Znamo misliti alternative

    Ljudje se brez dvoma bistveno razlikujemo od vseh drugih živih bitij, ki so kdajkoli živela na Zemlji. V nekaj tisočletjih hitrega razvoja smo ustvarili kompleksno civilizacijo, ki omogoča učinkovito globalno sodelovanje in hitro izmenjavo idej. A kaj konkretno je tista bistvena lastnost, ki nam je omogočila, da smo postali uspešnejši kot katera koli druga žival na planetu? Večina strokovnjakov najpogosteje omenja našo sposobnost mišljenja in jezikovnega sporazumevanja, a to sta zelo abstraktni opredelitvi, ki bolj opisujeta stanje, kot pa pojasnjujeta, kako je do njega prišlo.

    V knjigi The Gap: The Science of What Separates Us from Other Animals (Basic Books, 2013) avstralski psiholog in raziskovalec primatov Thomas Suddendorf predstavi sodobne znanstvene teorije in raziskave o posebnostih ljudi v primerjavi z drugimi živimi bitji. Ko povzame bistvo vseh eksperimentov in spoznanj, do katerih je prišla sodobna znanost, presenetljivo zaključi, da nas od živali loči predvsem sposobnost, da lahko potujemo v času.

    Vživljanje v alternativne situacije

    Vendar ob tej nenavadni hipotezi Suddendorf nima v mislih časovnih strojev, kot jih poznamo iz znanstvenofantastičnih filmov, ampak sposobnost, da se vživimo v situacije, ki se ne dogajajo tu in zdaj. V mislih si lahko živo predstavljamo dogodke, ki so se, se še bodo ali se morda nikoli ne bodo zgodili. Značilnost ljudi, ki nas po Suddendorfu najbolj prepričljivo loči od živali, je, da se lahko v mislih premikamo v času in tako podoživljamo dogajanje v okoliščinah, ki jih trenutno v naši okolici ni.

    Prav tako kot zmožnost potovanja v času bi lahko tovrstno človeško lastnost opisali tudi kot sposobnost domišljijskega popotovanja, saj ni tako pomembna razlika v času, ampak predvsem sposobnost vživljanja v alternativne situacije, ki opisujejo, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bile okoliščine drugačne, kot so v danem trenutku. Tako se lahko ljudje že vnaprej bolje pripravimo na nevarnosti, ki prežijo na nas, in se jim tudi izognemo, če presodimo, da bi bilo za nas tako bolje.

    Sposobnost domišljijskega potovanja v času je hkrati dober način učenja, saj se lahko v mislih preizkušamo v novih okoliščinah in se tako vnaprej pripravimo na morebitne težave in zaplete. Tovrstno miselno preizkušanje alternativnih scenarijev razvoja dogodkov si lahko predstavljamo tudi kot izvajanje miselnih eksperimentov, pri katerih preverjamo, kaj se bo zgodilo, če se odločimo za eno ali drugo možnost, ki jo imamo na voljo. Prav zato, ker si scenarij razvoja dogodkov lahko odigramo v glavi, preden se ta dejansko zgodi, smo zmožni tudi predvideti posledice svojih dejanj. Lahko bi celo rekli, da smo ljudje svobodna bitja zgolj, v kolikor smo zmožni v mislih preigravati alternativne scenarije.

    Tudi nam najbolj podobne živali ne morejo misliti več kot nekaj deset minut v prihodnost. Vsaka druga skrb, za katero se zdi, da ji sledijo namensko za svojo prihodnjo dobrobit, je običajno zgolj posledica nagonske dejavnosti oziroma priučenih navad. Pri ljudeh je drugače. Zmožni smo si zamisliti alternativne verzije tega, kar se dejansko dogaja v realnosti. In te verzije lahko medsebojno delimo ter jih usklajujemo.

    Kot pravi Suddendorf, je privzeto stanje ljudi na neki način zmeraj že časovno zamaknjeno v podoživljanje preteklosti ali pričakovanje prihodnosti. Zdi se, kot da lažje in pogosteje potujemo v času, kot smo dejansko zavestno prisotni tu in zdaj. Da smo res povsem osredotočeni samo na sedanjost in dogajanje v naši neposredni okolici, se moramo posebej skoncentrirati in za to uporabiti zavestno voljo. Misli nam sicer neprestano begajo v času naprej in nazaj.

    Vendar pa naša sposobnost potovanja v času ni pretirano zanesljiva. Naše napovedi bodočih dogodkov niso vedno najbolj točne, prav tako nas spomin lahko pogosto zavede, zato Suddendorf poudari, da zgolj sposobnost vživljanja v situacije, ki niso odsev trenutnega stanja v naši okolici, ni dovolj, da bi s tem pojasnili našo uspešnost. Ljudje imamo vsaj še eno zelo pomembno lastnost, s pomočjo katere smo našo sposobnost časovnega potovanja še bistveno nadgradili. Svoja videnja prihodnosti in preteklosti lahko izmenjujemo, primerjamo in usklajujemo z drugimi.

    Če so scenariji bodočega razvoja dogodkov, kot jih ustvari vsak posameznik, razmeroma nezanesljivi, jih lahko z usklajevanjem, ki poteka preko jezikovnega sporazumevanja, večja skupina ljudi bistveno nadgradi. Prav tako se preko sporazumevanja, usklajevanja in zapisovanja znanje zbira skozi generacije, tako da smo sposobni razvoj bodočih dogodkov že zelo dobro napovedati.

    Povečevanje razkoraka med živalmi in ljudmi

    Ustvarjanje, pripovedovanje, prenašanje zgodb ter njihovo usklajevanje z drugimi ljudmi je specifično človeška lastnost. Zgodbe so učinkovit način prenašanja izkušenj ter način sinhronizacije vrednot, moralnih norm in pričakovanj znotraj posamezne skupine. Prav tako dajejo smisel početju ter utrjujejo vezi v skupini.

    Pri ljudeh traja odraščanje bistveno dlje kot pri katerem koli drugem primatu in zelo pomemben dejavnik v času odraščanja so prav zgodbe, ki jih otroci poslušajo in pripovedujejo. Te jim omogočijo, da se seznanijo z okoliščinami in medsebojnimi razmerji, ki jih sicer ne bi videli oziroma doživeli, s čimer se tudi bolje pripravijo za odraslo življenje v družbi.

    Ključni lastnosti, po katerih se ločimo od živali, sta po Suddendorfu tako dve: da si lahko zamislimo okoliščine in situacije, ki se niso ali se ne bodo nikoli dogodile, ter da imamo zmožnost te verzije razvoja dogodkov usklajevati z drugimi ljudmi, ki imajo prav tako zmožnost miselnega ustvarjanja in preigravanja alternativnih scenarijev razvoja dogodkov.

    Kot ugotavlja Suddendorf, je bila razlika med ljudmi in živalmi še nekaj tisoč generacij nazaj bistveno manjša, kot je danes. Pred nekaj deset tisoč leti so poleg nas živeli še denimo neandertalci in nekatera druga, bistveno bolj razvita živa bitja, kot jih poznamo danes, a so izumrla. Zakaj jih ni več, ne vemo natančno, a zelo verjetno smo jih prav ljudje iztrebili. Ali je šlo pri tem za neposredne spopade, načrtno iztrebljanje, vpliv podnebnih sprememb ali bolezni, danes ne vemo natančno. Je pa jasno, da smo od množice različnih, človeku podobnih oblik življenja na planetu ostali samo še ljudje.

    Od danes živečih naravnih sorodnikov so nam genetsko najbližji šimpanzi, s katerimi si skupnega prednika delimo pred približno šestimi milijoni let. Gorile so nam malo manj blizu, saj smo imeli z njimi skupnega prednika pred devetimi milijoni let, z orangutani pa pred štirinajstimi milijoni let. Pri tem je morda zanimivo, da smo s stališča šimpanzov ljudje njihovi najbližji še živeči naravni sorodniki, saj smo jim genetsko bliže, kot so si z gorilami.

    Smo pa na dobri poti, da bomo razkorak med živalmi in ljudmi še povečali, saj so naši preostali najbližji živalski sorodniki v nevarnosti, da izumrejo. Vzrok temu je, kot poudarja Suddendorf, predvsem človeška aktivnost. V nekaterih primerih celo neposredno lovimo in ubijamo denimo gorile, v večini primerov pa uničujemo njihov naravni habitat, tako da nimajo več prostora, kjer bi lahko živali prebivale.

    V petdesetih letih 20. stoletja je denimo na kitajskem otoku Hainan živelo več kot dva tisoč primerkov tamkajšnje vrste gibonov. Do danes sta se ohranili samo še dve družini s skupaj dvajsetimi člani.