Mlade raziskovalce grabita obup in tujina

    Pod tem naslovom novinar Uroš Škerl Kramberger v Dnevniku piše o pomanjkanju denarja v financiranju znanosti v Sloveniji in kako se s tem soočajo mladi raziskovalci. Redni bralci Kvarkadabrinega bloga sicer ne bodo izvedeli nič novega, je pa vseeno lepo, da se navkljub burnemu političnemu dogajanju v parlamentu v časopisih vseeno pojavljajo zapisi o tem kam vodi pretirano zategovanje pasu na napačnem mestu. 

    Nekaj izsekov

    …»Še pred enim letom smo se kolegi v šali spraševali, kam bo kdo odšel, zdaj pa so to že resna vprašanja,« je zaskrbljen tudi fizik dr. Martin Klajnšek, zaposlen na odseku za fiziko trdne snovi Instituta Jožefa Stefana. Pri šestintridesetih letih se Klajnšek ukvarja z raziskovanjem jedrske magnetne resonance in kvantnih spinskih sistemov. V zadnjih petnajstih letih je objavil triinštirideset fizikalnih člankov in je bil štirikrat nagrajen. Ima zaposlitev za nedoločen čas. Ampak to ne pomeni še ničesar. »V resnici je moja zaposlitev odvisna od projektov,« pravi. »Raziskovalci se moramo med seboj boriti na razpisih. Zadnji razpis ARRS je bil objavljen z enoletnim zamikom, sredstva pa so bila še bistveno manjša od pričakovanih. Sprašujemo se, kaj bo, če institut za nas ne bo imel več denarja.« 

    …Profesor dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta pravi, da je to, da gre kdo v tujino, sicer lahko dobro. »Mlajši raziskovalci morajo pridobiti izkušnje. A skrbi me, da bodo potem v tujini tudi ostali. Če pa ne bodo odšli, se lahko zgodi, da bodo vrgli puško v koruzo.« Vsaj eden od nadarjenih raziskovalcev, katerih mentor je bil Jerala, danes ni več znanstvenik, pravi. »Odprl je otroški vrtec.« 

    …Kemijski inštitut, pravi Jerala, je lani prejel za trinajst odstotkov manj sredstev kot v letu 2011. »Letos se bodo prihodki zmanjšali še vsaj za milijon evrov. Po mojem mnenju bi morali vse te številke predstaviti javnosti, da bo jasno, kam vodi politika zategovanja pasu.« V laboratoriju za biotehnologijo, ki ga vodi, so za temeljne projekte od ARRS lani dobili petindvajset, letos pa še petintrideset odstotkov manj denarja. »Skupaj torej v dveh letih za več kot petdeset odstotkov,« pravi Jerala.

    13 KOMENTARJI

    1. Kot kaže bo treba ustanoviti stranko, sindikat ali vsaj močno lobistično organizacijo, ki bo zagovarjala interese generacije državljanov starih med 25 in 35 let.

      V vsaki generaciji je namreč približno enak delež najbolj sposobnih, zato je v skupnem interesu družbe, da imajo vsi tudi enakopravno možnost dostopa do javnih sredstev. Javna sredstva morajo biti preko jasnih in pravičnih kriterijev, ki temeljijo na sposobnosti, enakomerno dostopna vsem generacijam.

      Nekaj kratkoročnih predlogov v tej smeri smo na blogu že predstavili:
      – omejitev na "le" 100% financiranje posameznika iz javnih sredstev (Takoj se sprosti cca 500 raziskovalnih delovnih mest. Je ta podatek resničen?)
      – Vzpostavitev razmerja 1:2 za javni raziskovalni denar, ki se deli preko programov in projektov (programi prestavljajo razmeroma fiksno financiranje inštitucij, medtem ko so projekti bistveno bolj odprti in tako dostopni tudi mlajši generaciji – 2x več denarja naj bo na odprtih projektih)
      – nujna je tudi reforma delovanja inštitucij, kot smo pisali že tule: Kvarkadabra blog: Kaj potrebuje sodobna univerza?.

      • Mogoče je zdaj pravi trenutek, da se te ideje posreduje novi vladi oziroma njeni predsednici? Občutek imam, da bi znala prisluhniti argumentom mlade generacije. Ko se zadnje dni pogovarjam z kolegi se mi zdi, da je podpora tovrstnim idejam znotraj raziskovalno-univerzitetne sfere zelo velika. Resnih protiargumentov v bistvu ni.

      • Stranko torej, da bo zadeva resna, ampak potem je treba zaceti zbirati kompetentne ljudi ne samo iz podrocja znanosti, ki jih na Kvarkadabri ne manjka, temvec tudi iz vseh drugih logov. Kaksno leto, da se zberejo ljudje, par let, da se naredi koncno neke pametne programe… kdo je za?

      • Po mojem ima mandatarka trenutno hujše skrbi. Poleg tega bi se z omejitvijo na 100% zamerila senior-FDVjevcem, ki ji lahko vsak trenutek odvzamejo magisterij in jo s tem javno osramotijo (pustimo ob strani, da bi to tako ali tako morali storiti).

        Za vzpostavitev razmerja 1:2 je verjetno pristojna ARRS – ne vem, če velikost razpisov določa vlada, ali jih?

        Pri reformi univerze bo vsakdo naletel na isti odpor, tudi če ta ne bo več ideološko obarvan. Good luck.

      • Sašo,
        s tvojimi cilji se seveda strinjam, imam pa nekaj komentarjev na tvoje predloge (pa naj bralec iz njih sam ugotovi, ali sem financiran iz programa ali iz projekta ;-):

        – malo sem potipal teren okoli sebe, kaj si raziskovalci mislijo o zmanjšanju svojih plač. Načelno so seveda vsi za, sploh če bi imeli od tega korist "mladi". Takoj pa so pristavili, da se bojijo, da tako privarčevan denar ne bo šel v roke mladim znanstvenikom ampak, da se bo netransparentno prekanaliziral drugam. Kot pogosto pri medčloveških odnosih, se torej tudi tu marsikaj začne in konča pri zaupanju v tistega, ki reže kolač. Novi minister bo vsekakor potreboval veliko modrosti.

        – poleg znižanja plač, bi bilo nujno spremenit birokracijo. Način porabe denarja projektov in programov zelo zbirokratiziran: po zakonu moraš določen del denarja porabiti za npr. kemikalije in opremo, ne moreš pa za ta denar zaposliti novega mladega znanstvenika. V znanosti je pretirana birokracija recept za neracionalno porabo proračunskega denarja. Se mi zdi, da bi se na tem področju zares dalo "privarčevati".

        – ne morem se strinjat, da imajo razlike med programi in projekti karkoli za opravit z zaposlitvijo mladih znanstvenikov. Več denarja na projektih ne bi pomagalo podiplomskim študentom in pa tistim mladim znanstvenikom, ki so se v tujini že uveljavili, a bi se ob ugodni domači klimi morda celo vrnili. Še celo jim prištejemo vso infrastrukturo, ki jo sicer dobijo od programskega dela, so triletni ARRS projekti precej provizorične rešitve, ki težko privabljajo dobre znanstvenike iz tujine (recimo: plača za enega raziskovalca in pol, pol tehnika ter denar za tričetrt mikroskopa in kemikalije za štiri mesece na leto…). Meni se zdi, da so ARRS projekti nekakšna "prekerna znanost", ki je sicer nujno potrebna, a funkcionira le, če se ima kam za naslonit. In nikakor si ne bi upal soditi, kolikšen del raziskovalnega denarja mora iti k projektom.

        – Če smo pri solidarnosti: mlade znanstvenice, ki si želijo ustvarit družino, bi v pretežno projektnem sistemu nasrkale še bistveno bolj kot sedaj. Na petletnem programu si mogoče še lahko privoščiš leto porodniške in nato majhne otroke, na triletnem projektu pač ne.

        – Če bi si želeli, bi lahko zaposlovanje mladih znanstvenikov izboljšali že kar neposredno preko programov: če bi programi dobivali dodatne točke za zaposlovanje mladih, bi se začeli za dobre mlade znanstvenike kar sami grebsti. Morda celo na račun dodatkov k plači… (no, ja, mogoče spet malo fantaziram)

      • Jure, res hvala za izčrpne komentarje. Se z marsičem zelo strinjam. Še posebej s tem, da se vse začne in konča pri ljudeh.

        Glede mladih znanstvenic pa bi samo povedal, da sem se pred nekaj dnevi pogovarjal z eno izmed bolj uspešnih, ki je bila veliko tudi v tujini, zdaj pa je noseča in je dobila postdoka na razpisu ARRS pri nas. Če sem jo prav razumel, postdok med porodniško miruje, tako da glede tega ni skrbi.

      • Da ne bo nesporazumov. Predlog je, da se na 100% obremenitev na posameznika omejijo sredstva iz proračuna države. Če ima kdo še druge vire financiranja izven proračuna (eu projekti …), si lahko na ta način plačo dvigne tudi do 150%. Zdaj to ni ločeno.

      • Žiga Turk bi Vam verjetno ploskal. Za čas projekta bi torej zaposlovali ljudi za določen čas. Res zelo razvojno in odlično.

        Pa brez zamere.

      • rx170 nečesa ne razume. Zaposlovanje za določen čas je v znanosti popolnoma stalna praksa za tiste mlajše od recimo 35. Tudi za tiste, ki so se znanstveno v tem času že (letom primerno) uveljavili in imajo potencial, da v slovenski znanosti naredijo kakšen preboj.

        Kako torej rx170 upraviči vse tiste starejše, ki so – in bodo zgleda do penzije – zaposleni za nedoločen čas, za katere pa je zelo preprosto pokazati, da je njihov doprinos slovenski znanosti neznaten? Njihova edina prednost je, da so bili na pravem mestu ob pravem času, ko so se zaposlitve za nedoločen čas delile kot piškotki.

        Meni se to zdi segregacija glede na letnico rojstva. In to dosti hujša kot recimo do "žensk v znanosti".

      • Načeloma sem proti zaposlovanju kogarkoli za določen čas. V tej situaciji potem delo postane nenehni project hunt. Kar navajate pa je sistemski problem (ki postane izrazit npr. po izvolitvi v najvišji naziv), ne vem pa kakšno zvezo ima s predlagano uravnilovko, ki jo zagovarja Sašo Dolenc.

    2. Menda v Švici raziskovalci, ki so starejši od 55 let, ne morejo več kandidirati kot vodje na nacionalnih razpisih.

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here