Anatomija nasilja

    Znanstveno preučevanje bioloških vzrokov kriminala se je začelo nekega novembrskega jutra leta 1871, ko je bivši italijanski vojaški zdravnik Cesare Lombroso, takrat vodja azila za kriminalce in duševno motene v italijanskem mestu Pesaro, izvajal rutinsko avtopsijo trupla ustreljenega roparja z imenom Giuseppe Villella. Ob preučevanju strukture pokojnikove lobanje se mu je zazdelo, da je prišel na sled spremembi v obliki možganov, ki bi lahko bila vzrok za nagnjenost h kriminalu. Šlo je za specifično obliko malih možganov, ki jo je pripisal evolucijski zaostalosti, zaradi česar naj bi Villella težje kontroliral svoja dejanja.

    Lombrosu se je zdelo, da mu je tistega dne uspelo pojasniti, zakaj v družbi sploh prihaja do kriminala. Po njegovi teoriji, ki je naslednja desetletja žela veliko pozornosti, naj bi imeli nekateri ljudje tudi v »civiliziranih časih«, kot je sam zapisal, še vedno fizične lastnosti »ne samo primitivnih divjakov, ampak še bistveno nižjih življenjskih oblik, vse nazaj do zveri«.

    Kasneje je v svoji karieri podrobno preučil telesa in možgane mnogih kriminalcev, psihiatričnih pacientov in običajnih ljudi ter na osnovi meritev njihovih fizičnih lastnosti postavil hipotezo, da nagnjenost k zločinskemu obnašanju izvira iz dejstva, da so nekateri evolucijsko še vedno na nižji stopnji razvoja kot civilizirana večina. Temeljni vzroki kriminalitete v družbi naj bi bili po njegovi razlagi biološki.

    Nevrokriminologija

    Na vrh svoje evolucijske lestvice je po pričakovanju postavil Italijane s severa države in Žide, kar je bil tudi sam, na dnu pa so bili njegovem prepričanju Italijani z juga dežele (mednje je spadal denimo tudi kalabrijski ropar Villella) ter nekateri južnoameriški staroselci. Čeprav se nam danes morda zdijo taka prepričanja in teorije blizu skrajni politični desnici, se moramo zavedati, da je bil Lombroso v svojem času ugleden levičarski intelektualec in goreč podpornik italijanske socialistične stranke. Svoja spoznanja je iskreno dojemal kot pomemben pripomoček pri udejanjanju pravičnosti in skupnega dobrega v družbi.

    Evgeniko, ki se je napajala prav pri tovrstnih domnevno znanstvenih teorijah, kakršna je bila Lombrosova, je na začetku dvajsetega stoletja zagovarjalo presenetljivo veliko najrazličnejših intelektualcev. Tudi v nekaterih demokratičnih državah je postala evgenika povsem sprejemljiva metoda skrbi za razvoj družbe. Šele po grozotah druge svetovne vojne so prišle tovrstne teorije o vrojenih bioloških vzrokih nasilništva in kriminalitete na slab glas.

    Kot ugotavlja kriminolog in psiholog Adrian Raine v knjigi The Anatomy of Violence: The Biological Roots of Crime (Penguin, 2013), so v drugi polovici dvajsetega stoletja prevladovali zgolj sociološki modeli razumevanja kriminalnega obnašanja, saj bioloških vzrokov nihče ni jemal resno. V svoji novi knjigi želi pokazati, da je bila to napaka, saj so po njegovem prepričanju za razumevanje nasilja in kriminala biološki vzroki prav tako pomembni kot sociološki. Do spoznanja je prišel na osnovi mnogih raziskav delovanja možganov psihopatov, morilcev in drugih kriminalcev, ki jih je veliko izvedel tudi sam. Ob tem je prišel do zanimivih zaključkov, ki na neki način oživljajo Lombrosovo dediščino, a tokrat na povsem drugačnih temeljih.

    Kot dokazuje v knjigi, je sodobna nevroznanost zelo prepričljivo pokazala, da določene prirojene lastnosti, poškodbe ali spremembe v dejavnosti določenih delov možganov dejansko pomenijo večje tveganje, da bo konkretna oseba zavila na pot kriminala.

    Z obsežnimi študijami enojajčnih dvojčkov so tako denimo pokazali, da je približno polovica variabilnosti antisocialnega vedenja med otroki dedna oziroma je tovrstno vedenje v pomembnem delu genetsko pogojeno. Podobno so ugotovili, da obstaja za posvojene otroke kriminalcev večja verjetnost, da bodo tudi sami postali kriminalci, kot za posvojene otroke ne-kriminalnih bioloških staršev, čeprav živijo v isti družini in svojih bioloških staršev sploh ne poznajo.

    V knjigi izpostavi zanimiv podatek, da sta v množici različnih socialnih in bioloških dejavnikov, ki vplivajo na obnašanje ljudi, nizek pulz v mirovanju in slaba zmožnost koncentracije najbolj značilna pokazatelja nagnjenosti h kriminalu. Nizek pulz je celo boljši indikator nagnjenosti k nasilnemu vedenju in antisocialnemu obnašanju, kot če je kateri od staršev kriminalec. Kot primer navaja, da je imel Ted Kaczynski, znan tudi kot Unabomber, pulz v mirovanju le 54 utripov na minuto.

    V okviru svojega raziskovalnega dela na področju nevrokriminologije je Raine preučil možgane mnogih obsojenih morilcev. Ti običajno pristanejo na sodelovanje z znanstveniki v upanju, da se bodo tako izognili smrtni kazni, saj je motnja v delovanju možganov lahko utemeljen vzrok za pritožbo.

    Med drugim je z raziskavami možganov morilcev ugotovil, da je v primerjavi s kontrolno skupino zanje značilna zmanjšana stopnja aktivnosti prefrontalnega režnja. Ta sprednji del možganov deluje med drugim tudi kot nekakšen kontrolor delovanja evolucijsko starejših mehanizmov v možganih, kot je denimo limbični sistem, kjer se porajajo hitri intuitivni emocionalni odzivi, med drugim tudi jeza in bes.

    Vendar pa Raine v knjigi vedno znova opozarja, da bioloških vzrokov za antisocialno ali nasilno vedenje nikakor ne smemo dojemati kot nesprejemljivo danost, na katero ne moremo vplivati. Vpliv okolja je na tem področju velik, kar pomeni, da je mogoče s pametnimi pristopi pomembno prispevati k preventivi. Raziskave dejanskih možganskih mehanizmov in bioloških sprememb so zato lahko samo koristne.

    Zanimivi rezultati eksperimenta

    Tako predstavi obsežen eksperiment, ki ga je od sedemdesetih let naprej izvajal ameriški kriminolog David Olds, sedaj profesor na University of Colorado v Denverju. V obdobju več desetletij je v treh različnih krajih v ZDA (Elmira od leta 1977 naprej, Memphis od leta 1988 in Denver od leta 1994) spremljal približno štiristo nosečnic iz nižjih socialnih slojev. Zelo pomembno pri njegovi študiji pa je bilo, da je udeleženke eksperimenta naključno razdelil v dve skupini.

    Kontrolna skupina je bila deležna običajne oskrbe socialnih služb in obiskov babiške službe, medtem ko so pri drugi skupini bistveno povečali stopnjo intervencije in svetovanja. Matere iz druge skupine so svetovalke obiskale kar devetkrat že med nosečnostjo, naslednjih triindvajset obiskov pa so opravile do drugega leta starosti otroka. Svetovalke so materam odgovorile na vsa morebitna vprašanja, jih ves čas opozarjale, da kajenje in alkohol dokazano škodujeta otroku, pomagale pri izboljšanju jedilnika in nasploh svetovale glede skrbi za otroka. Otrokom in družinam so kriminologi nato sledili še veliko let.

    Rezultati eksperimenta so izjemno zanimivi, saj so se med obema skupinama mater, v katere so bile razdeljene povsem naključno, pokazale velike razlike. Otroci iz družin, ki so jih svetovalke pogosteje obiskovale, so bili, kot navaja Raine, kasneje za 53 odstotkov manjkrat aretirani in 63 odstotkov manjkrat obsojeni kot otroci kontrolne skupine. Tudi izmikanja pouku in uničevanja lastnine je bilo manj kar za 91 odstotkov. V interventni skupini se je manj otrok rodilo s prenizko porodno težo, opažali so manj družinskega nasilja in otroci so obiskovali več predšolskih programov. Večje učinke so opazili predvsem pri materah samohranilkah in tistih, ki same zaradi različnih vzrokov niso bile sposobne urejati domačih zadev.

    Kot poroča Raine v knjigi, so leta 2006 izračunali celo, da znese strošek vseh dodatnih obiskov in svetovanj manj, kot porabi država za zdravstvene in druge stroške na obravnavano družino, če teh obiskov ni. Povedano drugače: povprečen strošek na družino v interventni skupini je bil za državo manjši kot v kontrolni skupini, pri čemer sploh niso upoštevali dolgoročnega vpliva, denimo na zmanjšano stopnjo kriminala in boljšo kakovost življenja.