Kako je sredi Ljubljane nastal zametek kitajskega interneta

    Leta 1985 so takrat povsem novo stavbo Cankarjevega doma v centru Ljubljane za več kot dva meseca zaprli. Javnost so obvestili, da bodo izvajali redna vzdrževalna dela, v resnici pa se je kulturni hram, ki je bil takrat edina klimatizirana stavba v Ljubljani, v popolni tajnosti začasno spremenil v visokotehnološko tovarno. Inženirji podjetja Iskra Delta so pod nadzorom tajnih služb noč in dan izdelovali in preizkušali sestavne dele računalniškega omrežja, s katerim so nameravali povezati policijske postaje desetih največjih kitajskih mest. V Cankarjevem domu so sestavljali gradnike za postavitev enega najobsežnejših računalniških omrežij na svetu, ki bi ga danes poenostavljeno lahko opisali kot nekakšen zametek kitajskega interneta.

    Kot poroča Janez Škrubej, direktor podjetja Iskra Delte, v knjigi The Cold War for Information Technology: The Inside Story (Strategic Book Publishing 2012), je bila Slovenija v osemdesetih letih dvajsetega stoletja v sami svetovni špici razvoja informacijske tehnologije. Podobno zahtevne projekte kot slovenski inženirji so takrat lahko izvajali le Američani s svojimi najtesnejšimi zavezniki, a je zanje veljala prepoved izvoza računalniške tehnologije v komunistične države.

    Kitajci so Iskro Delto opazili na zagrebškem sejmu, kjer so predstavljali lastne računalnike, ki so jih izdelali z uporabo ameriških procesorjev. Kitajci so zaslutili, da bi z jugoslovanskim visokotehnološkim podjetjem lahko prišli do sodobne informacijske tehnologije, neposredno v ZDA pa je niso mogli kupiti zaradi embarga. Zato so na obisk povabili takratnega notranjega ministra Jugoslavije Staneta Dolanca in z njim sklenili pogodbo o sodelovanju policij obeh držav, v kateri je bilo omenjeno tudi, da jim bo podjetje Iskra Delta postavilo računalniško omrežje.

    Jugoslovanski policijski minister kot kaže ni prav dobro vedel, kakšno pogodbo podpisuje. Kitajci so mu ponudili zelo veliko denarja, a zdelo se je, da gre le za običajno izmenjavo izkušenj vljudnostne narave. Ob vrnitvi v Beograd in po obravnavi pogodbe na vladi pa je postalo jasno, da se je Jugoslavija zavezala, da bo Kitajcem zgradila nekaj, kar je takrat veljalo za vrhunec tehnološkega razvoja: šlo je za izmenjavo elektronske pošte in datotek na daljavo med zelo oddaljenimi kraji velikanske Kitajske.

    Notranjega ministra Jugoslavije je ob tem upravičeno zaskrbelo, da ne bo mogel izpolniti pogodbenih zavez, zato se je tajno srečal s predstavniki Iskre Delte in jim zagrozil, da bodo osebno odgovorni, če projekta ne bo mogoče izvesti. Vendar ti takrat uradno sploh še niso vedeli, kakšen dogovor je Jugoslavija sklenila s Kitajsko. Zato so kmalu zatem v Beograd poklicali direktorja Škrubeja, da bi ga seznanili s projektom.

    Srečanju je sledil šok, saj je policija šele takrat spoznala, da Iskra Delata računalniške procesorje, ki so osrednji element vsakega informacijskega sistema, uvaža iz ZDA. Od Škrubeja so zato zahtevali, da se Američanom zlaže, za kakšne namene bo uporabljal njihove procesorje, a direktor Iskre Delte je vztrajal, da to ni mogoče. Zagrozili so mu, da ga bodo obravnavali kot agenta CIE, če ne bo pripravljen sodelovati, vendar je bilo direktorju povsem jasno, da tako zapletenega in zahtevnega projekta ne bi bilo mogoče skriti pred Američani.

    Kljub tajnosti srečanja in napetem ozračju mu je uspelo po telefonu poklicati šefa kabineta ministra za finance, ki ga je osebno poznal. Prosil ga je, naj nujno poišče ministra, saj mu mora povedati nekaj izjemno pomembnega. Ta je že po kratkem pogovoru razumel razsežnost problema, saj se je z Američani pravkar dogovoril za novo posojilo. Strinjal se je, da lahko Jugoslavija izvede računalniški projekt za Kitajce le z odobritvijo ZDA. Uvrstitev Jugoslavije na črno listo držav, ki nedovoljeno izvažajo ameriško tehnologijo, bi namreč naredila državi bistveno več škode, kot bi zaslužila s projektom. Vlada je zato poslala v ZDA delegacijo, ki naj bi Američane prepričala, da lahko uporabijo njihove procesorje za izdelavo računalniške mreže na Kitajskem.

    Ko so predstavniki Iskre Delte kmalu zatem v Washingtonu predstavili projekt, so Američani spoznali, da so močno podcenjevali zmožnosti inženirjev iz te neuvrščene države. Presenečeni nad zahtevnostjo projekta, ki so se ga lotili, so se odločili, da bodo pod posebnimi pogoji vseeno dovolili izvoz procesorjev na Kitajsko. Tako se je zahteven projekt Milijarda, kot so ga poimenovali, lahko začel udejanjati in bil kmalu v veliko zadovoljstvo Kitajske tudi uspešno izveden, veliko Kitajcev pa je naslednja leta prihajalo v Slovenijo na šolanje, da so se naučili sistem uporabljati in vzdrževati.

    Seveda pa projekta izgradnje računalniškega omrežja za kitajsko policijo ni bilo mogoče povsem skriti pred drugimi državami komunističnega bloka, ki so prav tako želele pridobiti ameriško informacijsko tehnologijo. Leta 1988 je Slovenijo tako obiskala močna sovjetska delegacija, ki jo je vodil sam Mihail Gorbačov. Ne glede na uradni program obiska je Ruse takrat dejansko zanimalo samo eno: ali bi lahko s pomočjo slovenskega računalniškega podjetja prišli do računalniške tehnologije, s katero so močno zaostajali za Zahodom.

    Kot kaže pa so se takrat vodilni v Jugoslaviji ustrašili, saj so srečanje Gorbačova z inženirji Iskre Delte preprečili tako, da so direktorju Škrubeju z injekcijo v telo vbrizgali snov, zaradi katere je naenkrat dobil visoko vročino. Kot pravi v knjigi Škrubej, je šlo za načrtovano diverzijo, saj se je oblast zbala, da bi računalniško podjetje, ki ga ni nihče dobro nadzoroval, zaradi proizvodnje strateških računalniških sistemov postalo premočno. V trenutku, ko bi Iskra Delta dejansko lahko postala pomemben igralec na mednarodnem tehnološkem prizorišču, saj so imeli veliko naročil in razvojnih načrtov, žal ni imela podpore ne v stari jugoslovanski še manj pa v novi slovenski oblasti, zato so jo kmalu zatem razkosali, močan razvojni oddelek pa razpustili.