Izdajalskih osem gre na svoje

    Junija 1957 se je v luksuznem hotelu Clift v San Franciscu tajno sestalo osem nadarjenih mladih znanstvenikov. Pred približno letom in pol so se z družinami preselili na zahodno obalo ZDA, da bi delali v razvojnem laboratoriju podjetja, ki ga je ustanovil izumitelj tranzistorja William Shockley. Kljub začetnemu navdušenju s svojim novim delodajalcem niso bili zadovoljni. Postajal je namreč vse bolj avtoritaren, kar je mlade genialne znanstvenike, polne lastnih zamisli, zelo motilo, zato so se odločili, da ga zapustijo in ustanovijo lastno podjetje, ki ga bo vodil njihov kolega, takrat 29-letni Robert Noyce.

    Odhod skupine mladih strokovnjakov na svoje je bil v tistem času zelo pogumno dejanje. Čeprav so imeli družine, so se odločili pustiti dobro plačana delovna mesta v upanju, da bodo pridobili svobodo dejansko delati tisto, v kar verjamejo, in na način, ki jim kar najbolj ustreza. V svojem novem podjetju so dejansko vzpostavili povsem drugačne vrednote, kot so prevladovale v takrat še zelo hierarhično organizirani ameriški korporativni kulturi. Pomembno je postalo, kaj dejansko narediš, in ne, kdaj in koliko delaš, zelo pa so cenili tudi nove prebojne ideje oziroma inovacije.

    Ker na skrivnem sestanku poleti 1957 »izdajalskih osem«, kot so skupino kasneje poimenovali, pri roki ni imelo drugega papirja, so namero o ustanovitvi skupnega podjetja potrdili kar tako, da je med njimi zakrožilo več dolarskih bankovcev, na katere so se vsi podpisali. Prav ta prvi veliki »spin-off«, kot danes pravimo novoustanovljenemu podjetju, s katerim se posameznik ali skupina odcepi od matičnega podjetja in poskuša najti lastno pot razvoja, je postal temelj značilne podjetniške kulture, ki v Silicijevi dolini vlada še danes.

    Začetki elektronike

    Prve elektronske naprave, ki so jih začeli proizvajati po drugi svetovni vojni, so bile razmeroma velike in energijsko zelo potratne, saj so jih sestavljale elektronke v obliki vakuumskih cevi, ki so bile videti kot podolgovate žarnice. Njihova življenjska doba je bila razmeroma kratka, zato je bilo vzdrževanje tovrstnih elektronskih naprav zahtevno opravilo. Iznajdba tranzistorjev, ki so bili bistveno manjši, zanesljivejši in varčnejši od elektronk, je predstavljala pomemben tehnološki napredek. Prva množično dostopna elektronska naprava na osnovi tranzistorjev je bil majhen žepni radijski sprejemnik iz leta 1954, ki so mu popularno rekli kar tranzistor.

    Ključni znanstvenik, ki je v Bellovih laboratorijih s kolegi iznašel tranzistor, je bil ravno William Shockley. Kmalu zatem se je odločil, da ustanovi lastno podjetje, ki se bo ukvarjalo z razvojem nove elektronske tehnologije. Iz vse dežele in tujine je zbral najboljše mlade znanstvenike in inženirje in jih pripeljal v Kalifornijo na kraj, ki mu danes pravimo Silicijeva dolina.

    Preden je William Shockley v kalifornijsko dolino, ki so jo tedaj večinoma preraščali sadovnjaki, prenesel svoje razvojne laboratorije, so bila visokotehnološka podjetja skoncentrirana predvsem na vzhodni obali ZDA. Shockleyja so na zahod privabile družinske vezi, hkrati pa tudi zelo poceni zemljišča, ki jih je razvojnim podjetjem ponujala Univerza Stanford. Prvi cilj, ki so si ga zadali pri novem podjetju Shockley Semiconductor Laboratory, je bila izpopolnitev tehnologije izdelave tranzistorjev, da bi ti lahko delovali tudi v manj idealnih oziroma bolj ekstremnih okoliščinah. To pa je pomenilo, da morajo kot osnovo za polprevodnik uporabiti stabilnejši silicij in ne germanij, ki so ga uporabljali do tedaj.

    Približno pol leta zatem, ko so se mladi genialni znanstveniki zbrali v Kaliforniji, je prišla vest, da je njihov šef Shockley še z dvema kolegoma za odkritje tranzistorja prejel Nobelovo nagrado za fiziko. V normalnih razmerah bi takšna novica delovala vzpodbudno na celotno ekipo, a je v mladem podjetju žal povzročila samo še več konfliktov. Shockley, ki je bil že pred tem zelo vase zagledan, je postal povsem nemogoč. Obnašal se je avtoritarno, kazal znake paranoje in pogosto sprejemal slabe odločitve, ker ni dovolj prisluhnil pomočnikom, nato pa jezo stresal na sodelavce.

    Sedem mladih strokovnjakov, ki v tako zaostrenih odnosih niso mogli več normalno delati, se je najprej obrnilo na lastnika podjetja, a jim je ta jasno povedal, da Nobelovega nagrajenca ne more kar tako odstaviti. Sprevideli so, da nimajo druge možnosti, kot da zapustijo podjetje. Odhodi so bili za takratno korporativno kulturo v ZDA nekaj hudo neobičajnega. Ko so mladi inženirji prišli v Kalifornijo, so bili prepričani, da bodo v podjetju delali do upokojitve. To je bilo nenapisano pravilo, ki ga skorajda nihče ni kršil, medtem ko je danes nekaj povsem samoumevnega, da lahko kdorkoli kadarkoli odide in poskusi uspeti z lastno idejo.

    Ko so prebežniki iskali možnost skupne nove zaposlitve, so jim svetovali, naj raje odprejo lastno razvojno podjetje in najdejo investitorja, ki bo verjel v komercialno vrednost tehnoloških inovacij, ki naj bi jih bili sposobni ustvariti. Ker so bili vsi bolj znanstveniki kot menedžerji, so sprevideli, da jim z lastnim podjetjem ne bo uspelo, če za odhod ne navdušijo tudi Roberta Noycea, sicer izvrstnega inženirja, a hkrati tudi zelo dobrega vodjo.

    Tako se je osmerica skupaj z Noyceem poleti 1957 zbrala v hotelu Clift in sklenila, da gre na svoje. Njihova zgodba je danes del zgodovine, saj v desetletjih kasnejšega skupnega dela niso le izpopolnili tranzistorjev in ustanovili skoraj sto novih spin-off podjetij, ampak so pod vodstvom Noycea iznašli in za komercialno uporabo izdelali tudi prvi mikroprocesor, ki je danes temelj večine elektronskih naprav, ki nas obkrožajo.

    Iznajdba mikroprocesorja in doba računalnikov

    Ko so oktobra 1957 Rusi uspešno izstrelili prvi umetni satelit sputnik, je Američane dejstvo, da tehnološko zaostajajo za svojo tekmico, šokiralo. Odzvali so se z ustanovitvijo vesoljske agencije Nasa in velikimi državnimi spodbudami za najrazličnejše tehnološke raziskave. Vojaška industrija je za potrebe letalstva in astronavtike potrebovala vedno boljše tranzistorje in Noyceu je uspelo pridobiti dober posel, težava je bila le, da je obljubil, da bodo izdelali tranzistorje s takšnimi karakteristikami, kot jih niso še nikjer. A mladim sposobnim inženirjem je v zgolj petih mesecih dejansko uspelo izpolniti naročilo.

    Žal pa tranzistorji takratne izdelave vseeno niso bili dovolj zanesljivi za zahtevno vojaško rabo. Treba je bilo najti nov pristop, ki ne bo nikoli zatajil. Prav tako pa se je pokazala tudi potreba, da bi v enem kosu izdelali več medsebojno povezanih tranzistorjev, saj so elektronske naprave postajale vse bolj zapletene in so zahtevale cela vezja najrazličnejših elektronskih komponent. Marca 1959 je inženir Jack Kilby za podjetje Texas Instruments razvil metodo, kako na enem čipu postaviti kompleksno elektronsko vezje. Noyce se je s kolegi takoj lotil dela in poskušal izpopolniti lastno idejo integriranega vezja, ko posameznih komponent na silicijevi ploščici ne bi povezali z majhnimi žičkami, kot je predlagal Kilby, ampak bi jih kar narisali oziroma natisnili. Tako se je rodila ideja mikročipa, ki je postala temelj moderne elektronske industrije.

    Kot se pri novih odkritjih rado zgodi, sta konec petdesetih let dva znanstvenika v različnih okoljih skorajda hkrati prišla do podobne ideje. Kilby je idejo prvi objavil, Noyce pa je iznašel način izdelave, ki je bil bistveno laže izvedljiv. Po nekajletnem patentnem sporu sta se podjetji sporazumeli, da si bosta licenčnino od proizvodnje mikročipov delili. Čeprav so v naslednjih letih izdelovali vedno cenejše in boljše mikročipe, pa se Noyce v podjetju Fairchild Semiconductor, ki ga je vodil, ni več dobro počutil, saj so dobički odhajali lastnikom, premalo pa se je vlagalo v razvoj in nagrajevanje najboljših kadrov, ki so mu neprestano uhajali drugam.

    Leta 1968 je zato skupaj z vodjo razvoja Gordonom Moorom, po katerem se imenuje slavni Moorov zakon, ki pravi, da se zmogljivost integriranih vezij približno na vsako leto in pol podvoji, ustanovil podjetje Intel. S seboj sta vzela tudi zelo sposobnega mladega inženirja madžarskega rodu Andyja Grova, ki je postal glavni operativec in kasneje tudi zelo uspešen direktor – pod njegovim vodstvom se je podjetje prelevilo v največjega proizvajalca polprevodnikov in procesorjev na svetu.

    Ko je ustanovil podjetje Intel, je bil Robert Noyce star štirideset let. V naslednjih letih so pod njegovim vodstvom razvili prvi mikroprocesor oziroma računalnik na čipu, ki danes predstavlja jedro večine kompleksnih elektronskih naprav, ki nas obdajajo. Zaradi odločilnega pomena, ki ga je imel kot direktor in strokovnjak pri uvajanju novih vrednot v visokotehnološko podjetništvo, so ga začeli naslavljati kar »župan Silicijeve doline«.