Smo za (pre)drzno znanost

    Kako slovenska znanstvena oblast razume področje etike in kateri so značilni, a netematizirani etični »zdrsi«, ki vključujejo tudi nelegalne poteze, razmišljata Renata Šribar in Marija Bešter Rogač v prispevku Smo za (pre)drzno znanost. Med drugim pišeta:

    – Najbolj zgovorne priče aktualnega stanja v slovenski znanosti so posamezni primeri, če so seveda ljudje, ki se jim dogajajo, dovolj pogumni, da o njih spregovorijo.

    – Etika v raziskovanju ni všteta kot merilo uspešnega vodenja in opravljanja dela, prav tako neetično in neodgovorno vodenje ni sankcionirano. Vzrok je enak, kot je na drugih področjih vodenja in upravljanja javnega in družbenega življenja: znanstvena oblast je usmerjena samoreproduktivno, še zlasti učinkovita v samoreprodukciji je, kadar ima sistemsko zaslombo v vladno-upravnih strukturah.

    – V javne diskusije o permutaciji raziskovanja v menedžerstvo, ocenjevanju znanstvenega dela, težavnosti vključevanja mladih po letih in tudi po karieri ter (ne)pravičnosti razdeljevanja sredstev se umeščamo z razkrivanjem tabuiziranih ravni neetičnega delovanja znanstvene srenje. Stigma, ki smo je ob tem deležne, je premosorazmerna z mero razkrivanja skritih mehanizmov upravljanja z znanostjo. Davek na predrznost je odkazan nemudoma in karierno ogrožajoče.

    – Čeprav so sistemske in strukturne spremembe nujne, si jih je težko predstavljati, medtem ko se »zdrsi« kopičijo in se spreminjajo v škandale, ki so praviloma takoj utišani in za katere se potem zdi, kot da ne bi obstajali. Ključ do učinkovitih sprememb je ta hip prav gotovo v javnih razkrivanjih konkretnih neetičnih dejanj in delovanj, njihovi analizi in reševanju ter zlasti v uvedbi preventivnih ukrepov.