Dilema trgovskega potnika

    Ko se oziramo nazaj v zgodovino, se nam mnogi nekoč priljubljeni običaji zdijo čudaški. Marsikdaj težko razumemo, kako so lahko naši predniki določene navade sploh dojemali kot družbeno sprejemljive, saj skozi današnje oči ni jasno, kdo pri zdravi pameti bi prostovoljno sploh pristal nanje. Eno takšnih početij, ki je bilo v srednjem veku priljubljeno in povsem legitimno, so bile ordalije oziroma sojenje s pomočjo božje volje.

    Ker so imeli sodniki v preteklosti zelo malo pripomočkov za presojo, kdo ima prav v sporu, v katerem dejstva niso bila jasna, so se posluževali za današnje čase dokaj nenavadnih metod, ki pa so vsaj v njihovih očeh dobro opravile svojo nalogo. Tipičen postopek ugotavljanja krivde s pomočjo božje sodbe (judicium dei) je potekal na način, da so obtoženemu naložili, naj roko potopi v čeber z vrelo vodo, in če bo roka, ko jo bo izvlekel, nepoškodovana, bo s tem izkazal svojo nedolžnost, sicer bo obveljal za krivega. V alternativni verziji so obtoženemu zagrozili, da ga bodo golega in zvezanega vrgli v globoko vodo in bo v primeru, če bo potonil, spoznan za krivega, če pa bo splaval na površje, bo izpuščen.

    Seveda danes v takšne metode preverjanja krivde nihče več ne verjame. Toda zgodovinarji poročajo, da so v srednjem veku s pomočjo božjega sojenja zelo uspešno odločali, kdo je dejansko kriv in kdo nedolžen. Ordalije so veljale celo za bistveno bolj sprejemljivo obliko razsojanja, kot je recimo izsiljevanje priznanja zločina z mučenjem, ki je hkrati kruto in povsem nezanesljivo, saj pri mučenju vsakdo prej ali slej prizna vse, kar želijo zasliševalci slišati, tudi če ni resnično, samo da bolečina preneha. V čem je bila torej skrivnost, da je bilo sojenje s pomočjo božje volje nekoč učinkovito in zanesljivo, danes pa se vsi strinjamo, da nikakor ne bi delovalo? Bistvena predpostavka za izvajanje ordalij je bila trdna vera v Boga in v njegovo zmožnost, da bo brez odlašanja zaščitil vse nedolžne pred poškodbami in bolečino. Prav trdno prepričanje vseh, da jih bo Bog obvaroval, če so dejansko nedolžni, je šele omogočilo, da je sojenje s pomočjo ordalij sploh delovalo. Če testirani ne verjame v vsemogočnost Boga, ki bo pravočasno posredoval, test seveda ne deluje.

    Uspešna grožnja z ordalijo

    Že sama grožnja z ordalijo je praviloma zadostovala, da je sodnikom uspelo dejanske kriminalce razločiti od krivo obdolženih. Kdor ni bil iskren in je kaj skrival, se je seveda bal, da ga Bog med preizkusom ne bo zaščitil, zato ga je bilo testa upravičeno strah in je to tudi pokazal. Tisti z občutkom krivde so dejanja ob zagroženem testu praviloma priznali in pristali na izrek kazni, nedolžni pa se preizkusa niso bali, zato so bili edini dejansko pripravljeni izvesti preizkus. Sodniki so tako s tehniko strašenja s testom, ki ga dejansko niso izvedli, uspešno razločevali krive od nedolžnih tudi v okoliščinah, ko sploh niso vedeli, kaj se je zgodilo in kdo je koga oškodoval.

    Seveda je za nazaj težko soditi, ali je bila tehnika razsojanja s pomočjo vere v posredovanje Boga dejansko uspešna in pravična v okviru takratne družbe, vendar, kot ugotavlja profesor psihologije na University of British Columbia Ara Norenzayan v odmevni knjig Big Gods: How Religion Transformed Cooperation and Conflict (Princeton University Press 2013), je bil način urejanja odnosov v družbi, ki je temeljil na veri v nadnaravno nadzorovanje, na splošno zelo učinkovit. Ljudje namreč bistveno bolj sledijo družbenim normam, ko so prepričani, da jih nekdo opazuje.

    V knjigi sooči moderne psihološke in sociološke raziskave z rituali in nauki velikih verstev. Zanima ga denimo, zakaj določene religije hitro povečujejo število vernikov, medtem ko jih druge izgubljajo. Prav tako poskuša ugotoviti, kateri družbeni mehanizmi omogočajo velikim in kompleksnim skupnostim učinkovito medsebojno sodelovanje. V knjigi razvija hipotezo, da so religije, za katere je značilna vera v vsemogočnega Boga, ki vse vidi in vse ve, svoj razmah doživele prav zato, ker so spodbujale sodelovanje v družbi. S pomočjo nadnaravnega nadzorovanja, ki ga izvaja Bog kot vsemogočno bitje, in v katerega verjamejo vsi člani družbe, so lahko gojili solidarnost in medsebojno zaupanje tudi med popolnimi neznanci.

    Ko je leta 1904 nemški sociolog Max Weber z vlakom potoval čez ZDA, je sedel zraven trgovskega potnika in zapletla sta se v pogovor. Trgovski potnik mu je zaupal svoje prepričanje, ob katerem se je slavni sociolog zamislil. Povedal je, da ga ne moti, če ljudje verujejo v različne bogove in sledijo različnim religijam, hkrati pa poudaril, da ne zaupa nikomur, ki sploh ne veruje oziroma ni pripadnik nobene od religij. Neverujoči so se mu zdeli bistveno manj zanesljivi partnerji v poslu kot verujoči. Webru se je zdela trgovčeva modrost zanimiva predvsem zato, ker ni izkazoval zaupanja zgolj do pripadnikov svoje vere, ampak na splošno do vseh verujočih. Kot trgovski potnik se je vsakodnevno srečeval z množico njemu neznanih ljudi, pri katerih je moral vedno znova hitro presojati, ali jim lahko zaupa in z njimi sklepa kupčije, pri katerih gre velikokrat predvsem za zaupanje, saj vsega ni mogoče vedno urediti s pogodbami. Dilema trgovskega potnika je tako postala sinonim za problem, s katerim se srečuje vsaka družba, ki preseže okvire, ko se ljudje medsebojno še lahko poznajo. Trditev, da je verovanje nujni predpogoj za moralno delovanje, je še vedno dokaj razširjena predvsem v nerazvitem svetu, pa tudi v ZDA. 12. marca 2007 je dolgoletni ameriški kongresnik Pete Stark, demokrat iz Kalifornije, kot prvi kongresnik v ZDA priznal, da ne verjame v boga oziroma da je ateist. Leta 2012 je Pete Stark občutil posledice svoje iskrenosti, saj je svoj sedež v kongresu po štiridesetih letih za las izgubil, pri čemer je njegov naslednik javno problematiziral prav njegovo brezboštvo.

    Nadnaravni nadzornik in začetki civilizacije

    Ko so se družbe številčno začele povečevati oziroma ko je prišlo do potrebe po sodelovanju velikih množic, so po ugotovitvah Norenzayana postala popularna verovanja v enega Boga kot nadzornika, ki vse vidi in kršitelje družbenih norm tudi kaznuje. Šele takrat naj bi v zgodovini prišlo do povezave med religijo in moralo. Rituali, ki so izkazovali in preverjali vero, so postali pogostejši ter bolje organizirani in vodeni, pri izkazovanju iskrenosti vere pa so postala pomembna predvsem dejanja in ne zgolj besede. Za konstruktivno delovanje družbe je bilo namreč zelo pomembno, da se je med ljudmi vzpostavilo vzdušje zaupanja in sodelovanja, hkrati pa je moralo biti tudi jasno, da bodo vsi, ki ne investirajo v skupno dobro in izkoriščajo zaupanje drugih, prej ali slej kaznovani. Po ugotovitvah Norenzayana nezaupanje v ateiste neposredno sledi prav iz prepričanja, da je za moralno obnašanje potreben določen nadzor nad posamezniki. Popoln pregled nad dejanji vseh pa je bilo nekoč mogoče učinkovito izvesti le z vero v Boga, ki ljudi vseskozi opazuje. Vera je bila po tej interpretaciji družbeno koristna ne glede na to, v katero verzijo vsemogočnega bitja je posameznik verjel, pomembno je bilo le, da verjame.

    Danes so bolj razvita okolja sveta že dosegla stopnjo, ko za omogočanje sodelovanja in konstruktivnih odnosov v družbi verovanje v nadnaravnega nadzornika ni več potrebno. Za razvite dežele, v katerih vse institucije države učinkovito delujejo in ljudje zaupajo vanje, nadnaravno nadzorovanje izgublja izvorni pomen, saj ga nadomešča zaupanje v delovanje državnih institucij. Predvsem v skandinavskih državah je razmeroma malo ljudi še verujočih, hkrati pa imajo državljani veliko zaupanje v delovanje države, ki skrbi za to, da lahko dobro sodelujejo. Te družbe so, kot ugotavlja Norenzayan, prerasle potrebo po nadnaravnem nadzorovanju, ker je to funkcijo učinkovito prevzela država. Vendar pa v vseh državah še ni tako močnega zaupanja v pravičnost in učinkovitost državnega aparata, zato je tudi verujočih po svetu še vedno zelo veliko.