Protestno pismo ob nastopnih izjavah novega predsednika SAZU o položaju žensk na slovenski akademiji in v znanosti

    Ob izvolitvi za predsednika SAZU prof. dr. Tadeju Bajdu najprej iskreno čestitamo. Žal je že v prvih izjavah pokazal precejšnje nepoznavanje razmer, v katerih ženske ustvarjamo na različnih znanstvenih področjih brez kakršnekoli podpore nacionalne akademske ustanove. Prav nasprotno, ob vzdrževanju popolnoma neuravnoteženega razmerja med članicami in člani akademije je povsem očitno, kakšno idejno ozadje iz spolne perspektive vodi njeno delovanje, kakšen vzor nudi in kakšno vlogo na simbolni ravni namenja znanstvenicam. Zaradi nepoučenih izjav, ki utrjujejo spolne klišeje v znanosti, in distanciranja od obravnavane problematike v novemu predsedniku ne moremo ugledati znanilca sprememb na bolje.

    Prof. dr. Tadej Bajd je v Sobotni prilogi (Delo, 3. maj 2014) še kot kandidat za predsednika SAZU na vprašanje novinarke o izjemno nizkem številu članic SAZU odgovoril, da ni »ravno pravi za odgovor na to vprašanje.« Sklicuje se na svoje matično delovno okolje, ki, kot razloži, kljub trudu ne privablja žensk, obenem odgovornost za slab položaj žensk v znanosti primarno nalaga »univerzi« in »inštitutom«. Podeli pa si priznanje, da mu je v funkciji predsednika Zoisovega odbora uspelo povečati število nagrajenk. Že kot predsednik SAZU v Odmevih (RTV SLO, 7. maj 2014) pa po pripombi voditelja o petih ženskah v 95-članskem »zboru modrih« prav tako zatrdi, da je na to temo »slab sogovornik«. Ko ponovno opiše svoj matični delokrog z vidika manka žensk, nadaljuje: »In potem še moje izkušnje z diplomiranimi damami, bi lahko rekel, da nerade, recimo kadar pridejo iz drugih krajev, ostajajo v Ljubljani. Ker v Ljubljani pa je nekako treba ostati, da lahko delaš to kariero. Moraš biti na inštitutu, moraš biti na univerzi, ampak se rade vračajo v svoje okolje.«

    Gotovo je znanstveno odgovorno in etično, da se znanstvenica oz. znanstvenik ne opredeljuje v zvezi z drugimi znanstvenimi polji, dokler se ne informira o stanju na področju in specifični temi. To še posebej velja za ljudi na pomembnih položajih v znanosti in izjavljanje v javnosti. Toda prof. dr. Tadej Bajd je na vprašanje, zakaj je med 95 člani SAZU-ja le 5 akademikinj, odgovoril tako, da je zgolj utrdil spolne klišeje o ženskah in znanosti. Že samo njegovo naslavljanje žensk je pokroviteljsko in za znanstveno okolje popolnoma neprimerno (»diplomirane dame«). S trditvijo, da se ženske inženirskemu poklicu izogibajo in da se raje (implicirano: kot moški) vračajo v domača, lokalna okolja izven Ljubljane, zanemarja družbene pogoje možnosti dela žensk v znanosti in zvrača odgovornost za karierne zaostanke ali karierne »stranpoti« žensk na njihove domnevne značilnosti. Modreje bi bilo, če bi se profesor, sedaj predsednik SAZU, pozanimal o problemih žensk v znanosti. Razpoložljivega gradiva je dovolj. Na podlagi dejstev bi lahko sklepal o trdoživosti predstav o »ženskih« in »moških« področjih izobraževanja, zaposlitve in navsezadnje tudi strukturnih možnostih vključevanja v slovensko akademsko ustanovo – ter obljubil, da bo SAZU naredila vse, da se ti, za slovensko znanost in družbo škodljivi predsodki in klišeji v javnosti in na sami SAZU razgradijo.

    Tu je še drugi poudarek, odziv na predsednikovo diskriminatornost: univerze in fakultete so tudi v drugih mestih, in dobre pa izjemne znanstvenice ter kandidatke za članstvo v SAZU potemtakem niso omejene samo na Ljubljano oziroma ostajanje v tamkajšnjih znanstvenih institucijah.

    Dodatno zaskrbljujoče je (samo)pripoznanje prof. dr. Tadeja Bajda, da mu je lani kot predsedniku Zoisovega odbora precedenčno uspelo izboljšati kvoto nagrajenih žensk. Za razumevanje je nujna dodatna informacija, da je bila Zoisova nagrada kljub pravočasnemu opozorilu podeljena znanstvenici prof. dr. Dušanki Janežič. Kot smo lahko pred podelitvijo zasledile, zasledili v medijih, je bila imenovana pred tem odpuščena s Kemijskega inštituta iz krivdnih razlogov zaradi utemeljenega suma kaznivih dejanj, povezanih z nenamensko porabo javnih sredstev in grobe kršitve etičnega kodeksa. Dogodek je že takoj po podelitvi v znanstvenem okolju dvignil veliko prahu. A člani Odbora s prof. dr. Tadejem Bajdom na čelu so bili enotnega mnenja, da so podelili nagrado izključno za znanstveni opus in da niso dolžni pojasnjevati svojih odločitev, pa četudi nagrada vključuje 14.500 evrov davkoplačevalskega denarja – in čeprav je etika znanstvenega dela v EU že postala priznan kazalnik t.i. znanstvene odličnosti. Skratka, spolno uravnoteženje je pomembno, vendar ne kot argument v zagovarjanju slabih rešitev in ponavljanja destruktivnih vzorcev znanstvenih oblasti.

    Želimo in pričakujemo, da bo znanost ponovno dobila tako zaupanje družbe in posebej javnosti, ki bo ustrezno zrcalilo raziskovalni in pedagoški trud ter kolegialnost mnogih, ki še vedno razumemo znanstveno delo v tem kontekstu. Zato od ljudi na najvišjih položajih, med katerimi predsednik SAZU tudi je, pričakujemo, da bodo z znanstveno odgovornostjo, vzorno etično držo in modrimi odločitvami zanesljiv garant zaupanja v znanost. Ta bo le na ta način lahko odigrala svojo vlogo pri izhodu iz kriznih časov. Izjave prof. dr. Tadeja Bajda nakazujejo drugo usmeritev, kar je za nas povsem nesprejemljivo. Odnos in delovanje z ozirom na položaj žensk v znanosti sta simptomatična, saj kažeta, da smo v znanosti tam, kjer smo tudi sicer: v nespodbudnih strukturnih odnosih (ki se mestoma odražajo v negativni selekciji in uzurpaciji oblasti), pri kratkoročnih interesih in površinskih učinkih. Ne prosimo, marveč zahtevamo strateški obrat in podporo SAZU pri mehanizmih za spremembo, ki smo jih javno že predstavile.

    Članice Komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ,
    (izjava ne odraža mnenja ministrstva)