, ampak precej trapasto. Najprej je treba vedeti, da tehnične in naravoslovne vede samo preko industrije prinesejo v slovenski bdp nekako 25 %, 33 ce bi steli noter se kmetijstvo. Brez raziskav in razvoja te industrije ni več, in to v nekaj letih, kmetijstvo pa pri nas tako ali tako stagnira že nekaj časa zaradi pomanjkanje znanja in investicij. V Evropi je nekaj držav, ki so v zadnjih desetletjih poskušale živeti samo preko turizma in storitev in to so edine, ki jih je kriza prizadela še precej hujše kot nas. Raziskave v turizem in socialno varstvo se morda slišijo smiselno, ampak kaj točno misliš s tem? Zadeva je lahko dilema zgolj, če imaš dve opciji, ki sta približno enakovredni…

        se pa strinjam, da bi bilo treba narediti neke dolgoročne smernice in na nekatere programe staviti več kot na druge, ampak brez precej široke baze ljudi in znanja, ki mora vključevati tako industrijo kot kmetijstvo, tako turizem kot medicino in tako fiziko kot filozofijo dolgoročno ne bo šlo.

      • @mrtvec, mi lahko linkaš statistiko o tistih 25% in pa poveš na kakšne način "prinesejo prek industrije"?

        "Brez raziskav in razvoja te industrije ni več, in to v nekaj letih, kmetijstvo pa pri nas tako ali tako stagnira že nekaj časa zaradi pomanjkanje znanja in investicij."

        Tega je mene v bistvu "strah", namreč, pa tu ne bom veliko posegal po statistiki, opažam, da vedno več srednjih in velikih podjetij katerih dejavnost je tehnično tehnološka težko shaja, kakor tudi propada. Vzroki so različni eden je definitivno vedno bolj neizprosna (neetična) konkurenca, ki prihaja z vzhoda (Rusija, Kitajska, Indija). Moje vprašanje je ali lahko, kljub tvojim besedam (željam) takšna podjetja, na dolgi rok, zdržijo ta pritisk. Tu si moramo naliti čistega vina in v zgodbo vključiti politiko. Pa tu sploh ne mislim na našo, temveč politiko sil oziroma velesil. Meni je žal, da ta format ne dopušča daljših odgovorov, tako da bom tukaj pravzaprav zaključil. Moram pa biti iskren, meni se zdi dobesedno "škoda" izobraževati mlade ljudi, ki bodo potem svoje znanje "tržili" v tujini.

        Mogoče bi te vendarle vprašal eno stvar. Malce sem se vendarle začel poglabljati v statistiko in tako berem, da je v Sloveniji število raziskovalnih podjetij od leta 2005 do leta 2010 zraslo iz 375 na 630 in prihodki od raziskovalnega dela (1000 eur) iz 412765 na 745942 eur. (vir: http://www.stat.si/letopis/2012/07_12/07-01-12.htm) To je sicer spodbudno, vendar kako razumeti takšno neskladje rasti v »raziskovalni-razvojni dejavnosti« s padanjem gospodarske aktivnosti (tudi BDP) v RS. OK, možen odgovor je lahko, če ne bi bilo tega razvoja bi bil upad še večji, pa vendar. Poleg tega bi tu opozoril tudi na podatek, da so v Sloveniji v letu 2011 "prevladovala mikropodjetja (94,5 %). Kljub temu pa so največ prihodka ustvarila srednje velika podjetja (26,4 %) in velika podjetja (33,5 %). Podjetja z več kot 50 osebami, ki delajo (to so srednje velika in velika podjetja), so zaposlovala več kot polovico (55,4 %) vseh oseb, ki so delala v podjetjih." (vir: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5151) Zgoraj lahko vidimo tisto, kar sam opredelim kot nevarnost, seveda gledano dolgoročno, namreč pri nas pada delež srednje velikih in velikih podjetij oziroma so takšna podjetja v vedno večjih težavah (o vzrokih tu ne bi govoril) in kot vidiš iz vira so ravna takšna podjetja največ zaposlovala: "Podjetja z več kot 50 osebami, ki delajo (to so srednje velika in velika podjetja), so zaposlovala več kot polovico (55,4 %) vseh oseb, ki so delala v podjetjih." (Ibid.) Ko vse to združiš in povežeš s temo bloga, moje razmišljanje niti ni več tako trapasto.

        Dragan Stojanović

        P.S.

        Lahko pa tudi izobraževalni sistem vključimo v gospodarski sistem oziroma obravnavamo kot podjetja, ki so izvozno naravnana, vložimo določena sredstva, povabimo kvalitetne strokovnjake, da pridejo predavati in raziskovati v Slovenijo – to seveda predpostavlja, da se tudi avtor bloga vrne iz San Diega, 🙂 – tako, da bi začeli "producirati" visoko izobražen kader, katerega bomo izvažali v različne države sveta. No, dodati bi moral še malenkost, stroške tega podjema bi pač morali pokriti z zelo visokimi šolninami. Vodstvo Ljudske Republike Kitajske baje ne sprašuje za ceno, zanima jih zgolj kvaliteta.

      • @problemi

        Na zalost ne morem postreci s statistiko, ker gre bolj za mojo oceno kot za neke realno objavljene podatke. Za tistih 7 % za kmetijstvo so podatki statisticnega urada, 25 % ne bi smelo biti prevec mimo(http://www.iop.org/publications/iop/2012/file_58713.pdf). struktura gospodarstva v angliji in sloveniji je precej podobna, tako da 25 % je torej neka ocena, ki je lahko manjsa ali visja.

        Pridruzujem se tvojim pomislekom glede velikih in malih podjetji, ampak zdi se mi, da se bojis tega, da bi se veliko vlagalo v njihove panoge, pa bi kljub vsemu propadla? Ce si zelimo imeti v Sloveniji visok standard in visoko zaposlenost, potem moramo vlagati v nekaj, kar se da izvazati (turizem je zame v tem pogledu enakovreden izvozu). Mislim, da se oba strinjava, da je v kmetijstvu, gozdarstvu precej ekonomskih rezerv (ce se seveda vlaga tudi raziskovalno v panoge), a verjetno ne dovolj za dosego ciljev. Turizem tudi ima rezerve, ampak ne dovolj. Skrb za ostarele, kljub temu, da v to nikakor ne vlagamo dovolj, verjetno tudi ni resitev. Skratka, edino moznost vidim, v pospesevanju novih dejavnosti v vlaganju v razvoj in raziskave v novih industrijah. Nasa velika podjetja imajo tezave, ampak malih visokotehnoloskih je cedalje vec, ob dovolj velikih vlaganjih in ohranjanju visoke kvalitete izobrazevanja bi lahko ta rasla, morda nekoc postala velika in vlekla nase gospodarstvo naprej. Mislim, da je to edina varianta, in verjamem, da je visokotehnoloska industrija (in morda visokotehnoloske storitve) edina moznost. Ce me prepricas v nasprotno, potem super, gremo po tvoje. Do takrat pa…

        Pa se disclaimer, trenutno sem zaposlen v tujini, na raziskovalnem institutu, zunaj sem, ker so bile tu moznosti boljse, ampak sem se (bil) pripravljen vrniti nazaj tudi ob precej slabsih ekonomskih pogoji. trenutno pa niti teh ni… pocasno hiranje nasega izobrazevalnega, raziskovalnega sistema bo povzrocalo cedalje vecji beg mozganov, in temu se brez vlaganj ne bo mogoce izogniti.

      • @mrtvec

        Iskreno povedano sam raje vidim, da je v pogovoru čim manj statistike. Imam veliko raje pogovor, kjer gre bolj za refleksijo ali interpretacijo družbene resničnosti "po občutku" kot pa za naštevanje in seštevanje številk. Vendar, ko si že omenil kmetijstvo, je zanimiv (zaskrbljujoč?) podatek, da je bilo leta 2000 vseh zemljišč v uporabi 508960 ha in leta 2011 pa 458214 ha, torej zmanjšanje za približno 50000 ha. Zdaj ali ta podatek sam po sebi kaj pove, ne vem, nisem strokovnjak za to področje, vendar verjetno kaže na določen odnos do te panoge. Ampak, želim povedati nekaj drugega.

        Absolutno sem za razvoj in vlaganja v takšna podjetja. Nekje sem ali rekel ali zapisal, da bi morala država vztrajati nujno ustanoviti sklad (cca 0,5 milijarde eur) iz katerega bi lahko podjetja, ki imajo že za sabo, ali pa je ta v perspektivi, neko pozitivno ekonomsko zgodba, črpala sredstva za razvoj, raziskave, patentiranje, no, naj ne naštevam, verjetno se razumeva. Tisto, kar mene skrbi je, da so v Sloveniji velika podjetja, pa tu dejansko ne generaliziram, v veliki meri že črpala takšno in drugačno pomoč, direktive EU pa takšno predvidevajo zgolj enkrat v desetih letih, to pomoč pa niso vedno uporabila za zgoraj naštete ekonomske aktivnosti, ki bi tem podjetjem prinesla, seveda ne nujno, dolgoročnejšo stabilnost. In tu pridem sam do dileme, na eni strani šolanje novih kadrov na drugi strani manjšanje potrebe po teh kadrih. Kaj narediti? Naj tu poudarim, da nikakor nisem za to, da se programi nujno ukinjajo, fakultete zapirajo. Moj namen tu je, da se odpre debata, katera je premnogo krat "tabu tema" ravno za intelektualce iz fakultet, inštitutov …

        Moram priznati, da razmišljava dokaj podobno. Tudi ti ugotavljaš, da imamo v Sloveniji precej ekonomskih rezerv na področju kmetijstva, gozdarstva, turizma, sam bi omenil tudi energetiko, transport. Skratka skoraj povsod imamo rezerve. Torej ne gre za to, ali ali, temveč za vse istočasno. Praviš, da je v Sloveniji vedno več malih visokotehnoloških podjetij. Res je in v ta je potrebno vlagati, naj se sliši še tako "komunistično" tudi z dokapitalizacijami države, ampak, tudi v Indiji, Kitajski, Braziliji … je vedno več. pa ne malih temveč "ogromnih" visokotehnoloških podjetij. In to je potrebno vključiti v razmislek o sistemu in o tem kako in koliko bomo vlagali, da ne izpade, da smo skozi okno (ali žepe posameznikov) metali denar.

        Naj zaključim, torej, kot se pravzaprav tudi strinjava, vlagati v vse panoge, in pri tem biti kar je moč inovativen, četudi je to področje skrb za starejše – ko si že omenil tujino, baje je v GB vedno več starejših, ki si ne morejo privoščiti bivanja v domovih za ostarele, bom kar zaključil, oziroma vprašal zakaj jih v Sloveniji še ne gradimo … mislim, da me razumeš – ali pa množični turizem. Ker si v tujini, pa verjetno prideš kdaj tudi sem, ali si mogoče slišal za nov slovenski produkt "Zidanški turizem". Tu je zapisana strategija razvoja le tega: http://www.zuzemberk.si/data/economy/Strategija_ZT_koncna.pdf. Napisana je bila leta 2007. Pa še "nič", razen vizij in strategij. V tem času bi države, ki obvladajo turizem, brez velikega kompliciranja, pripeljale na tisoče turistov, ki bi uživali ob dobri slovenski domači hrani, vinu, in ogledih naše resnično prelepe države.
        Če bomo zrli zgolj v eno smer, pa naj bo ta še tako visokotehnološka, se nam slabo piše.

        Mogoče še to, namen moje "provokacije" je bil ravno to, da se pogovarjamo o vseh temah brez kakršnih koli zadržkov. 🙂

        Dragan Stojanović

    4. Meni se zdijo pomisleki Aleša Igliča povsem na mestu, vsaj v tem smislu, da razvijajo debato o spremembah na Univerzi. Čeprav se strinjam z Matejem Prijateljem in ne razumem točno, ali niso njegovi pomisleki v resnici bolj argument za stavko kot proti.
      Ampak kot že začeto: problem je, če bo stavka dosegla zgolj ohranjanje statusa quo, za katerega se moramo strinjati, da ni dober. Želel bi, da bi Univerza poleg nasprotovanja multiministrovim pavšalnim posegom v visoko šolstvo zmogla vsaj še kritičnega premisleka o tem, kakšne spremembe pa bi bile možne oziroma dobre. In Igličevo razmišljenje je že lahko neko dobro izhodišče.

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here