Novembra 1676 sta se v Haagu na Nizozemskem skrivno srečala ključna evropska misleca tistega časa. Gottfried Wilhelm Leibniz je veljal za vzpenjajočo se zvezdo evropske znanosti in filozofije. Pravkar je neodvisno od Isaaca Newtona iznašel infinitezimalni račun, ki je postal temelj moderne matematike. Denar si je sicer služil kot diplomat in dvorni svetovalec, v prostem času pa je pisal odmevne filozofske, matematične in naravoslovne razprave.

Leibniz je v Haagu obiskal dobrih deset let starejšega filozofa in znanstvenika Barucha Spinozo, ki je takrat veljal za najbolj nevarnega misleca Evrope. Javnost ga je poznala po vzdevku »ateistični Žid«, vendar v resnici sploh ni bil ateist, ampak je Boga dojemal na za tiste čase zelo nekonvencionalen način. Ker je bil zaradi svojih heretičnih stališč izobčen iz lokalne židovske skupnosti, se je preživljal z brušenjem leč, ponoči pa je pisal filozofske razprave, s katerimi naj bi po mnenju številnih kritikov spodkopaval temelje družbe, vere in morale.

Leibniz se je zelo trudil, da bi srečanje s Spinozo ostalo tajno. Bal se je namreč, da bi druženje z razvpitim heretikom, čigar delo je tudi sam javno obsojal, škodovalo njegovi karieri dvorjana in intelektualca. Ko so ga kasneje spraševali, ali se je res sestal z razvpitim ateistom, je odvrnil le, da sta se srečala po naključju, ko je slučajno potoval skozi mesto, in se pogovarjala vsega skupaj le nekaj ur. Pa še ta pogovor naj bi bil bolj vljudnostne narave, saj naj bi govorila predvsem o javnih zadevah tistega časa. A resnica je bila drugačna. Leibniz je v Haag pripotoval prav z namenom, da se sreča s Spinozo. V mestu je ostal tri dni in se z nevarnim mislecem večkrat sestal ter z njim na dolgo razpravljal. Iz njunih pogovorov se je ohranil celo krajši zapis, ki ga je Leibniz spisal vpričo Spinoze in mu ga nato celo prebral. Na njem je bila izpeljava dokaza o obstoju Boga.

Zakaj sploh srečanje heretika in dvorjana

Zgodbo o skrivnem srečanju dveh velikih mislecev 17. stoletja odlično opiše Matthew Stewart v knjigi The Courtier and the Heretic: Leibniz, Spinoza, and the Fate of God in the Modern World (W. W. Norton & Company, 2006). Poleg zanimive in pregledne predstavitve življenja in dela obeh velikih učenjakov v knjigi predstavi tudi vzroke, zakaj je Leibniz sploh želel obiskati Spinozo.

Leibniz, ki so mu nekateri pravili tudi obveščevalna služba v eni osebi, je želel imeti čim boljši pregled ne le nad političnim, ampak tudi nad vsem intelektualnim dogajanjem v takratni Evropi, Spinoza pa je, kljub heretičnosti njegovih zaključkov, veljal za izjemno izvirnega in zato pomembnega misleca. Čeprav sta se osebno srečala šele nekaj let zatem, je Leibniz že 3. oktobra 1671 Spinozi poslal prvo pismo, v katerem mu je kot strokovnjaku za brušenje leč zastavil nekaj strokovnih vprašanj glede optike, a je bilo dokaj jasno, da bi rad navezal korespondenco predvsem zaradi filozofskih tematik.

Spinoza si je seveda že prej dopisoval z vplivnimi učenjaki takratne Evrope. Ko se je denimo Henry Oldenburg, tajnik Royal Society in ustanovitelj prve znanstvene revije, leta 1661 mudil na Nizozemskem, mu je na uho prišla informacija, da v bližnjem mestu živi takrat osemindvajsetletni genialni filozof, ki pa žal še ni objavil nobene knjige. Odločil se je, da ga bo osebno obiskal in vzpostavil pisemsko navezo. Sestala sta se na vrtu pred hišo, v kateri je Spinoza takrat prebival, in se več ur pogovarjala.

Izobčen iz skupine izobčencev

Spinoza je bil potomec portugalskih Židov, ki so se na Nizozemsko zatekli pred preganjanjem španske inkvizicije. Tu so jih lokalne oblasti sicer pustile pri miru, a le pod pogojem, da se držijo zase in ne zastrupljajo ozračja s kakršnimikoli herezijami oziroma kakorkoli drugače povzročajo težav. Izkazalo pa se je, da je prav ta neformalni dogovor lahko velik problem za mladega filozofa, ki je občudoval takrat povsem novo metodo strogo racionalnega pristopa k filozofiji, ki ga je s svojimi deli nedavno vpeljal René Descartes. Ker se je začelo govoriti, da Spinoza zagovarja s stališča javne morale močno problematične trditve, so se nanj obrnili židovske starešine in ga pozvali, naj se javno distancira od tovrstnih interpretacij svojega dela, sicer bo imel težave.

Ker je zavrnil sodelovanje z židovskimi veljaki, so ga ti kaznovali z izobčenjem. To je pomenilo, da nihče od članov židovske skupnosti, niti njegovi najbližji sorodniki, ni smel imeti več stikov z njim. Zanje je veljalo, kot da je mrtev. Če bi se izvedelo, da se je kdorkoli z njim srečal ali pogovarjal, je tudi njemu grozilo izobčenje. Dvajset let svojega življenja je Spinoza tako preživel v prisilni osamitvi, vsaj kar zadeva družino in židovske prijatelje. Vendar ga izobčenje leta 1656 ni ustavilo v prizadevanjih, da ne bi še naprej razvijal svojih izvirnih idej. Je pa osamitev pomenila zanj pomembno prelomnico v življenju, saj se ni več dojemal kot pripadnik židovske skupnosti, ampak kot svobodni državljan sveta.

Žal je Spinoza le nekaj mesecev zatem, ko se je srečal z Leibnizom, umrl. Kot vse kaže, je zaradi izpostavljenosti steklenemu prahu med brušenjem leč zbolel na pljučih in bolezni podlegel star komaj 44 let.

Radikalno razsvetljenstvo

Spinozovo najbolj znano delo Etika, v katerem je sistematično v obliki aksiomov, izrekov in izpeljav predstavil svoje razumevanje sveta, je izšlo šele po njegovi smrti. Vendar pa kot najbolj nevarna knjiga, ki so jo kdajkoli objavili, med njegovimi sodobniki ni slovela Etika, ampak analiza Svetega pisma in drugih z religijo in politiko povezanih vsebin z naslovom Teološko-politična razprava.

V njej je Spinoza dokazal, da Svetega pisma ne smemo razumeti dobesedno kot zapis Božje besede, ampak kot knjigo, ki je delo konkretnih ljudi. Prepričljivo je pokazal, da resnice, zapisane v Svetem pismu, niso znanstvena dejstva, ampak moralne prispodobe, katerih namen je, da nas poučijo, kako naj živimo, in ne, kako je zgrajen svet. Takšno razumevanje Biblije je danes dokaj običajno, takrat pa je bilo revolucionarno in zato tudi nevarno. Vendar pa radikalnost Spinoze ni bila samo v njegovi kritiki religije oziroma takrat vladajoče ideologije, ki je tudi posvetno oblast utemeljevala s sklicevanjem na religijo, ampak v izpostavitvi zmožnosti racionalnega mišljenja kot temelja enakosti vseh ljudi.

Ravno v tem, da lahko vsakdo svobodno uporablja svoj um, smo si ljudje enaki. Vsi smo namreč zmožni misliti in misel je nekaj univerzalnega oziroma enakega za vse. Navade, vrednote, verovanja, jezik, vzgoja in podobne kulturne posebnosti so vezani na konkretno okolje odraščanja in specifično kulturno tradicijo, ki ji posameznik pripada, zato ne morejo biti temelj univerzalne enakosti vseh ljudi. Zmožnost razumskega mišljenja pa je nasprotno nekaj, kar je prav pri vseh ljudeh enako. Razlike so le v tem, da ga nekateri uporabljajo bolj, drugi manj intenzivno.

Izhajanje iz enakosti vseh ljudi, ki temelji na zmožnosti vsakega posameznika, da uporablja svoj razum in je tako enakopraven član človeške skupnosti, je temeljno načelo razsvetljenstva in nekateri zgodovinarji postavljajo Spinozo prav na začetek najbolj radikalne različice razsvetljenstva. Iz zagovarjanja skrajne interpretacije razsvetljenstva, ki ni dopuščala kompromisov denimo v obliki razsvetljenega absolutizma, naj bi izviral tudi moderni koncept demokratične države, v kateri so vsi ljudje deležni univerzalnih človekovih pravic, velja pa tudi svoboda misli in tolerantnost do različnih oblik verovanja.

Koncept radikalne enakosti vseh ljudi, ki sprejemajo načela argumentirane javne razprave, se je hitro uveljavil kot temelj znanstvene skupnosti, v kateri šteje le argument in ne, kdo ga izreče. Vsakdo, če le pristane na pravila racionalne izmenjave argumentov, ima možnost sodelovati in prispevati svoje ideje, ki jih nato znanstvena skupnost ovrednoti. Žal pa se načela razsvetljenstva v širši družbi oziroma politiki sprva niso tako dobro obnesla kot v znanosti. Pomemben razlog je bilo dejstvo, da smo vsi ljudje res zmožni uporabljati svoj um in se pri odločitvah opirati na svoje racionalne analize, a v praksi tega ne počnemo ravno pogosto. Večinoma se odločamo po avtomatizmu navad, prepričanj in vrednot kulturnega okolja, v katerem živimo. Biti neprestano na preži in vse dogajanje sproti razumsko analizirati ni le zelo težko, ampak v praksi skorajda nemogoče.