Ko so v začetku 20. stoletja Belgijci prevzeli nadzor nad Ruando, so v tej afriški državi opravili popis prebivalstva, pri katerem so ljudi klasificirali po zunanjih telesnih značilnostih. Vsakomur so izmerili velikost nosu, barvo oči in telesno višino ter tiste z dolgimi nosovi, svetlejšimi očmi in višje rasti razvrstili v skupino Tutsijev, manjše s temnejšimi očmi in z ukrivljenim nosom pa med Hutujce.

Na videz »plemenitejšim« Tutsijem so podelili višji družbeni položaj v kolonialni hierarhiji. Zaupali so jim več odgovornosti, jim dodelili boljšo zemljo za obdelovanje in več živine za rejo. Hutujcem so nasprotno pripisali mesto služabnikov oziroma so jih postavili na nižje položaje v novo vzpostavljeni kolonialni hierarhiji.

S takšno navezavo oznake Tutsi in Hutujec na zunanji telesni videz posameznika so kolonizatorji onemogočili prej uveljavljeno socialno mobilnost, ki je omogočala Hutujcem, kar je bila oznaka za revnejše kmete, da z vzponom v družbeni hierarhiji postanejo Tutsiji, kar je bila oznaka za lokalno premožnejše »plemstvo«, med katero se je uvrščalo približno 15 odstotkov prebivalstva.

Zamisel kolonizatorjev, da bi si vladanje olajšali z navezavo položaja v družbeni hierarhiji na telesne zunanje značilnosti prebivalcev dežele, je seveda vodila v dolgotrajen konflikt, ki je dosegel tragičen vrhunec leta 1994, ko so Hutujci v stotih dneh pobili od pol milijona do milijon Tutsijev. Kasnejše genetske raziskave so pokazale, da med obema »plemenoma«, kot so ti dve hierarhični družbeni skupini takrat opisovali v medijih, vsaj na ravni variabilnosti genetskega zapisa znotraj populacij ni opaznih razlik.

Etika za »nas« in »druge«

V knjigi Moral Tribes: Emotion, Reason, and the Gap Between Us and Them (Penguin, 2013) nevroznanstvenik Joshua Greene s Harvardove univerze podrobno analizira biološke in kulturne vidike etičnega delovanja posameznikov. Ob analizi številnih poskusov, od katerih jih je kar nekaj opravil v svojem laboratoriju, ugotovi, da imamo ljudje zelo dobro razvite naravne mehanizme, ki nas intuitivno usmerjajo, da delujemo v skupno dobro in dobro drugih, a le če druge ljudi, ki jim pomagamo, dojemamo kot pripadnike svoje skupine.

Intuitivna morala je po Greenu ljudem prirojen možganski mehanizem, zaradi katerega sicer sebični posamezniki medsebojno uspešno sodelujejo. Sistem omogoča, da ljudje, ne da bi aktivno mislili ali kako drugače trošili svojo voljo, sodelujejo drug z drugim v skupno dobro. Vzpostavitev takšnega sistema je bila za naše prednike pomembna, saj so lahko le s sodelovanjem pridobili dovolj hrane za preživetje in se obvarovali pred nevarnostmi.

Ljudje po naravi težimo k medsebojnemu sodelovanju, a nas intuitivni moralni sistem nagovarja le k sodelovanju s pripadniki skupine, praviloma poosebljene v družini, plemenu, športnem klubu, politični stranki, narodu ali rasi.

Isti možganski mehanizem, ki nas nagovarja k sodelovanju, je žal odgovoren tudi za to, da interese naše skupine postavi pred interese drugih skupin, s katerimi se intuitivno ne identificiramo. Isti biološki sistem, ki omogoča sodelovanje znotraj skupine, ruši zmožnost sodelovanja med skupinami.

V naravi potrebe po sodelovanju med različnimi skupinami ni bilo, zato se tak sistem ni nikoli razvil, vsaj ne na intuitivni ravni. Intuitivna morala kot biološka prilagoditev, da želimo nekaj dobrega drugim in se pri tem tudi dobro počutimo, se je razvila za sodelovanje med člani posamezne skupine in ne za univerzalno sodelovanje vseh ljudi.

Za družbene spore v nekem okolju praviloma ni krivo to, da so ljudje po naravi sebični, ampak to, da imajo različno mnenje o tem, kakšna naj bi bila pravična družba. Možgani z vzgojo prevzamejo neko intuitivno razumevanje pravičnosti, ki je vezana na konkretno skupino ljudi, s katero se identificirajo. Ljudje imamo lahko v različnih kulturnih okoljih oziroma pri različnih političnih prepričanjih znotraj istega okolja zelo različne intuitivne predstave o tem, kakšno je denimo pravično sodelovanje oziroma življenje v družbi.

Težava, s katero se že dlje ukvarja človeštvo, je, kako sistemsko nadgraditi to našo biološko vgrajeno moralo, da ji bo uspelo reševati tudi univerzalne probleme ter spore med skupinami in ne le probleme znotraj posamezne skupine ljudi, ki čutijo skupno pripadnost.

Iskanje univerzalne metaetike

Človeške možgane lahko primerjamo s sodobnimi fotoaparati. Oboje lahko naravnamo na samodejno ali ročno izbiranje nastavitev oziroma odločanje za najprimernejšo izbiro. Samodejni sistem v možganih je hiter in deluje na ravni intuicije, pri njem ni potreben dodaten napor, ročne nastavitve pa so počasnejše, energetsko potratne in zanje potrebujemo veliko volje. Avtomatiko večino časa s pridom uporabljamo, a hkrati lahko povzroči tudi resne težave. Pogosto se to zgodi prav pri sporih med skupinami, saj možgani na intuitivni ravni za takšno odločanje niso usposobljeni.

Kdaj torej z avtomatike preklopiti na ročno nastavljanje, je pomembno vprašanje, s katerim se človeštvo tako ali drugače ukvarja že veliko časa. Za urejanje nesoglasij med skupinami je treba po Greenovih ugotovitvah uporabiti racionalne argumente in razsvetljensko, na razumu temelječo etiko, saj intuitivna morala v okoliščinah, ki niso vezane na urejanje odnosov znotraj posamezne skupine, ne deluje.

Neintuitivna racionalna etika, ki jo od razsvetljenstva praviloma uporabljamo pri spoprijemanju z dilemami, ki presegajo zgolj intuitivno moralo, je dveh vrst: utilitaristična, ta si prizadeva za čim večje ugodje čim več ljudi ne glede na to, kdo so, in kantovska, ki izhaja iz postavljanja univerzalnih zakonov s stališča »čistega« uma, ki ni obremenjen z nobenim posamičnim interesom. Poenostavljeno bi lahko rekli, da um pri odločanju ne ve, v katero skupino ali pleme sodi, oziroma je sposoben ta svoj položaj aktivno odmisliti.

Pri reševanju univerzalnih težav, ki presegajo posamezne skupine, po Greenovih spoznanjih ne smemo izhajati iz želje, da bi našli rešitev, ki jo bomo vsi intuitivno dojemali kot pravično in se bomo, ko jo bomo izvajali, počutili dobro. Ker je intuitivna biološka morala vezana na posamezno skupino, ki se vzpostavi prek razlike med »nami« in »njimi«, je njeno posplošenje, da bi veljala univerzalno, že po definiciji nemogoče.

Pri sporih, ki presegajo okvire posamezne skupine, s katero se identificiramo, moramo zato preklopiti iz intuitivne avtomatike na racionalno ročno upravljaje ter se z navajanjem argumentov in nasprotnih argumentov ter s pogajanjem truditi, da najdemo skupno rešitev, ki se sprva intuitivno morda vsem ne bo zdela »pravična«.

Koliko smo pripravljeni prispevati za skupno dobro

Greene v knjigi omenja tudi raziskavo, v kateri so znanstveniki simulirali vlaganje v skupno javno dobro, ki ga navadno razumemo kot gradnjo cest ali šol oziroma preprosto plačevanje davkov. Benedikt Herrmann, profesor na Univerzi v Nottinghamu, je leta 2008 s sodelavci v reviji Science objavil izsledke raziskave, ki jo je opravil v več mestih po svetu. Ključno pri raziskavi je bilo, da so imeli sodelujoči možnost kaznovati odločitve drugih.

Izkazalo se je, da so na začetku prebivalci Aten, Riada in Istanbula v skupno dobro v povprečju ponudili le 25 odstotkov svojih zmožnosti, prebivalci Bostona, Københavna in švicarskega mesta St. Gallen pa kar 75 odstotkov. V Seulu, Melbournu in mestu Chengdu na Kitajskem so sprva v povprečju za skupno dobro prispevali malo, a po nekaj krogih igre so s kaznovanjem tistih, ki niso vlagali v skupno dobro, dosegli, da se je odstotek zvišal in postal tak kot v razvitih mestih.

Žal se odstotek v Atenah, Riadu in Istanbulu ni zvišal niti po več ponovitvah igre. Raziskovalci so presenečeni ugotovili, da v teh mestih ljudje praviloma ne kaznujejo tistih, ki javne dobrine le uporabljajo, nočejo pa zanje nič prispevati, ampak nasprotno kaznujejo tiste, ki vlagajo v javno. Kako se to zgodi? Nesolidarni pač ne želijo biti kaznovani, zato vračajo udarec in kaznujejo tiste, ki sicer vlagajo v javno, a hkrati kaznujejo sebičneže.

Nadaljnje raziskave so pokazale, da obstaja obratno sorazmerje med stopnjo »antisocialnega kaznovanja«, ko ljudje kaznujejo sodelovanje, in koeficientom sodelovanja oziroma vlaganja v javno. V družbi, v kateri se pojavi kaznovanje vlaganja v javno, konstruktivno družbeno sodelovanje ni mogoče, dokler se takšno početje ne odpravi.