Avtonomna je univerza, ne fakultete

    Avtonomna je univerza, ne fakultete” v Gostujočem peresu časopisa Delo piše prof. dr. Peter Maček, profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in bivši državni sekretar na MIZŠ.

    Zakon o visokem šolstvu (Zvis) je področni zakon, ki temelji na splošnejšem zakonu o zavodih. Zvis je poseben tudi, ker naj bi uzakonil akademsko svobodo in avtonomijo univerz, tako kot je v navadi drugod po svetu. Vendar je Zvis vseskozi iz zgodovinskih razlogov vsaj v dveh pomembnih poglavjih v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Prvo se vsebinsko tiče avtonomije državnih univerz oziroma njenih »članic« in državnih samostojnih fakultet. V Sloveniji so trenutno tri javne univerze in ena samostojna fakulteta. Ustava zagotavlja avtonomijo le tem, ne pa tudi »članicam« državnih univerz. Glede tega je ustavno sodišče jasno. Odločba ustavnega sodišča iz leta 1998 namreč določa: »Zakon o visokem šolstvu je v neskladju z ustavo, kolikor določa, da so avtonomne tudi članice univerze. Ugotovljeno neskladnost mora državni zbor odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. « In Zvis (6. člen) daje avtonomnost vsem visokošolskim zavodom, to pa so po določbah drugega člena zakona univerze, fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole. Poleg tega je, kot je še razvidno iz ustavne odločbe, ureditev, ki daje avtonomnost hkrati univerzi in njenim sestavnim delom (»članicam«) notranje protislovna, kar lahko povzroča le nerešljive spore. Nadalje je Zvis protiustaven tudi, ker v nasprotju z načeli pravne države sploh ne določa statusa članic univerze. »S tem, da ni uredil, ali pa je premalo natančno uredil ta vprašanja, pa je zakonodajalec poleg 2. člena Ustave kršil tudi 57. in 59. člen Ustave, saj ni izpolnil nalog, ki jih ima na področju visokega šolstva na podlagi t. i. organizacijsko-pravnega institucionalnega jamstva države« je še zapisano v odločbi sodišča….
    »Oblikovanje organov univerze zato ne more biti prepuščeno povsem svobodni odločitvi znotraj univerzitetnih subjektov. « Organi morajo biti sestavljeni ne le iz predstavnikov univerze, »ampak tudi političnih, socialnih in ideoloških skupin – tako, da njihove odločitve kar najbolj ustrezajo zahtevam pluralizma in odgovornosti – odločanje teh organov pa mora biti dostopno javni presoji in kritiki«. Zašli bi, citiramo ustavno odločbo, »v nerazrešljivo notranje nasprotje, če bi iz (pravilne) trditve, da pomeni avtonomnost univerze pravico (vseh) državljanov in državljank, napravili sklep, da je vsebina te pravice ravno v tem, da o univerzi ne more odločati nihče drug kot univerza (oziroma njene »članice«). Tudi tu se pokaže, da brez zakonske določitve vsebine te pravice ostaja avtonomnost univerze – kot temeljna svoboščina – na ravni programske, deklarirane pravice, ki je ni mogoče neposredno uresničevati. «

    Deli