Nobelova nagrada za slovenskega fizika?

    Pred nekaj dnevi je v znanstvenih krogih odmevala novica, da so astronomi zaznali
    “tako imenovane gravitacijske valove, poenostavljeno odmev velikega poka, in s tem eksperimentalno potrdili inflacijsko teorijo o širjenju vesolja takoj po velikem poku.” Manj znano je, da je način, kako

    izmerili gravitacijske valove velikega poka, kot prvi leta 1996 napovedal slovenski kozmolog prof. dr. Uroš Seljak, vodja Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyju, kalifornijski univerzi in raziskovalni instituciji, ki je med najuglednejšimi na svetu. »Prav neverjeten občutek je, da smo to napoved zdaj tudi izmerili,« pravi dr. Seljak, ki je najbolj znan po raziskavah na področju prasevanja, grozdenja galaksij in vpenjanja teh opazovanj v širšo zgradbo vesolja. (Vir: Delo.si: Eno najpomembnejših odkritij tega stoletja)

    Navajamo še odlomek iz komentarja o velikem odkritju v kozmologiji, v katerem astronom dr. Tomaž Zwitter zapiše, da je med kandidati za Nobelovo nagrado “z napovedjo, da je opažena vrtinčnost polarizacije posledica zgodnjega inflacijskega širjenja, tudi dr. Uroš Seljak”.

    Kot vedno v znanosti mora med pravo in napačno razlago razsoditi eksperiment. Vprašanje je torej, ali je naglo inflacijsko širjenje ob začetku vesolja povzročilo še kakšne merljive posledice. Dr. Uroš Seljak, Novogoričan, ki je diplomiral in magistriral na Oddelku za fiziko ljubljanske univerze, nato pa doktoriral na Massachusetts Institute od Technology in je zdaj profesor fizike na Berkeleyju in direktor tamkajšnjega prestižnega Centra za kozmološko fiziko, je leta 1996 pokazal, da je izjemno hitro širjenje vesolja ob inflaciji moralo roditi močne gravitacijske valove, ki so kot periodični vzorec zgoščin in razredčin odmevali v zgodnjem vesolju. Svetloba, ki jo danes zaznamo kot mikrovalovno sevanje ozadja, se je v času, ko je vesolje postajalo prozorno za svetlobo, na teh malenkost gostejših in redkejših območjih sipala. Značilen pojav pri sipanju svetlobe je, da je taka svetloba polarizirana, torej da gre za valovanje, ki niha le v eni ravnini. Pojav poznajo fotografi, ki lahko v polarizirani svetlobi poudarijo oblake, na katerih se v lepem vremenu sipajo sončni žarki. Zgoščine in razredčine pa niso le posledica gravitacijskih valov, ampak običajnih gostotnih nihanj v snovi. Seljak se je tu domislil, kako razpoznati polarizacijo, ki je posledica inflacijskega nastanka gravitacijskih valov. Edino gravitacijski valovi namreč povzročijo, da ima dobljeni polarizacijski vzorec vrtinčnost.

    S teleskopom BICEP-2 so, kot vse kaže, to vrtinčnost polarizacije mikrovalovnega sevanja ozadja zdaj izmerili na območju neba okrog južnega pola. Že letos je pričakovati, da bodo objavili rezultate izjemno natančnih meritev polarizacije s satelitom Planck Evropske vesoljske agencije, ki bo premeril vse nebo.

    Potrditev ali celo nadgradnja ponedeljkove objave bo pomenila, da dogajanje v prvem delčku sekunde vesolja bolje razumemo. Premik meja je tako velik, da verjetno tega ne bo prezrl niti Nobelov odbor. Vprašanje je le, kako bo razdelil največ tri nagrade med teoretike in eksperimentalce. Z napovedjo, da je opažena vrtinčnost polarizacije posledica zgodnjega inflacijskega širjenja, je med kandidati tudi dr. Uroš Seljak. (Vir: Delo.si: Živimo v posebnem času)

    “This is a huge, huge discovery; it’s a rare occasion when a single result gives us insight about something that happened only 10 (to the power) minus 35 seconds after the birth of the universe,” Uros Seljak, a professor of physics at the University of California, Berkeley, said. Seljak, who was not associated with the new result, had 18 years ago predicted that polarisation measurements of the cosmic microwave background could be used to reconstruct the details of the early universe. (Vir: Peek into moment after creation)

    Preprosta animirana razlaga odmevne kozmološke meritve:

    Še ena kratka predstavitev pomembnega odkritja:

    Glej tudi: Kvarkadabra blog: Veliko odkritje v kozmologiji

    Deli