Etična zaveza znanosti

    Pri reviji The Economist so oktobra 2013 v osrednjem članku številke z naslovom “How science goes wrong”[1] obravnavali vedno večje težave, s katerimi se soočajo nekatera področja sodobne znanosti. Predstavili so presenetljivo ugotovitev, da vse več znanstvenih odkritij, ki jih raziskovalci objavijo tudi v uglednih znanstvenih revijah, ni mogoče neodvisno ponoviti v drugih laboratorijih. Vendar v teh primerih ne gre za klasične znanstvene prevare in zavajanja, ko raziskovalci namenoma lažejo in prirejajo podatke, da bi prišli do odmevnih objav, ampak so iskreno prepričani, da se držijo pravil dobre raziskovalne prakse.

    Med vsemi področji znanosti je glede ponovljivosti eksperimentov danes najbolj na udaru medicina, sledijo pa še psihologija in druge vede, ki se pri preverjanju hipotez zanašajo predvsem na statistiko. Ker pri medicinskih raziskavah praviloma iščejo vzročne povezave med posameznimi elementi v sicer zelo kompleksnem sistemu človeškega telesa, jih običajno raziskujejo predvsem s statistično obravnavo zelo velikega vzorca. Vendar se, tudi če so študije povsem korektno izvedene, lahko zaradi kompleksnosti obravnavane problematike pojavi veliko lažno pozitivnih ali lažno negativnih rezultatov, ki pripeljejo do tega, da sklepov tovrstnih raziskav ni mogoče ponoviti v drugih laboratorijih oziroma z drugimi pacienti.

    Raziskovalci ameriškega farmacevtskega podjetja Amgen so poskušali preveriti rezultate 53 pomembnih raziskav s področja zdravljenja in razumevanja raka, ki so bile objavljena v zadnjih nekaj letih. V reviji Nature so objavili poročilo, da jim je uspelo reproducirati rezultate le 6 od 53 študij.[2] Podobno je raziskovalcem nemškega podjetja Bayer uspelo v približno istem obdobju reproducirati le četrtino od 67 pomembnih objavljenih medicinskih študij, ki so jih zanimale in so jih želeli preveriti še v lastnem laboratoriju.[3]

    Povsem na mestu je zato vprašanje, zakaj prihaja do takšnih anomalij? Je znanost zašla v krizo, ali gre le za ne dovolj skrbno izvedene eksperimente? Razprava o tej problematiki traja že vsaj od leta 2005, ko je ameriški epidemiolog John Ioannidis strokovno javnost presenetil s člankom z dokaj nenavadnim naslovom: “Why Most Published Research Findings Are False”[4] . Njegova analiza dela drugih znanstvenikov je hitro postala ena izmed najbolj branih in citiranih v spletni strokovni reviji PLoS Medicine. V sestavku je namreč argumentirano opozoril prav na težave s statističnim dokazovanjem vzročnih povezav med raznimi parametri v kompleksnih sistemih kot je denimo človeško telo.

    Nadaljnje analize so pokazale, da bi se v večini tovrstnih primerov napakam lahko izognili že z bolj skrbnim raziskovalnim delom in večjo pazljivostjo pri statističnih analizah rezultatov. Kot ugotavljajo pri reviji The Economist, je nekaterim vedam z vpeljavo strožjih standardov raziskovalnega dela že uspelo bistveno zmanjšati pogostost objav kasneje umaknjenih raziskav zaradi prehitrih zaključkov pri analizi ali izvedbi eksperimentov.[5]

    Po nekajletni dokaj burni razpravi se je izoblikoval tudi predlog, po katerem naj bi malenkost spremenil pravila akademskega objavljanja rezultatov raziskav. Po tej ideji, ki jo zagovarja vedno več znanstvenikov, naj bi raziskovalci objavljali rezultate svojih eksperimentov, tudi ko jim hipoteze ne bi uspelo dokazati. Na ta način bi se deloma razbremenil velik pritisk, da je treba v meritvah nujno najti neko ujemanje, četudi ga morda sploh ni, po drugi strani pa so lahko tudi negativni rezultati drugim strokovnjakom v veliko pomoč pri nadaljnjem delu. Vendar se vsi strinjajo, da je treba večje spremembe ustaljenih pravil znanstvenega dela uvajati počasi in po temeljitem razmisleku.

    Nedelujoča znanost (misbehaving science)

    Vseeno pa nekaterih težav, v katere občasno zaidejo posamezne znanstvene vede, ni mogoče reševati zgolj s poostritvijo standardov znanstvenega dela. Občasno se zgodi, da katera od ved ne more več razreševati strokovnih dilem in sporov po klasični poti s soočanjem argumentov in rezultatov eksperimentov. Sociolog Aaron Panofsky v knjigi Misbehaving Science[6] takšne težave, ko zgolj znanstvena metoda ne more več razrešiti sporov znotraj nekega področja znanosti, poimenuje nedelujoča znanost (misbehaving science). S to besedno zvezo označi dogajanje na nekem področju znanosti, ko ključnih dilem ni mogoče uspešno ter konstruktivno razreševati. “Če je znanost stroj za razreševanje polemičnih sporov, predstavlja nedelujoča znanost stanje, ko je ta stroj pokvarjen.”[7] Strokovne dileme tako niso več zgolj predmet racionalnega soočanja argumentov, ampak postanejo pomemben dejavnik v razpravi tudi čustva in politične implikacije v smislu umeščanja novih idej v različne vrednostne sisteme.

    Začasni vznik obdobji znotraj posamezne vede, ko sporov glede pomembnih strokovnih vprašanj ni mogoče enostavno razreševati s poglobljeno in nepristransko analizo, ni nekaj neobičajnega. Nestrinjanje med znanstveniki je na nek način nujni del znanosti. Ni nekaj nezaželenega, ampak je del samega bistva znanstvene metode. Prav soočenje argumentov namreč pripelje do tega, da lahko znanost uspešno vrednoti nove ideje in teorije ter predstavlja nekakšen garant za najbolj zanesljivo vednost, ki jo ima družba v nekem trenutku.

    Težave nastopijo, če takšno stanje traja dlje časa in hkrati ni videti, da bi lahko kmalu prišlo do pomiritve. Kot pravi Panofsky se: “nedelujoča znanost vzpostavi, ko zmagovalci nimajo avtoritete, da bi uveljavili hegemonijo na nekem področju.”[8]

    Pri tem je pomembno, da vznik nedelujoče znanosti ločimo od goljufij kot so denimo: plagiatorstvo, selektivno poročanje o rezultatih ali prirejanje rezultatov. Pri goljufijah gre za kršitev splošno sprejetih pravil obnašanja, glede katerih se vsi strinjajo, tudi tisti, ki jih kršijo. Pri nedelujoči znanosti pa gre za sistemsko nezmožnost, da bi se znotraj določene vede vzpostavila konstruktivna argumentirana razprava, ki bi prinesla rezultate in zaključila strokovne spore.

    Temelji znanstvene metode

    Vzpostavitev znanosti kot osrednje družbene institucije za vrednotenje znanja predstavlja enega od ključnih temeljev zahodne civilizacije. Znanost je pomembno prispevala k razcvetu novoveške Evrope, saj je iznašla način, kako je mogoče učinkovito vrednotiti nove ideje, ne glede na njihovo uporabno vrednost.

    Znano je, da je eden izmed ključnih pogojev za ustvarjalnost nekega okolja, da v njem kroži veliko idej. Nove ideje zmeraj nastajajo s spajanjem in preoblikovanjem že obstoječih, zato so ustvarjalna okolja predvsem tista, kjer se najrazličnejše ideje uspešno srečujejo in preoblikujejo.[9] Znanost je to osrednje pravilo ustvarjalnosti in napredka razvila do popolnosti, saj je uspešna prav zato, ker temelji na načelu, da je lahko znanstvena vednost le javna oziroma vsem dostopna.

    Za znanost je poleg transparentnosti in javnosti znanja značilno tudi, da v njej vsaj formalno delujejo vsi enakopravno in enakovredno. V znanosti nihče nima pravice odločati avtoritarno, ampak gre zmeraj zgolj za soočanje argumentov, za katere ni pomembno, od kod izvirajo. Osnovno pravilo znanosti je, da je nova ideja del znanstvene vednosti šele, ko se ubrani pred vsemi relevantnimi protiargumenti in kritikami, ki jih lahko izreče kdorkoli. Prav zato, da lahko doseže vse potencialne kritike, mora biti znanstvena vednost tudi javno dostopna.

    Znanost deluje tako, da enakopravno obravnava vse argumente, ne glede na to, kdo je njihov avtor. V znanosti ni nobene hierarhije posameznikov. Vsakdo lahko z argumenti sesuje teorijo kogarkoli drugega znanstvenika, naj bo to popoln začetnik ali velika znanstvena avtoriteta. Ime konkretnega posameznika vsaj za znanost ni pomembno, pomembni so zgolj argumenti. Znanost izhaja in radikalne enakopravnosti vseh, ki so zmožni podajati argumentirana stališča.

    Sposobnost, da sooča ideje in teorije na konstruktivni način, dela znanost bistveno drugačno od drugih družbenih sistemov, kot so demo politika, kultura ali umetnost. Pri politiki namreč nihče ne pričakuje, da se bodo vse politične stranke oziroma politiki prej ali slej uskladili in poenotili glede ključnih dilem, o katerih teče razprava. V okviru politike se dileme v zadnji instanci razrešujejo z glasovanjem v parlamentu ali na volitvah. V znanosti nasprotno ni demokratičnega odločanja, čeprav je hkrati odprta za vse, ki želijo sodelovati. V znanosti štejejo le argumenti. Dober nov argument oziroma rezultat eksperimenta lahko sesuje tisočletja staro prepričanje, in to ne bo nič neobičajnega. Prav zmožnost učinkovito in hitro razreševati spore je tisto, zaradi česar je znanost pomembna avtoriteta v družbi.

    V obdobju renesanse in razsvetljenstva se nove ideje nekaj stoletij v večini primerov niso rojevale na univerzah, ampak znotraj virtualne skupnosti intelektualcev, ki so si medsebojno izmenjevali obsežne razprave v obliki javnih pisem. Vzpostavila se je pisemska mreža (Respublica literaria) za izmenjavo znanja in idej. Izmenjava pisem je delovala kot oblika pogovarjanja na daljavo, pisma so bila praviloma javna, podpisana in namenjena kroženju in publikaciji.[10]

    Nova skupnost učenjakov, ki so bili medsebojno povezani preko pisem, ni imela nacionalnih, rasnih, generacijskih in verskih omejitev. Vsi člani so bili enakopravni in zanje se je pričakovalo, da se bodo spoštljivo obnašali drug do drugega. “Pisemska republika ni priznavala nobenega razlikovanja glede na rojstvo, družbeni status, spol ali akademski naslov. […] Vsi člani so bili enakovredni.”[11] Zraven je bil lahko vsakdo, ki je sprejel neformalna pravila.

    V pismih so se uporabljale enake retorične spretnosti kot ob govorjenju, pri čemer se je vzpostavila forma javne besede, ki je temeljila na izmenjavi prijaznih besed, tudi če glede konkretnih idej ni bilo soglasja. Sočasno so se pojavile tiskane knjige, vendar te same po sebi še niso bile porok zanesljivosti vsega, kar je v njih pisalo. Inštitucija, ki je podeljevala avtoriteto posameznim idejam ni bila tiskana knjiga, ampak skupnost znanstvenikov, ki je delovala prav na temelju izmenjave pisem oziroma kasneje strokovnih člankov.

    Ključno pri pisemski mreži je bilo, da je znala ločiti zanesljivo od nezanesljivega znanja. Člani pisemske izmenjave so se medsebojno vrednotili in uvedli določena pravila preverjanja, na katerih je temeljilo zaupanje. Prav iz tega se je kasneje razvila znanstvena skupnost, ki nova odkritja vrednoti skozi mnenja in ocene kolegov (peer-review).

    Marca 1665 so pri britanski Royal Society  začeli izdali tudi prvo znanstveno revijo Philosophical Transactions. Šlo je za ključni trenutek v zgodovini znanosti, saj je bil temeljni namen revije, da nova znanstvena odkritja predstavi čim širšemu krogu ljudi. Urednik Henry Oldenburg, ki je bil hkrati tudi tajnik Royal Society, je kolege prepričal, naj javno objavljajo svoja odkritja, v zameno pa pridobijo družbeno priznanje, da so prav oni nekaj prvi odkrili. »Če se izrazimo malo bolj dramatično: v znanosti je samo priznanje prvenstva že tudi nagrada.«[12]

    Načela, ki jih je Oldenburg vzpostavil kot urednik in donator zagonskih sredstev nove revije, so vključevala javno dostopnost objavljenega znanja in načelo strokovnega pregleda pred objavo. Vsak nov članek je namreč urednik  poslal v oceno strokovnjakom, ki so imeli pregled nad posameznim področjem raziskav, in šele po njihovi pozitivni recenziji je besedilo sprejel v objavo. Načela znanstvenega poročanja, ki jih je sredi sedemnajstega stoletja vpeljal Oldenburg s sodelavci, veljajo še danes.

    Znanost je sistem, ki temelji na najbolj radikalno odprti argumentirani kritiki, kot je to sploh mogoče. Znanost znanje proizvaja tako, da so vse njene teorije in hipoteze javno dostopne vsem, ki jih želijo komentirati. Znanost kot inštitucija družbe je sistem medsebojnega sodelovanja pri vrednotenju novih idej, v okviru katerega lahko vsakdo, ki ima argumente, kritizira katero koli teorijo. Ključno pri tem sistemu znanosti pa je seveda, da ga je treba skrbno negovati in vseskozi skrbeti, da ostaja na ravni te radikalne odprtosti. Če se ta odprtost izgubi, znanost ne opravlja več družbenega poslanstva, ki ji je zaupano.

    Radikalna odprtost predstavlja učinkovit sistem za vrednotenja znanja, težava pa je le, da je treba ljudi posebej motivirati, da bodo svoja dognanja javno objavljali, še posebej, če tega ne počnejo le ljubiteljsko. Izjemno pomemben element znanosti kot družbene institucije je zato njen sistem nagrajevanja, ki temelji na priznavanju prvenstva pri posameznem odkritju. Nagradi se zgolj prvi, ki nekaj odkrije in javno objavi v obliki jasnega poročila o odkritju. Sistem temelji na principu »zmagovalec pobere vse«. Tisti, ki novo idejo prvi objavi oziroma dokaže, je nagrajen, drugo- in tretjeuvrščeni pa v skrajnem primeru ne dobita nič. Nagrada je seveda simbolna, v obliki prestiža, ki omogoča nadaljevanje dela.

    Znanost je uspela iznajti sistem, kako ohraniti javnost idej, hkrati pa poskrbeti, da se priznajo zasluge oziroma nagrada tistemu, ki prvi objavi novo znanje. Pravilo nagrajevanja prvega (priority rule) se je vzpostavilo v okviru pisemske republike oziroma zametka moderne znanstvene skupnosti s strokovnimi recenziranimi publikacijami, ki legitimirajo posamezne dosežke.

    Znanstveniki tako niso nagrajeni za trud, ampak zgolj za dosežke. Gre za nekakšen paradoks, saj se v instituciji znanosti lastnina neke ideje vzpostavi šele z javno objavo in sprejetjem odkritja v znanstveni skupnosti. Tistemu, ki nekaj prvi objavi, se prizna avtorstvo, vendar ne tudi lastnina ideje oziroma odkritja. Z javno objavo, ki je podvržena splošni kritiki oziroma vsaj kritiki tistih, ki se spoznajo na dotično področje vednosti, je institucija znanosti razvila način, kako zagotoviti javnost in zanesljivost znanja, hkrati pa uvesti sistem, ki nagrajuje dosežke in preganja goljufe. To je njen izredno pomemben dosežek. Nagrajevanje zgolj prvega odkritelja dokaj učinkovito izloči možnost prevar, plagiatov in špekulacij, tako da je sistem v načelu pravičen in do vseh enakopraven.

    Etika znanosti

    Preden nadalje razčlenimo znanstveno metodo in pokažemo, da je v njenem jedru etična zaveza, bomo na kratko predstavili še, kaj sploh razumemo kot etično delovanje. Etiko obravnavamo skozi pojmovni okvir, ki ga je postavil Immanuel Kant, ki je izhajal je iz predpostavke, da smo svobodni in avtonomni le takrat, ko si sami določamo pravila lastnega delovanja. Svobodni in zmožni etičnih odločitev smo, ko prevzamemo polno odgovornost za svoja dejanja in se ob tem ne sklicujemo na nikogar drugega kot le nase in svoj razum. Že če sledimo lastnim občutjem in potrebam, smo podvrženi zunanjemu vzroku in v resnici nismo svobodni. Avtonomni smo šele, ko si sami s pomočjo razuma določamo pravila, po katerih živimo.

    Prav zaradi te zmožnosti avtonomnega svobodnega delovanja smo ljudje nekaj posebnega, saj nismo zgolj inštrumenti zunanjih vzrokov, ampak imamo možnost, da postanemo vzrok lastnih odločitev. Etično je za Kanta delovanje po zakonu, ki smo si ga sami postavili oziroma ga s polno odgovornostjo sprejemamo za svojega in mu nato sledimo iz dolžnosti. Po Kantu smo avtonomni in svobodni takrat, ko sami prevzamemo vso težo odločitve, in ne takrat, ko slepo sledimo domnevno dobrim višjim ciljem, ki pa jih sami nismo premislili in s polno odgovornostjo prevzeli za svoje.

    Če zelo poenostavimo, imamo pri etičnem ravnanju dve nujni komponenti, ki morata biti obe izpolnjeni, da lahko trdimo, da nekdo deluje etično. Prva komponenta predstavlja zmožnost in sposobnost reči ne, če se neko dejanje ne sklada z načeli, ki smo jih sprejeli in po katerih želimo delovati. Brez tega, da imamo voljo in sposobnost, da preprečimo izvajanje dejanja, ki se nam intuitivno morda zdi pravo in ustrezno, a ni v skladu z našimi načeli, ne moremo reči, da smo sposobni delovati etično.

    Druga prav tako pomembna komponenta, na katero pa velikokrat pozabimo, je neprestana prisotnost vsaj minimalnega dvoma, da so načela, ki jih zagovarjamo, res prava oziroma ustrezna. Brez te neprestane skepse, ki od nas zahteva, da smo miselno aktivni in se ne nehamo spraševati, ali je z našimi načeli in predvsem njihovo aplikacijo v konkretne okoliščine, res vse v najlepšem redu, lahko hitro nastopijo težave. Če umanjka ta druga komponenta, se hitro lahko znajdemo na področju moraliziranja, ko nam je brez kakršnega koli dvoma povsem jasno, kaj je prav in kaj narobe in katera načela in njihove aplikacije so najbolj ustrezne za vsakršne okoliščine.

    V domeni etike smo tako šele, ko sta izpolnjena oba ta dva pogoja: se pravi volja do delovanja po načelih in vsaj minimalni dvom v ustreznost in pravilnost teh načel. Velikokrat se namreč zgodi, da zberemo dovolj energije, da delujemo načelno, vendar pa nam nato zmanjka motivacije za premislek, ali je konkretna uporaba načel dejansko prava, potrebna in umestna.

    Če etično delovanje razumemo na način, kot smo ga pravkar opisali, lahko podobni dve komponenti, kot smo jih navedli za etiko, najdemo tudi v znanosti. Za znanost že od njenih začetkov v obliki pisemske republike, ko so si evropski učenjaki medsebojno izmenjevali ideje preko javnih pisem, iz česar so se kasneje razvile znanstvene revije, velja, da lahko pri tej izmenjavi idej sodeluje vsakdo, ne glede na spol, vero, starost, izobrazbo in podobne osebne okoliščine, če le spoštuje določena pravila.

    Znanost predstavlja sistem za najbolj radikalno enakopravno izmenjavo idej in vrednotenje argumentov, kot je v praksi to sploh mogoče. Radikalno zato, ker gre za nekakšno skrajnost, saj si bolj odprtega sistema, ki bi tudi deloval, ni mogoče zamisliti. Tak je vsaj ideal, ki ga želi znanost čim bolje udejanjiti tudi v praksi. Zato je znanost skozi zgodovino razvila veliko mehanizmov, ki omogočajo, da se to načelo čim bolj uspešno udejanja.

    Poenostavljeno lahko rečemo, da si je za vstop v diskurz znanosti treba nadeti posebna očala, ki pri vseh sodelujočih zatemnijo njihove partikularne lastnosti. Vse, kar ostane, so ideje in argumenti, ki se medsebojno srečujejo, preverjajo in vrednotijo. Kdo kaj izreče, ni pomembno, pomembna je le vsebina izrečenega.

    Vendar pa tega ideala znanosti ni enostavno vzpostaviti, ker je tak pristop za ljudi nenaraven oziroma ne-intuitiven. Za vstop v diskurz znanosti je zato potreben določen napor. Pri znanosti ne gre za naravno ravnovesno stanje odnosov med ljudmi, ampak za od zunaj vsiljeno stanje, za katerega se je treba neprestano truditi. Če popustimo, lahko sistem hitro razpade in ne izpolnjuje več ciljev, zaradi katerih sploh obstaja.

    Tako kot sta pri etiki ključni dve komponenti: to je zmožnost in volja do “reči ne” in ohranjanje dvoma v ustreznost načel in njihove konkretne uporabe, velja nekaj podobno tudi za znanost. Prva komponenta pri znanosti je skrb za vrednotenje idej in argumentov preko “očal”, ki zakrijejo kdo je dejanski avtor posamezne ideje. To pomeni, da se vse argumente upošteva enakovredno in da lahko vsi pridejo do besede, če se le ustrezno izražajo.

    Druga komponenta pa je neprestan dvom v ustreznost konkretnih sistemov, pravil in odnosov, ki urejajo diskurz znanosti. Vedno znova se je zato treba spraševati, ali konkretni mehanizmi in odnosi res omogočajo vsem, ne glede na spol, prepričanje, religijo, politično pripadnost, starost, kraj prebivanja in delovanja ipd., da lahko dejansko enakopravno delujejo v znanosti.

    Pri etiki ne gre le za spoštovanje pravil in načel, ampak tudi za neprestani dvom v to, ali so konkretna načela in pravila res “etična”. Enako mora biti tudi v znanosti. Vedno znova moramo postavljati pod vprašaj pravila in z argumentirano analizo iskati možnosti za izboljšave. Razprava o tem, ali so trenutna pravila in odnosi, ki veljajo v znanstveni skupnosti, res najbolj primerni, za uresničevanje idealov znanosti, ne sme nikoli zamreti.

    Vedenjska genetika kot primer nedelujoče znanosti

    Žal pa intervencije, po katerih težave z delovanjem znanosti odpravljamo zgolj z bolj strogim spoštovanjem načel in pravil raziskovalnega dela, ne delujejo vedno. Do zapletov pride predvsem takrat, ko se soočijo etične dileme znotraj znanosti (v smislu spoštovanja temeljnih zavez znanstvene metode) z etičnimi dilemami okolice, v kateri raziskave odvijajo. Primer tovrstnih težav je področje vedenjske genetike (behavior genetics), ki ga podrobno analizira tudi Aaron Panofsky v knjigi Misbehaving Science[13] .

    Prvih nekaj desetletij dvajsetega stoletja je bila genetika močno povezana z idejo evgenike. Motivacija pri genetskih raziskavah je bila takrat v mnogih premerih povezana z izboljševanjem genetskega bazena oziroma večanje pogostosti družbeno zaželenih variacij genov in eliminacija tistih, ki so se navezovali na neželene lastnosti. Najbolj na udaru so bile domnevno dedne lastnosti kot so: duševna zaostalost, nagnjenost k prostituciji in kriminalnem vedenju, alkoholizem in podobno. Družbena elita je večino teh neželenih lastnosti povezovala z nižjimi sloji revežev in emigrantov.

    Nova veda genetika se je tako hitro usidrala v te že od prej prisotne družbene predsodke in jih vsaj na videz “znanstveno” upravičila. Zdelo se je, da lahko znanost sedaj aktivno poseže v dogajanje in v dobrobit napredka iz nadaljnjega kroženja v človeški populaciji izloči nekatere neželene dedne lastnosti. Pri tem je potrebno poudariti, da je bila evgenika v začetku dvajsetega stoletja popularna tudi v najbolj razvitih demokracijah.

    Po grozljivi izkušnji druge svetovne vojne, ko se je izkazalo, da so bile prav ideje evgenike v ozadju najhujših zločinov, se je znanost poskušala kar najbolj distancirati od kakršnih koli povezav s tovrstnimi idejami. V petdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je začelo vzpostavljati področje vedenjske genetike, so se strokovnjaki posebej trudili, da njihovih raziskav ne bi mogli interpretirati ali uporabljati za kakršne koli rasistične zaključke. Leta 1969 pa je ugledni ameriški psiholog Arthur Jensen prekršil to nenapisano pravilo in objavil odmevno študijo, v kateri je tudi s pomočjo strokovnega aparata vedenjske genetike dokazoval, da so intelektualne razlike med belci in črnci tudi genetsko pogojene.[14]

    Polje vedenjske genetike se takrat od tovrstne hipoteze ni distanciralo, ampak jo je priznalo kot legitimno, kar je povzročilo hude spore znotraj področja. Posledica sporov je bilo drobljenja vede na množico manjših podpodročij, ki niso imeli več medsebojnih aktivnih stikov, kar je onemogočilo usklajevanje stališč in teorij, kar je bistveni element znanstvene metode. Del polja se iz področja človek preseli na študij živali, da bi se izognil problemom z rasami, drugi so zelo skrbno izbirali svoje hipoteze, da bi izognili neželenim interpretacijam svojih raziskav. Sočasno z onemogočanjem širše konstruktivne debate znotraj stroke, se je vedno bolj odpirala širša družbena razprava, ki pa je bila zelo politično in nazorsko obarvana in nikakor ne v duhu akademske izmenjave golih razumskih argumentov.

    V ospredje so tako prišla vprašanja, ki se jih vsaj takrat ni dalo razreševati zgolj empirično, s pomočjo eksperimentov, ali s pomočjo soočenja razumskih argumentov. Primeri tipičnih dilem so bili: Kako človeško vedenje določajo geni? Do kakšne mere geni dopuščajo človeku, da bi se spremenil, oziroma da bi bil dejansko svoboden? Kako sploh pristopiti k obravnavi vedenja? Ali vedenje pojasnimo, ko ga reduciramo na nevrone oziroma fizične mehanizme v telesu? Kje je tu še prostor za svobodno voljo? Tovrstna vprašanja so se pomembno dotikala pojmovanja same človeške narave. Če so posameznikove sposobnosti v večji meri genetsko pogojene, ali to pomeni, da so družbene vloge, vpliv in bogastvo porazdeljene ustrezno naravnim danostim posameznih ljudi?

    Kot omenja v knjigi Panofsky, so bila v podobnih dilemah tudi druga področja znanosti, ne samo vedenjska genetika. Omenja primer tehnologije rekombinantne DNK, ki se je pojavila v sedemdesetih letih in danes predstavlja ključni temelj sodobne biotehnologije. Nove možnosti poseganja v gensko zasnovo živih bitij so sprožila veliko vprašanj in problemov, kako to novo tehnologijo varno uporabljati. V začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja so se strokovnjaki področja sestali na nekaj srečanjih, v okviru katerih so obravnavali tveganja in določili smernice za varno uporabo nove tehnologije. Takšen dogovor je omogočil, da je stroka normalno delovala naprej in nadaljnje spore uspešno razreševala znotraj področja.

    Etika samoomejevanja znanosti

    Stanje nedelujoče znanosti (misbehaving science) se ne vzpostavi takrat, ko raziskovalci niso dovolj skrbni pri svojem delu, ampak v okoliščinah, ko v posamezni vedi ni mogoče vzpostaviti ustreznega odprtega sistema za izmenjavo in vrednotenje idej ter hipotez. Znanost zaide v krizo, ko ni mogoče zadostiti temeljnemu načelu njene metode, po katerem se vrednoti zgolj argumente, neodvisno od tega, kdo in kdaj jih izreče.

    James Watson, Nobelov nagrajenec in soodkritelj strukture molekule DNK je v intervjuju za The Sunday Times leta 2007 izrekel besede, zaradi katerih se je moral kmalu zatem upokojiti iz vseh aktivnih funkcij, ki jih je še opravljal v akademskih inštitucijah. Izjavil je, da je “pesimističen glede razvojnih možnosti za Afriko, […] saj so vse naše politike pomoči utemeljene na predpostavki, da je njihova inteligenca enaka naši, čeprav vsa testiranja pravijo, da to ne drži.”[15]

    Watsonova trditev je poleg tega, da je rasistična, problematična tudi zato, ker spodjeda samo temeljno načelo znanosti, po katerem smo na abstraktni ravni vsi ljudje enaki kot uporabniki univerzalnega uma. Ker je znanost v prvi vrsti inštitucija družbe za vrednotenje idej, ki temelji na vzpostavitvi specifičnega odprtega intelektualnega prostora, v katerem se lahko različni argumenti kontrolirano srečujejo ter se medsebojno spopadajo in tako plemenitijo, je pomembno, da se ta prostor ostaja odprt. Znanost lahko uspešno deluje le, dokler omogoča kontrolirano razumsko soočanje idej.

    Posamezna področja znanosti, še posebej tista, ki imajo za predmet neposredno človeka in njegovo delovanje, morajo zato posebej paziti, da ne ogrožajo univerzalne odprtosti intelektualnega prostora za soočanje argumentov. Skrb za odprtost vključuje tudi določeno mero omejevanja vsebin, o katerih je mogoča razprava. Glede postavljanja omejitev pa moramo biti seveda zelo previdni.

    Znanost zato ni etično zavezana le resnici oziroma argumentom, ampak tudi skrbi za ohranjanje odprtosti intelektualnega prostora za izmenjevanje in vrednotenje idej, v katerem se nihče ne sme čuti ogroženega zaradi partikularnih osebnih okoliščin, ki bi mu oteževale enakopravno in enakovredno sodelovanje pri soočanju argumentov.

    Literatura

    • Begley, C. Glenn, and Lee M. Ellis. “Drug Development: Raise Standards for Preclinical Cancer Research.” Nature 483, no. 7391 (March 29, 2012): 531–33. doi:10.1038/483531a.
    • Dasgupta, Partha, and P. A David. “Toward a New Economics of Science.” Science Bought and Sold: Essays in the Economics of Science, 2002, 219–44.
    • How Science Goes Wrong.” The Economist, October 2013.
    • Ioannidis, John P. A. “Why Most Published Research Findings Are False.” PLoS Med 2, no. 8 (August 30, 2005): e124. doi:10.1371/journal.pmed.0020124.
    • Jensen, Arthur R. “How Much Can We Boost IQ and Scholastic Achievement?” Harvard Educational Review 39, no. 1 (1969): 1–123.
    • Johnson, Steven. Where Good Ideas Come From: The Natural History of Innovation. Riverhead Hardcover, 2010.
    • McNeely, Ian F., and Lisa Wolverton. Reinventing Knowledge: From Alexandria to the Internet. W.W. Norton & Co., 2009.
    • Milmo, Cahal. “Fury at DNA Pioneer’s Theory: Africans Are Less Intelligent than Westerners.” The Independent. Accessed October 20, 2014.
    • Panofsky, Aaron. Misbehaving Science: Controversy and the Development of Behavior Genetics. Chicago ; London: University Of Chicago Press, 2014.
    • Prinz, Florian, Thomas Schlange, and Khusru Asadullah. “Believe It or Not: How Much Can We Rely on Published Data on Potential Drug Targets?” Nature Reviews Drug Discovery 10, no. 9 (September 2011): 712–712. doi:10.1038/nrd3439-c1.

     


    [1]How Science Goes Wrong,” The Economist, October 2013.

    [2] C. Glenn Begley and Lee M. Ellis, “Drug Development: Raise Standards for Preclinical Cancer Research,” Nature 483, no. 7391 (March 29, 2012): 531–33, doi:10.1038/483531a.

    [3] Florian Prinz, Thomas Schlange, and Khusru Asadullah, “Believe It or Not: How Much Can We Rely on Published Data on Potential Drug Targets?,” Nature Reviews Drug Discovery 10, no. 9 (September 2011): 712–712, doi:10.1038/nrd3439-c1.

    [4] John P. A. Ioannidis, “Why Most Published Research Findings Are False,” PLoS Med 2, no. 8 (August 30, 2005): e124, doi:10.1371/journal.pmed.0020124.

    [5] “How Science Goes Wrong.”

    [6] Aaron Panofsky, Misbehaving Science: Controversy and the Development of Behavior Genetics (Chicago ; London: University Of Chicago Press, 2014).

    [7] Ibid., l. 268.

    [8] Ibid., l. 280.

    [9] Steven Johnson, Where Good Ideas Come From: The Natural History of Innovation (Riverhead Hardcover, 2010).

    [10] Ian F. McNeely and Lisa Wolverton, Reinventing Knowledge: From Alexandria to the Internet (W.W. Norton & Co., 2009), 122.

    [11] Ibid., 125.

    [12] Partha Dasgupta and P. A David, “Toward a New Economics of Science,” Science Bought and Sold: Essays in the Economics of Science, 2002, 232.

    [13] Panofsky, Misbehaving Science.

    [14] Arthur R. Jensen, “How Much Can We Boost IQ and Scholastic Achievement?,” Harvard Educational Review 39, no. 1 (1969): 1–123.

    [15] Cahal Milmo, “Fury at DNA Pioneer’s Theory: Africans Are Less Intelligent than Westerners,” The Independent, accessed October 20, 2014.