Velik problem je, da nihče nikomur ne verjame

    Pod tem naslovom je v Delovi prilogi Znanost objavljen intervju z Uršo Opara Krašovec (so-ustvarjalko Kvarka-bloga) o etiki v znanosti

    …Psevdoznanost je težko prepoznati. Vključiti je treba kritično razmišljanje, in to ni preprosto, še posebno če ne gre za naše področje. V takem primeru ne moremo biti pravi razsodnik, ampak moramo poiskati kompetentne osebe s tega področja, nekoga, ki ni v konfliktu interesov. Znanost je namreč igra z argumenti.  

    Je pa nekaj indikatorjev, ki lahko sprožijo pomisleke. Recimo uporaba zelo strokovno zveneče terminologije, recimo mehanogena epitaksija namesto udarjanje z lesenim kladivcem; ali pa avtotiksotropne lastnosti vode. To je nenavadno izrazoslovje, ki tudi meni kot naravoslovki nič ne pomeni; to niso termini, ki bi se jih učili ali ki bi bili prepoznavni.  

    …Podobno je z ljudmi na vodilnih položajih. Prepričani so, da delajo prav, in ne vidijo, kaj se spodaj dogaja. Zbolijo od oblasti, nočejo videti tistega, kar ruši njihovo teorijo oziroma jih spodkopava. Zato moramo tudi v znanosti vzpostaviti samoregualcijski sistem, sami moramo opraviti s skorumpiranimi oziroma goljufivimi posamezniki. Čakamo denimo na znanstveno razsodišče. Srčno upam, da bo to telo sestavljeno iz oseb z visoko integriteto oziroma brez tistih z »višinsko boleznijo« in njihovih poštarjev, ki so soodgovorni za sedanje stanje. Na Hrvaškem se je znanstvena srenja vzdignila, ko so hoteli pečat znanstvenosti dati nekemu komercialnemu izdelku. Tržiti so ga hoteli s potrdilom, da je njegovo delovanje znanstveno dokazano, čeprav ni bilo. Tam so bili znanstveniki dovolj močni, da so zavarovali kupca. V Sloveniji se to ni zgodilo. Nasprotno. Pri nas profesorji ljubljanske univerze sodelujejo pri trženju tovrstnih »informiranih« izdelkov, ki naj bi znanstveno dokazano pomagali k boljšemu počutju, čeprav teh dokazov ni.  

    … Ljudem, ki opozarjajo na nepravilnosti, je treba prisluhniti, jih zaščititi in podpreti. Mene tepe v službi, da to počnem, in ko sem imela majhne otroke, sem tudi sama bolj molčala. Ampak prav zaradi otrok si je treba upati spregovoriti. Slovenci imamo veliko trapastih rekov: kdor molči, tisočim odgovori; pa molk je zlato. Sami sebe poskušamo utišati in ne spregovorimo. Ampak želim, da se stvari, ki sem jih jaz morala prestati, ne bi dogajale zanamcem. Če bom tiho, se bodo.