Prosojna digitalna prihodnost

    Pred nekaj več kot pol milijarde let se je na Zemlji v razmeroma kratkem času pojavilo zelo veliko novih oblik življenja. Nenadnemu izbruhu kreativnosti in raznolikosti žive narave pravimo kambrijska eksplozija, saj so v obdobju le nekaj milijonov let takratni organizmi razvili najrazličnejše nove oblike telesne zgradbe, organov, strategij prehranjevanja in obrambe pred napadalci. Kaj točno je povzročilo nenaden izbruh evolucijske ustvarjalnosti, ni povsem znano, a zanimiva je hipoteza zoologa z oxfordske univerze Andrewa Parkerja, ki je prepričan, da je revolucijo v razvoju življenja na Zemlji povzročila nenadna prosojnost takratnega sveta za svetlobo, kar je omogočilo organizmom, da so začeli uporabljati oči.

    Parker v knjigi In The Blink Of An Eye: How Vision Sparked The Big Bang Of Evolution (Basic Books, 2004) poroča, da se je nekje pred približno 543 milijoni let kemijska struktura atmosfere in morij tako spremenila, da je površje planeta postalo bistveno bolj prosojno. Nenadna zmožnost videti oddaljene predmete je povsem spremenila razmere, v katerih so živela takratna živa bitja. Nenadoma so bile v veliki prednosti živali, ki so potencialno hrano in predatorje lahko zaznale že na daleč.

    Če je Parkerjeva hipoteza pravilna, je pojav prosojnosti okolja na površju Zemlje povzročil veliko spremembo, saj so se morala živa bitja hitro prilagoditi novim razmeram. Pred tem so se zanašala predvsem na čutila, s katerimi so zaznavala vibracije, dotike in vonje. Odkar pa je svet postal prosojen in je vse več živih bitij razvilo tudi oči, je postalo vse pomembnejše, da si se znal tudi skriti oziroma da si imel pripravljeno ustrezno obrambo, če si opazil nevarnost. To je bilo obdobje, ko so se poleg oči razvili tudi trši oklepi, ki so živali varovali pred napadalci.

    Digitalna transparentnost

    Filozof Daniel Dennett je skupaj s strokovnjakom za nove medije z univerze MIT Debom Royem v eseju Our Transparent Future za revijo Scientific American (marec 2015) predstavil hipotezo, da se nekaj podobnega, kot se je pred pol milijarde let zgodilo s prosojnostjo okolja, danes na našem planetu dogaja z vse večjo transparentnostjo digitalnih informacij. Tokrat sicer ne gre za spremembe v naravnem okolju, ki bi vplivale na evolucijo živih bitij, ampak za spremembe v družbi, ki jih je prinesla digitalna tehnologija oziroma tehnološki napredek. Podobno kot se je bilo v obdobju kambrijske eksplozije nenadoma težko skriti v prosojni atmosferi in morju, je zadnja desetletja vse težje skriti oziroma obdržati v tajnosti kakršno koli informacijo.

    Novi digitalni mediji in tehnologije nam omogočajo, da vsak trenutek, tudi če tega nočemo, že samo z običajnimi vsakodnevnimi opravili ustvarimo ogromno najrazličnejših informacij, ki se praviloma skladiščijo in so na voljo za nadaljnje preiskovanje in analizo. Danes živimo v dobi, ko se moramo aktivno truditi, da za seboj ne puščamo preveč informacij, saj se vse beleži in shranjuje. Pri tem seveda ne gre zgolj za pisne informacije, ampak tudi za metapodatke, kot so denimo lokacije mobilnih telefonov, beleženje uporabe spletnega iskalnika, podatki z nadzornih kamer in podobno. Svet je postal močno transparenten za vse vrste informacij, pa naj gre za bančne transakcije, izplačila honorarjev, zapise na družabnih omrežjih in še marsikaj drugega.

    V podobni situaciji je bilo človeštvo že v obdobju tik po iznajdbi tiska v 15. stoletju. Takrat je v kratkem času cena knjig močno padla in informacije so postale bistveno lažje dostopne. Pred tem si se moral zelo potruditi, da si dobil kakšno knjigo, saj so bile redke in izjemno drage, po novem pa si jih je lahko privoščilo vse več ljudi.

    Razmeroma preprosta tehnološka iznajdba je močno vplivala na takratno družbo in sprožila številne družbene spremembe. Ena večjih inovacij je bila vzpostavitev načina sodelovanja med učenjaki, ki je temeljilo na javni in transparentni izmenjavi iznajdb in odkritij. Temeljno načelo delovanja moderne znanosti je bilo od vsega začetka prav javna in vsem dostopna objava novih spoznanj, tako da jih je lahko prav vsakdo, če je to želel in znal, preučil in argumentirano izrazil morebitne kritike in pomisleke.

    Prosojnost dobe velikih podatkov

    Danes je transparentnost, ki jo omogoča digitalizacija vseh vrst informacij, naj bodo v obliki besedila, slike, filma ali zvoka, že prešla v vse pore našega življenja. Živimo v dobi velikih podatkov, ko se ne zbirajo le klasične informacije, kot so dokumenti, ampak tudi ogromno drugih, na prvi pogled povsem neuporabnih podatkov. S pametnim telefonom, ki ga ima v žepu večina ljudi v razvitem svetu, lahko v trenutku najdemo skorajda katerokoli informacijo, ki jo tisti hip potrebujemo. Metaforično rečeno lahko skozi zaslone telefonov in računalnikov gledamo bistveno dlje, jasneje in skorajda zastonj, kot je bilo mogoče še pred nekaj desetletji.

    Prav ta univerzalna dostopnost skoraj vseh informacij vsem ljudem povzroča velike spremembe tudi na ravni dojemanja informacij. Ko nekaj postane javno znano, ne gre več zgolj za to, da ima neka skupina ljudi določeno informacijo, ki se nato počasi širi. Bistvena razlika je, da se ljudje ne morejo več pretvarjati, da nečesa ne vedo, kot je veljalo nekoč. Navidezno zatiskanje oči ni več mogoče, saj ne le da vsi vse vedo, ampak velja tudi, da se vsi zavedajo, da vsi drugi vedo to isto. Kar je bistveno drugačna situacija. Dennett omenja pedofilske škandale v katoliški cerkvi, za katere je v preteklosti vedelo veliko ljudi, a se ni nič spremenilo, dokler ni postalo jasno, da vedo tudi to, da imajo to isto informacijo tudi vsi drugi.

    Nujnost omejitve popolne transparentnosti

    Nova transparentnost, ki jo omogoča sodobna digitalna tehnologija, povzroča hkrati tudi veliko težav. Naenkrat živimo v svetu, ko skrivnosti ni več tako enostavno hraniti, saj stare metode zadrževanja informacij praviloma ne delujejo več. Vsak dokument lahko že s telefonom, ki ima vgrajeno kamero in je povezan na internet, v trenutku postane javen in doseže milijone ljudi. Inštitucije družbe se bodo morale novemu okolju in razmeram prilagoditi, sicer bodo imele hude težave. Tajne službe že uporabljajo nove načine obravnavanja skrivnosti, saj ne govorijo več o povsem tajnih informacijah, ampak o pričakovanem razpolovnem času nekega tajnega podatka. Uporabljajo analogijo iz sveta radioaktivnih snovi, kjer lahko za neki element napovemo le, kakšna je njegova statistično pričakovana življenjska doba, ne pa, kdaj točno bo razpadel. Podobno je zdaj s tajnimi informacijami. Tajne službe se trudijo, da bi bil »razpolovni čas« skrivnosti čim daljši, to pa je tudi vse, kar lahko dejansko naredijo.

    Seveda pa nobena družba ne more delovati, če je prav vse povsem transparentno in vsi vse vidijo in vse vedo. Vsakdo potrebuje določeno mero zasebnosti, da je lahko sproščen in kreativen. Enako velja tudi za podjetja in države. Če dobi nekdo denimo statistične podatke o ekonomskih parametrih podjetja ali države nekaj ur prej, preden so javno objavljeni, lahko na borzi obogati. Transparentnost je koristna, a jo je treba vseeno na pravi način omejevati. Posamezniki moramo, podobno kot kambrijska bitja pred pol milijarde let, razviti obrambne mehanizme, sicer bomo zašli v težave. Družbena omrežja moramo, podobno kot druge objave na internetu, dojemati kot javni prostor izmenjave informacij in na tak odnos navajati tudi otroke. Zbiranje podatkov in nadzorovanje ljudi na ravni držav, tajnih služb in korporacij pa mora postati del javne razprave in biti podvrženo učinkovitemu nadzoru in zakonski regulaciji.

    Zelo zanimivo bo prihodnja leta opazovati, kakšne nove oblike sodelovanja in medsebojnih odnosov se bodo vse pojavile in katere oblike se bodo izkazale za uspešne v novem okolju digitalne transparentnosti. Nekatera področja, kot je recimo digitalna distribucija glasbe in filmov, so se že začela aktivno prilagajati novim razmeram. Vzpostavljajo se naročniške storitve, v katerih imamo za nekaj evrov mesečne naročnine dostop do skoraj vse glasbe in vseh filmov. Takšnim oblikam distribucije vsebin bodo kmalu sledile tudi knjige. Že zdaj pa na mnogih področjih trženja digitalnih vsebin velja nenavadno pravilo, ki je bilo za marsikoga še pred kratkim povsem nesmiselno: več ko deliš z drugimi, več na koncu dobiš zase.