Referat na posvetu o etiki v znanosti

    Danes je na SAZU potekal posvet z naslovom Perspektive odgovornosti, etike in spolov: nova razmerja v znanosti. Tole je besedilo referata, ki sem ga predstavil na posvetu:

    Običajno se obe ključni temi, ki jih danes obravnavamo, se pravi znanost in etika, srečata tam, kjer se pojavijo težave. Ponavadi je to takrat, ko se znanstveniki pregrešijo in naredijo kaj takega, kar ni v skladu z družbenimi normami: recimo goljufajo, lažejo ali si prisvajajo zasluge drugih. Dostikrat pa potrebo po etičnem premisleku v znanosti sproži tudi napredek znanja, ki terja od družbe, da najde načine, kako nova znanstvena spoznanja umestiti v vsakdanji svet.

    Vendar v današnjem referatu ne bom govoril o tovrstnih običajnih srečevanjih znanosti in etike, ki jih vsi poznamo in imamo za njihovo razreševanje vzpostavljene že razmeroma dobre mehanizme. Poskušal bom raje navesti nekaj argumentov v podporo trditvi, da je etika na nek način vpisana že v samo bistvo znanstvene metode.

    V nadaljevanju bom zato najprej na kratko predstavil svoje razumevanje tega, kaj je sploh etično ravnanje, oziroma kako naj v tem okviru sploh razmišljamo o etiki. Nato bom navedel argumente, zakaj menim, da so določeni elementi etičnega diskurza nujno prisotni v sami znanosti oziroma v njeni metodi. Na koncu bom ta spoznanja apliciral še na nekaj primerov iz naše okolice. 


    Če zelo poenostavim, imamo pri etičnem ravnanju dve nujni komponenti, ki morata biti obe izpolnjeni, da lahko trdimo, da nekdo deluje etično. Prva komponenta predstavlja zmožnost in sposobnost reči ne, če se neko dejanje ne sklada z načeli, ki smo jih sprejeli in po katerih želimo delovati. Brez tega, da imamo voljo in sposobnost, da preprečimo izvajanje dejanja, ki se nam intuitivno morda zdi pravo in ustrezno, a ni v skladu z našimi načeli, ne moremo reči, da smo sposobni delovati etično.

    Druga prav tako pomembna komponenta, na katero pa velikokrat pozabimo, je neprestana prisotnost vsaj minimalnega dvoma, da so načela, ki jih zagovarjamo, res prava oziroma ustrezna. Brez te neprestane skepse, ki od nas zahteva, da smo miselno aktivni in se ne nehamo spraševati, ali je z našimi načeli in predvsem njihovo aplikacijo v konkretne okoliščine, res vse v najlepšem redu, lahko hitro nastopijo težave. Če umanjka ta druga komponenta, se hitro lahko znajdemo na področju moraliziranja, ko nam je brez kakršnega koli dvoma povsem jasno, kaj je prav in kaj narobe in katera načela in njihove aplikacije so najbolj ustrezne za vsakršne okoliščine.

    V domeni etike smo tako šele, ko sta izpolnjena oba ta dva pogoja: se pravi volja do delovanja po načelih in vsaj minimalni dvom v ustreznost in pravilnost teh načel. Velikokrat se namreč zgodi, da zberemo dovolj energije, da delujemo načelno, vendar pa nam nato zmanjka motivacije za premislek, ali je konkretna uporaba načel dejansko prava, potrebna in umestna.

    Če etično delovanje razumemo na način, kot sem ga pravkar opisal, lahko podobni dve komponenti, ki smo jih navedli za etiko, najdemo tudi v znanosti.

    Besedo znanost v tem kontekstu uporabljam za specifično obliko sodelovanja med ljudmi, ki je stara nekaj sto let in temelji na radikalni odprtosti za nove ideje in za medsebojno sodelovanje pri vrednotenju idej. Za znanost že od njenih začetkov v obliki pisemske republike, ko so si evropski učenjaki medsebojno izmenjevali ideje preko javnih pisem, iz česar so se kasneje razvile znanstvene revije, velja, da lahko pri tej izmenjavi idej sodeluje vsakdo, ne glede na spol, vero, starost, izobrazbo in podobne osebne okoliščine, če le spoštuje določena pravila.

    Znanost tako predstavlja sistem za najbolj radikalno enakopravno izmenjavo idej in vrednotenje argumentov, kot je v praksi to sploh mogoče. Radikalno pravim zato, ker gre za nekakšno skrajnost, saj si bolj odprtega sistema, ki bi tudi deloval, ni mogoče zamisliti. Tak je vsaj ideal, ki ga želi znanost čim bolje udejanjiti tudi v praksi. Zato je znanost skozi zgodovino razvila veliko mehanizmov, ki omogočajo, da se to načelo čim bolj uspešno udejanja.

    Poenostavljeno lahko rečemo, da si je za vstop v diskurz znanosti treba nadeti posebna očala, ki pri vseh sodelujočih zatemnijo njihove partikularne lastnosti. Vse, kar ostane, so ideje in argumenti, ki se medsebojno srečujejo, preverjajo in vrednotijo. Kdo kaj izreče, ni pomembno, pomembna je le vsebina izrečenega.

    Vendar pa tega ideala znanosti ni enostavno vzpostaviti, ker je tak pristop za ljudi nenaraven oziroma ne-intuitiven. Za vstop v diskurz znanosti je zato potreben določen napor. Pri znanosti ne gre za naravno ravnovesno stanje odnosov med ljudmi, ampak za od zunaj vsiljeno stanje, za katerega se je treba neprestano truditi. Če popustimo, lahko sistem hitro razpade in ne izpolnjuje več ciljev, zaradi katerih sploh obstaja.

    Tako kot sta pri etiki ključni dve komponenti: to je zmožnost in volja do “reči ne” in ohranjanje dvoma v ustreznost načel in njihove konkretne uporabe, velja nekaj podobno tudi za znanost. Prva komponenta pri znanosti je skrb za vrednotenje idej in argumentov preko “očal”, ki zakrijejo kdo je dejanski avtor posamezne ideje. To pomeni, da se vse argumente upošteva enakovredno in da lahko vsi pridejo do besede, če se le ustrezno izražajo.

    Druga komponenta pa je neprestan dvom v ustreznost konkretnih sistemov, pravil in odnosov, ki urejajo diskurz znanosti. Vedno znova se je zato treba spraševati, ali konkretni mehanizmi in odnosi res omogočajo vsem, ne glede na spol, prepričanje, religijo, politično pripadnost, starost, kraj prebivanja in delovanja ipd., da lahko dejansko enakopravno delujejo v znanosti. So trenutna pravila in odnosi, ki veljajo v znanstveni skupnosti, res najbolj primerni, za uresničevanje idealov znanosti.

    Pri etiki, kot smo videli, ne gre le za spoštovanje pravil in načel, ampak tudi za neprestani dvom v to, ali so konkretna načela in pravila res “etična”. Enako mora biti tudi v znanosti. Vedno znova moramo postavljati pod vprašaj pravila in z argumentirano analizo iskati možnosti za izboljšave.

    Za konec si skozi optiko tega, kar smo povedali o etiki in znanosti, zastavimo še nekaj vprašanj, ki se nanašajo na naše domače razmere:

    • Imajo danes vse generacije znanstvenikov enakopraven dostop do raziskovalnega dela, ali so mlajše generacije v bistveno slabšem položaju glede na starejše? 
    • Bi uveljavitev pravila, da lahko posameznik iz državnega proračuna za svoje delo naenkrat prejema največ eno plačo oziroma ne več kot sto odstotkov svojega predvidenega dohodka, izboljšala ali poslabšala razmere za znanstveno delo v Sloveniji? 
    • So pravila zaposlovanja na univerzah, ki zahtevajo habilitacijo že ob kandidaturi na razpis za učiteljsko mesto dejansko namenjena temu, da se prijavijo samo kvalitetni kandidati, ali se s tem najboljšim celo prepreči, da bi se sploh lahko prijavili? 
    • Bi slovenska akademija znanosti in umetnosti bolje opravljala svoje razsvetljensko poslanstvo, če bi vanjo sprejemali izmenično eno žensko in enega moškega? 
    • Bi bili člani akademije morda celo bolj družbeno aktivni, če za članstvo ne bi prejemali denarnih nagrad, ampak bi bili deležni denarne podpore samo tisti člani, katerih pokojnina oziroma plača ne bi bila dovolj visoka za dostojno življenje in delo?
    Deli