Informirana voda in znanstvena skepsa

    Na kratko bi rad komentiral bizarni Polnočni klub (več o tem je bilo nedavno zapisano na prav tem blogu), ki se je ukvarjal z informiranostjo vode, orgonskimi topovi in še marsičem.

    Najprej moram v tem kontekstu zapisati, da mi je simpatična BBC-jeva definicija uravnoteženosti javnega TV  programa: uravnoteženost ne pomeni, da zagovorniki informiranosti vode dobijo prav toliko časa v etru kot tisti, ki menimo nasprotno. Uravnoteženost pomeni, da je “air-time” tistih, ki verjamejo v informiranje vode, sorazmeren deležu vseh znanstvenikov, ki verjamejo v informiranje vode. Nekoliko na pamet bi to pomenilo, da na 999 oddaj, ki predstavljajo nesporno znanstvene teme, pač v duhu politične korektnosti posnamejo še eno, ki se ukvarja s HAARP, kondenzacijskimi sledmi, orgonskimi topovi, informiranostjo vode, itd. Upam, da se nisem preveč zmotil pri oceni, da so tovrstna prepričanja prisotna zgolj pri kaki desetinki odstotka znanstvenikov. Fair enough?

    Nadalje bi se dotaknil nekega stališča, ki znanstvenikom neprestano očita, da so starokopitni, konzervativni, ter da niso pripravljeni sprejeti novih dognanj, ker ta nasprotujejo njihovi partikularni znanstveni doksi – tokrat denimo dognanja o informiranosti vode. To stališče predstavlja krasno projekcijo lastnosti obtoževalcev na obtožene. Vprašajmo se namreč, kdo je pravzaprav tisti, ki ni pripravljen spremeniti mnenja in trdovratno vztraja pri svojem?

    Znanstveniki nasploh nimajo prav nobenih težav z revizijo lastnih stališč, ČE je ta revizija upravičena na podlagi znanstvene metodologije. Ko poskusi ponovljivo dokažejo neko novost, je ta nato vključena v odslejšnjo znanstveno vednosti. PREJ PA NE. Recept za znanstveno pripoznanje o informiranosti vode je zato povsem enostaven: ta hipoteza mora biti konsistentno in trajno ponovljiva ob številnih neodvisnih preverbah. To je tisti minimalni pogoj, ki ga znanstveniki zahtevajo za revizijo svojih znanosti. Če temu pogoju ni zadoščeno, jih je popolnoma deplasirano označevati za konzervativce in tradicionaliste.

    Kdor misli, da je informiranost vode preveč eksotična, da bi jo bili starokopitni znanstveni umi pripravljeni požreti, je pač preskočil stoletje kvantne mehanike, ki postreže z bistveno bolj vratolomnimi koncepti! Ampak ti koncepti so bili nato neštetokrat preverjeni – včasih tudi na enajst (11) decimalnih mest natančno. Znanstveniki so zato te koncepte sprejeli za svoje, ker druge izbire takorekoč ni bilo.

    Raziskovalci informiranosti vode po mojem najboljšem vedenju niso zadostili pogoju večkratne neodvisne ponovljivosti svojih trditev. In vendar KLJUB TEMU vztrajajo pri svojem. Kdo je torej tu starokopiten? Kdo je tu dogmatičen? Kdo ni fleksibilen?

    Znanstveniki so verjetno najbolj fleksibilna publika na planetu. To ne pomeni, da vse spremembe takoj sprejmejo, ampak da bodo ob ustreznih novih dejstvih vendarle razmeroma hitro spremenili stališče, če to ne bo ustrezalo poskusom. Kriteriji sprejetja teorije so jasni, le doseči jih je treba. Znanstvenikom je zato povsem nesmiselno očitati skepso – kdor znanstvenikom očita skepso, ne razume temeljnega dispozitiva znanosti. Skepsa je neločljivi del znanosti, vendar ta skepsa ni neomejena – učinkovito jo razblinijo, še enkrat, neodvisno ponovljivi in ponovljeni poskusi.

    Pravila so torej jasna, le igrati je treba po njih. Je pa res, da utegnejo voditi do rezultatov, ki nam ne bodo všeč. In če se to zgodi, si je treba priznati, da z našo delovno hipotezo nekaj ni bilo v redu. Lahko pa še naprej trdimo svoje, ampak to potem ni več problem zagovednosti znanstvene skupnosti.

    Deli