“Skrajni čas je, da skupaj nekaj ukrenemo”

    Tom Turk, prodekan na Biotehniški fakulteti UL, je danes v Delu podal nekaj konkretnih predlogov, kako reformirati naš univerzitetno-akademsko-raziskovalni sistem:

    Dejstvo je, da smo za svoje delo premalo plačani (ampak kdo pa ni), da pa imamo številne druge bonitete, ki so povezane z akademskim statusom in tudi s sistemskimi anomalijami. Zato je prav, da poskušamo predlagati, kako te očitne anomalije odpraviti, saj na naše delo mečejo slabo luč, kvarijo našo podobo v javnosti in ne nazadnje sejejo dvom o dodeljenih javnih sredstvih in njihovi porabi za izvajanje akreditiranih visokošolskih programov ter raziskav na visokošolskih in znanstvenih ustanovah. …

    Redno zaposleni bi morali prejemati plačo le do 100 odstotkov in ne do 120 odstotkov, kot je to navada zdaj, ne glede na to, ali imajo le polno pedagoško obremenitev ali je ta kombinirana z raziskovalnim delom. Tako privarčevani denar bi se lahko porabil za zaposlovanje mlajših sodelavcev. …

    Posebno uspešni posamezniki, ki za fakulteto pridobijo več denarja iz tržnega segmenta neproračunskega denarja, naj bodo dodatno nagrajeni, vendar le v višini enotnih tarifnih postavk, ki jih opredeli upravni odbor univerze in veljajo za vse fakultete enako. To naj velja tudi za vse šolnine, za podiplomske programe, ki potekajo v okviru univerze, prav tako za honorarje, ki se izplačujejo izvajalcem, če tega denarja ni mogoče vključiti v osnovno plačo. …

    Omogočiti je treba tudi sestavljena delovna razmerja (kar smo včasih že poznali). To bi bilo predvsem dobrodošlo z vidika zaposlovanja raziskovalcev z znanstvenih inštitutov. Zanje bi moralo namreč veljati enako pravilo – za delež pedagoškega dela na univerzi se razbremeniš na matičnem znanstvenem inštitutu. To bi nam omogočilo redno izvajanje akreditiranih študijskih programov s kvalitetnimi zunanjimi habilitiranimi sodelavci, ne da bi za to morali vsakič znova sklepati podjemne ali avtorske pogodbe. Zaposlenim na univerzi je treba v skladu s konkurenčno klavzulo, ki že obstaja, onemogočiti delo prek raznih zasebnih podjetij v vseh tistih primerih, ko opravljajo taka dela, ki bi jih lahko in morali opraviti prek matičnih fakultet. Potem pa naj se vsak odloči, ali bo denar služil kot univerzitetni profesor ali kot podjetnik. Oboje je seveda možno, a ne hkrati. …

    Anomalij, ki jih je razgalil odstop področne ministrice, nikakor ne moremo posploševati, so pa nedvomno del sistema, ki jih tudi dopušča. Vse to pa, želeli ali ne, v javnosti vzpodbuja gnev in nezaupanje, ki ni v prid razvoju visokega šolstva in znanosti v tej državi in bo škodilo razvojnim načrtom Slovenije.

    Univerza mora delovati po humboldtskem principu, ki združuje poučevanje in raziskovanje. Ukvarjati se mora predvsem s temeljnim raziskovanjem, zaposleni na univerzah morajo delovati etično, njihova usposobljenost za delo na univerzi pa mora biti v vsakem trenutku izpostavljena strogim merilom kakovosti. Zaposleni na univerzi morajo biti v stabilnem delovnem razmerju in morajo večino prejemkov dobivati v osnovni plači. Verjetno pa se, glede na zadnje dogodke, vsi strinjamo, da je skrajni čas, da skupaj nekaj ukrenemo. Zakon o visokem šolstvu, ki je v pripravi, je za to prva lepa priložnost.

    (Vir: Delo – Sobotna priloga: Mastni denarji in strmoglavljenje proračuna za znanost in univerze)

    10 KOMENTARJI

    1. Med ideje bi lahko dodali tudi:
      – Bolj centralizirano univerzo. Ta razdrobljenost na fakultete, kjer je vsaka dejansko mini-univerza z veliko samostojnosti, je po mojem precejsenj del problema. Le kako se lahko zgodi, da dekanica lahko podpise pogodbo za honorarno delo zase?
      – Da se habilitacija zahteva sele po tem, ko je kandidat izbran na razpisu.
      – Da se ob nastavitvah na uciteljska mesta zacne tudi s start-up paketi, denarjem ki ga lahko ti uporabijo za raziskave, dokler niso vpeljani v sistem/usepsni na razpisih na ARRS. Le na ta nacin lahko racunamo na dobre ljudi izven Slovenskega sistema.
      – Predvsem se mi zdi, da prevec pravil dusi, sama po sebi pa ne morejo odpraviti anomalij. Pomembno je, da so ljudje zainteresirani, da bodo imeli okoli sebe le najboljse kadre. To se zlahka doseze, ce se del denarja od vseh projektov ali na trgu pridobljenih sredstev zbira za potrebe UL in pa fakultete, kjer je profesor. Ta denar se porablja za "skupno dobro", kot so izboljsanje administrativne podpore, prenove prostorov, nakupi racunalniske opreme, pa tudi start-up paketov, itd… To je sicer ze sedaj vpeljano pri znanstvenih projektih, a pri raznih s.p., d.o.o., itd, pa tega ni bilo videti.
      -Bolj kot kaj drugega je potrebno spremeniti vzpodbude. Placna uravnilovka je v tem pogledu zelo problematicna. Zgledujmo se raje po Nemcih, kjer je tudi vse popredalckano, a vseeno lahko clovek izpogaja precej visjo placo ob nastopu sluzbe (le tako lahko pritegnejo ljudi nazaj iz ZDA).

    2. Med ideje bi lahko dodali tudi:
      – Bolj centralizirano univerzo. Ta razdrobljenost na fakultete, kjer je vsaka dejansko mini-univerza z veliko samostojnosti, je po mojem precejsenj del problema. Le kako se lahko zgodi, da dekanica lahko podpise pogodbo za honorarno delo zase?
      – Da se habilitacija zahteva sele po tem, ko je kandidat izbran na razpisu.
      – Da se ob nastavitvah na uciteljska mesta zacne tudi s start-up paketi, denarjem ki ga lahko ti uporabijo za raziskave, dokler niso vpeljani v sistem/usepsni na razpisih na ARRS. Le na ta nacin lahko racunamo na dobre ljudi izven Slovenskega sistema.
      – Predvsem se mi zdi, da prevec pravil dusi, sama po sebi pa ne morejo odpraviti anomalij. Pomembno je, da so ljudje zainteresirani, da bodo imeli okoli sebe le najboljse kadre. To se zlahka doseze, ce se del denarja od vseh projektov ali na trgu pridobljenih sredstev zbira za potrebe UL in pa fakultete, kjer je profesor. Ta denar se porablja za “skupno dobro”, kot so izboljsanje administrativne podpore, prenove prostorov, nakupi racunalniske opreme, pa tudi start-up paketov, itd… To je sicer ze sedaj vpeljano pri znanstvenih projektih, a pri raznih s.p., d.o.o., itd, pa tega ni bilo videti.
      -Bolj kot kaj drugega je potrebno spremeniti vzpodbude. Placna uravnilovka je v tem pogledu zelo problematicna. Zgledujmo se raje po Nemcih, kjer je tudi vse popredalckano, a vseeno lahko clovek izpogaja precej visjo placo ob nastopu sluzbe (le tako lahko pritegnejo ljudi nazaj iz ZDA).

      • “kjer je tudi vse popredalckano, a vseeno lahko clovek izpogaja precej visjo placo”

        No, jaz poznam nekaj takih primerov, a nihče ni zahteval (precej) višje plače. Profesorji so si raje izposlovali nove laboratorije, opremo, prenovo prostorov … Ker so pač pravi raziskovalci in ne neki pogoltneži, ki bi mislili samo na svoj dohodek.

        • Morda imam sam pregled bolj nad ljudmi, ki so se selili iz ZDA v Nemcijo. Ker so place v ZDA visje kot v Nemciji, jih je velika vecina prejela ponudbo primerljive s tem, kar so prejemali v ZDA. Popravki glede na obicajen placilni razred so lahko veliki, tudi do 100%. Seveda so to odlicni raziskovalci, a vprasanje je, kaj lahko Nemcija naredi, da jih pritegne. Velikokrat se ljudje ne zelijo seliti na (znatno) manj placana mesta, razen ce gre za posebne vzroke. Nemcija ima rigiden placen sistem, nekako primerljiv s Slovenijo, a je velika razlika ta, da ima predsednik univerze moznost potrjevati izjeme (in za njimi tudi stati).

          Zgornje se mi je zdelo bolj zanimivo, kot pogajanje o podpori za laboratorije, postdoke, itd. Slednje je namrec precej obicajno. Na UL bi lahko zaceli ze s tem, da bi ljudem zaceli ponujati nek normalen start-up, sorazmeren npr. 2-letnemu malemu projektu na ARRS.

          In seveda ni vseh v placah. Verjetno se bolj pomembno je, da ima raziskovalec/-ka obcutek, da ce bo dovolj raziskovalno uspesen-/na, da bo institucija stala za njim/-jo in mu -/ji omogocala razvoj skupine (kot so npr. nove uciteljske zaposlitve z istega raziskovalnega podrocja).

    3. "kjer je tudi vse popredalckano, a vseeno lahko clovek izpogaja precej visjo placo"

      No, jaz poznam nekaj takih primerov, a nihče ni zahteval (precej) višje plače. Profesorji so si raje izposlovali nove laboratorije, opremo, prenovo prostorov … Ker so pač pravi raziskovalci in ne neki pogoltneži, ki bi mislili samo na svoj dohodek.

    4. Morda imam sam pregled bolj nad ljudmi, ki so se selili iz ZDA v Nemcijo. Ker so place v ZDA visje kot v Nemciji, jih je velika vecina prejela ponudbo primerljive s tem, kar so prejemali v ZDA. Popravki glede na obicajen placilni razred so lahko veliki, tudi do 100%. Seveda so to odlicni raziskovalci, a vprasanje je, kaj lahko Nemcija naredi, da jih pritegne. Velikokrat se ljudje ne zelijo seliti na (znatno) manj placana mesta, razen ce gre za posebne vzroke. Nemcija ima rigiden placen sistem, nekako primerljiv s Slovenijo, a je velika razlika ta, da ima predsednik univerze moznost potrjevati izjeme (in za njimi tudi stati).

      Zgornje se mi je zdelo bolj zanimivo, kot pogajanje o podpori za laboratorije, postdoke, itd. Slednje je namrec precej obicajno. Na UL bi lahko zaceli ze s tem, da bi ljudem zaceli ponujati nek normalen start-up, sorazmeren npr. 2-letnemu malemu projektu na ARRS.

      In seveda ni vseh v placah. Verjetno se bolj pomembno je, da ima raziskovalec/-ka obcutek, da ce bo dovolj raziskovalno uspesen-/na, da bo institucija stala za njim/-jo in mu -/ji omogocala razvoj skupine (kot so npr. nove uciteljske zaposlitve z istega raziskovalnega podrocja).

    5. Kaj si o teh 120% mislim, sem povedal že večkrat. In zaenkrat ni tukaj bilo podanih nobenih novih argumentov o tej kriminalno škodljivi ideji, da bi spremenil mnenje.

    6. Kaj si o teh 120% mislim, sem povedal že večkrat. In zaenkrat ni tukaj bilo podanih nobenih novih argumentov o tej kriminalno škodljivi ideji, da bi spremenil mnenje.

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here