Zakaj se ljudem zdi grozno, da bi Alenka Bratušek postala podpredsednica Evropske komisije?

    Presenetilo me je, da mnogi kolegi, ki so sicer zelo izobraženi, razgledani in racionalni, pri vprašanju kandidature Alenke Bratušek za komisarko povsem odpovedo. Zdi se, kot da bi jim nekdo izklopil možgane. Hkrati trdijo, da je nesposobna in da ne zna angleško, po drugi strani pa ji očitajo, da se je zvito dogovorila s ključnimi ljudmi v Bruslju, da bo dobila pomembno funkcijo v komisiji. Pravijo tudi, da bi znal tako kot ona z zadolževanjem vsak rešiti državo pred bankrotom, a če se prav spomnim, je bilo takrat vprašanje, ali nam bo sploh kdo posodil denar.  Na mesto predsednice vlade naj bi baje prišla “po zvezah”, dejansko pa takrat prav nihče ni hotel niti slučajno prevzeti vlade, čeprav so prosili vse po vrsti, ki bi bili za to “strokovno” usposobljeni.

    Ko je nekdo soočen s tako medsebojno nasprotujočimi si obtožbami kot trenutno AB, je jasno, da v tem primeru ne gre za racionalno argumentirano nasprotovanje njeni kandidaturi, ampak so na delu čustva oziroma nezavedni mehanizmi. Ključno vprašanje, ki si ga moramo zato zastaviti, je kaj konkretno ljudi tako “motivira”, da se jim zdi grozno, da bi AB postala podpredsednica Evropske komisije? To sigurno ni domnevna “korupcija”, češ da naj bi sama sebe kandidirala. Če ne bi imeli takih populističnih politikov, kot jih imamo, ki v svoja jadra ujamejo vsak piš ljudskih emocij, do tovrstnih zapletov itak ne bi prišlo. Prav tako ne verjamem, da bi bila zavist tisti ključni motivacijski element, ki sproža takšen žolčen odziv.

    Po mojem mnenju je problem AB, da jo intuitivno dojemamo kot eno izmed nas, običajnih ljudi podalpske dežele, mi pa seveda nismo primerni za take funkcije kot je podpredsednik komisije. Preprosto sami sebe še zmeraj dojemamo kot manjvredne in ker je AB dojeta kot ena izmed nas (zato tudi vse tiste opazke glede oblek in naglasa, ko govori angleško), v naših očeh ni primerna za tako funkcijo. Pa še ženska je in mlajše ženske morajo biti doma pri družini…, tako vsaj intuitivno raja pri nas verjetno dojema dogajanje in potem svoje emocije prevede v moraliziranje glede postopka kandidature. Mediji in populistični politiki pa to početje samo podpihujejo, ker imajo od tega koristi.

    Ali ima kdo kako boljšo razlago?

    Deli