Kevin Dutton, profesor psihologije na Univerzi Oxford, je pred nekaj leti med Britanci izpeljal zanimivo raziskavo, v okviru katere je preučeval navzočnost psihopatskih lastnosti pri ljudeh v različnih poklicih. S pomočjo spletnega vprašalnika, na katerega se je odzvalo 5400 ljudi, je dobil razmeroma dober pregled nad posamezniki s psihopatskimi nagnjenji, ki jim kljub svoji drugačnosti uspe dokaj normalno delovati v družbi.

Po pričakovanju se je izkazalo, da so s funkcionalnimi psihopati (tako je poimenoval psihopatske osebe, ki nikoli ne zabredejo v kriminal) najbolj okuženi poklici direktor, odvetnik, televizijski in radijski voditelj, prodajalec in kirurg; najmanj psihopatov pa je, vsaj po anketi sodeč, med socialnimi delavci, medicinskimi sestrami, terapevti, rokodelci, stilisti in učitelji.

Eden od sodelujočih v anketi, po poklicu odvetnik, je Duttonu zatem, ko je izpolnil vprašalnik, poslal še daljše pismo, v katerem je opisal, da se je že od mladih nog zavedal, da vidi svet drugače kot večina ljudi. Še zlasti zanimiva je bila njegova ugotovitev, da mu tovrstne lastnosti v življenju bolj koristijo kot škodijo, iz česar je sklepal, da bi lahko nekatere psihopatske lastnosti dojemali tudi kot učinkovito zdravilo za marsikatere tegobe sodobnega načina življenja, vendar le pod pogojem, da jih uporabljamo v zmernih količinah.

To iskreno elektronsko sporočilo je Duttona spodbudilo, da se je začel intenzivneje ukvarjati tudi s potencialno pozitivnimi lastnostmi psihopatov. Čez čas se je odločil, da bo hipotezo, da so psihopati morda bolje opremljeni za reševanje določenih vsakdanjih problemov, s katerimi se soočamo v sodobni družbi, tudi empirično preveril. Svoje ugotovitve je predstavil v knjigi The Wisdom of Psychopaths: What Saints, Spies, and Serial Killers Can Teach Us about Success (Farrar, Straus and Giroux, 2012).

Obisk pri »eliti med zlobneži«

Med raziskovanjem »modrosti psihopatov« je Dutton obiskal tudi Broadmoor, najstrožje varovano psihiatrično bolnišnico v Angliji, kjer so zaprti serijski morilci in podobni hudi zločinci, ki jim sodišče ni prisodilo zaporne kazni, ampak zdravljenje v psihiatrični ustanovi. Tu se je pogovarjal tako z zdravniki kot s pacienti. Predvsem ga je zanimalo, kakšne ideje bodo imeli najhujši psihopati, ko jim bo predstavil določene vnaprej pripravljene situacije iz vsakdanjega življenja. Bodo dejansko predlagali najbolj učinkovite rešitve, ki so sprejemljive tudi za običajne ljudi?

Po natančni seznanitvi z varnostnimi ukrepi in tveganji se je nekega dne znašel na strogo varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice, obkrožen z najhujšimi primeri psihopatskih oseb, kar jih premore Anglija. Spremljevalec mu je dejal, da je na tem oddelku razmeroma varen, saj je nasilje pri psihopatih praviloma skrbno premišljeno in usmerjeno k dosegi nekega cilja. Sicer pa naj bi bili tamkajšnji pacienti mirni in na zunaj prijazni. Prvi od zaprtih na oddelku, ki ga je Dutton zmotil ravno, ko je igral računalniško igrico, mu je svoje sojetnike predstavil kot »elito med zlobneži«. Skupaj sta odšla naprej spoznavat še druge bolnike in že naslednji, s katerim sta se rokovala, se je takoj pohvalil, da velja za najnevarnejšega med vsemi zaprtimi v bolnišnici, a naj se ga nikar ne boji, saj mu lahko obljubi, da ga ne bo ubil. Čeprav se je vse skupaj slišalo kot šala, so Duttonu pozneje pojasnili, da je bil izrečeni stavek mišljen povsem resno. Zatem so ga novi znanci popeljali še po drugih sobah oddelka in ga predstavili kot strokovnjaka, ki je prišel z Univerze Oxford, da bi o njih napisal knjigo.

Najprej so bili seveda vsi zaprti na oddelku prepričani, da jih želi Dutton v knjigi prikazati kot strašne pošasti brez vesti in občutka krivde, kot jih običajno predstavijo v medijih oziroma širši javnosti. A ko jim je pojasnil, da ga dejansko zanima predvsem, kaj bi se lahko od njih naučili običajni ljudje, je bil takoj deležen večje pozornosti in pripravljenosti za sodelovanje. Ko so prebili led in se začeli bolj odkrito pogovarjati, je Dutton začel pripovedovati vnaprej pripravljene zgodbice in varovance bolnišnice spraševati za nasvete, kaj storiti v specifičnih situacijah. Zanimalo ga je denimo, kaj bi pacienti oddelka storili, če bi se morali znebiti najemnika v svojem stanovanju, ki se kljub pozivom lastnika ne bi hotel izseliti, hkrati pa ukrepanje po pravni poti ne bi bilo mogoče.

Ko je pojasnil, da nasilje ni ustrezna rešitev, je eden od psihopatov takoj predlagal svojo izvirno rešitev. Potrkal bi na vrata in se predstavil kot državni uradnik, ki bi nujno rad govoril z lastnikom stanovanja. Nekaj časa bi vztrajal, da lahko informacijo pove le lastniku, s čimer bi dodatno vzbudil zanimanje najemnika. Nato bi mu, ko bi bil ta že zelo radoveden, potihoma izdal, da so v okolici izvajali rutinske meritve za zdravje zelo nevarnih plinov oziroma kakih drugih podobnih, zdravju škodljivih snovi in se je presenetljivo izkazalo, da je prav okolica te hiše tako onesnažena, da »bi bil Černobil videti kot zdravilišče«. Najemnik bi po tem dogodku verjetno hitro pristal na izselitev.

Po internetu kroži tudi izmišljena zgodba, s katero lahko domnevno vsak zase preveri, ali ima v sebi kaj psihopatskih nagnjenj. Na maminem pogrebu hči opazi moškega, ki ga ne pozna. Takoj se ji zazdi, da je prav on njena sorodna duša in sploh najbolj primeren, da postane njen življenjski sopotnik. A žal ji po spletu okoliščin ne uspe dobiti njegovih kontaktnih podatkov, zato se ji zazdi, da ga morda nikoli več ne bo videla. Čez nekaj dni umori svojo sestro. Zakaj?

Če ste najprej pomislili, da gre za nekakšno mešanico ljubosumja in maščevanja, ker je sestra navezala stik s skrivnostnim moškim, zelo verjetno niste psihopat. A če je vaša prva misel »seveda, zelo verjetno bo idealni moški podobno kot na mamin prišel tudi na sestrin pogreb«, ste na dobri poti, da vam uspe v katerem od poklicev, ki so bolj pisani na kožo psihopatom. Vsaj tako pravi internetna modrost.

Dutton je to isto zgodbico preizkusil tudi na resničnih psihopatih v psihiatrični bolnišnici. V nasprotju z naivno »internetno modrostjo« nihče od bolnikov ni predlagal takšne ali kakorkoli podobne pojasnitve umora. Eden od psihopatov je celo pripomnil, da je kot pacient v psihiatrični bolnišnici morda res nor, ni pa neumen, zato česa takega ne bi nikoli naredil.

Možgani psihopatov

Kot psihopata običajno opredelijo osebo z značilnim skupkom lastnosti, med katere spadajo šarm, karizma, neustrašnost, brezobzirnost, narcizem, prepričljivost in odsotnost vesti. Psihopati se pri odločanju o moralnih dilemah praviloma ne ozirajo na lastne emocije, kolikor jih sploh imajo, ampak jih zanima zgolj končni rezultat. Znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh.

Študije možganov psihopatov so pokazale, da je njihova amigdala oziroma območje možganov, ki koordinira hiter intuitivni emocionalni odziv na najrazličnejše situacije, pri soočanju z moralnimi dilemami bistveno manj aktivna kot pri običajnih ljudeh. Psihopati praviloma ne začutijo neposredno prek odziva lastnega telesa, da bi bilo z njihovimi dejanji kaj narobe. Ne zvije jih denimo v želodcu, ne začnejo se potiti niti kako drugače na sebi ne občutijo, da delajo kaj narobe, ko s svojimi dejanji koga prizadenejo. Ustavi jih lahko šele racionalen premislek situacije, ki pa ni vedno enako učinkovit, kot je hiter intuitivni odziv, ki mu običajno pravimo vest.

Dutton je pri psihopatih opazil tudi pogosto koristno sposobnost osredotočenja na sedanji trenutek, s čimer se izognejo premlevanju in podoživljanju najrazličnejših scenarijev, kaj vse bi se lahko zgodilo ali se lahko zgodi. Podobno kot nekateri mojstri vzhodnjaških veščin meditacije znajo tudi psihopati odmisliti sanjarjenje o alternativnih možnostih razpleta dogodkov in se osredotočiti zgolj na sedanjost, kar jim omogoča, da so nekako srečni in zadovoljni. Kot ugotavlja Dutton, so lahko v zmernih količinah takšne veščine osredotočenja na sedanjost seveda izjemno koristne za vsakogar, ki se težko znajde v hitrem tempu današnje družbe, prav tako kot tudi druge pozitivne lastnosti psihopatov, kot so denimo šarmantnost in jasna osredotočenost na dosego končnega cilja.

Deli