Časovna zanka svobodne volje

    V začetku enaindvajsetega stoletja smo priča hitremu razvoju bioloških znanosti, med drugim tudi področij, ki se ukvarjajo z mehanizmi delovanja možganov. Napredek tehnologije spremljanja možganske aktivnosti v realnem času nam omogoča, da lahko preučujemo delovanje možganov tudi med kompleksnimi oblikami človeške dejavnosti, kot je recimo odločanje

    Več stoletij je veljalo prepričanje, da je ena izmed bistvenih značilnosti človeka, da je sam avtor svojih dejanj in želja. Zadnja desetletja se med strokovnjaki za delovanje možganov vztrajno širi ideja, da ljudje pri svojih odločitvah v resnici nismo avtonomni, ampak »je svobodna volja zgolj privid.«[1] Nastaja vtis, da pojem svobodne volje postaja z napredkom znanosti o delovanju možganov odvečen ali vsaj zastarel.

    Ker je obstoj svobodne volje pomemben za naše dojemanje morale, religije, politike in prava, se zato resno zastavlja vprašanje, ali brez vere, da ljudje svoje odločitve sprejemamo avtonomno oziroma svobodno, moderna družba sploh lahko normalno deluje? Nekateri interpreti dogajanja menijo celo, da bo imel morebitni dokaz, da ljudje dejansko nimamo svobodne volje, celo večji družbeni odmev kot Darwinova teorija evolucije:

    Morala, pravo, politika, religija, intimni odnosi, občutje krivde in osebni dosežki – vse kar je v naših življenjih značilno človeškega, je odvisno od našega dojemanja drug drugega kot avtonomnih oseb, ki so zmožne svobodne izbire. Če bi znanstvena skupnost svobodno voljo razglasila za iluzijo, bi to sprožilo kulturni boj, ki bi bil še bolj ognjevit od tistega, ki se bije glede teorije evolucije. Brez svobodne volje grešniki in kriminalci ne bi bili nič drugega kot slabo nastavljeni mehanični stroji, in vsako pojmovanje pravičnosti, ki bi temeljilo na njihovem kaznovanju (ne na odvračanju, rehabilitaciji ali zgolj izločitvi iz družbe), bi bilo povsem nesmiselna.[2]

    V nasprotju z zaključki nekaterih nevroznanstvenikov, ki so skeptični glede obstoja svobodne volje, bomo v sestavku predlagali način razumevanja tega pojma, ki je skladen tako z napredkom znanosti kot z vsakdanjim razumevanjem te pomembne človeške lastnosti. Navedli bomo argumente, zakaj menimo, da napredek znanosti in skladno z njim vse boljše poznavanje mehanizmov delovanja človeškega telesa, obstoja svobodne volje ne ogroža, ampak mu daje celo vse večji pomen.

    Kdo je sploh svoboden?

    Razpravo o odnosu med pravom in napredkom raziskav možganov David Eagleman v knjigi Incognito: The Secret Lives of the Brain[3] začenja z zgodbo o običajnem mladeniču, ki ga je v množičnega morilca, kot vse kaže, spremenil možganski tumor. Petindvajsetletni Charles Whitman se je 1. avgusta 1966 z dvigalom povzpel na vrh nebotičnika, ki je del kompleksa Univerze v Teksasu v mestu Austin. Oborožen z več kosi orožja in obilo streliva je odšel na razgledno ploščad ter začel streljati. Preden so ga policisti ustrelili, je ubil ali ranil veliko naključnih mimoidočih, med njimi tudi nosečo žensko in pogumne posameznike, ki so ji poskušali pomagati.[4]

    Takoj po pokolu pred univerzitetnim nebotičnikom, ki je šokiral Američane, so pri sicer prijaznem mladeniču doma našli še dve trupli. Preden se je odpravil na morilski pohod, je Whitman umoril še svojo ženo in mater, našel pa je tudi čas, da je sedel za tipkalni stroj in napisal poslovilno pismo. V njem med drugim pravi:

    Ne razumem svojega početja zadnje dni. Bil naj bi povprečen razumen mladenič, a zadnje čase (ne vem točno, kdaj se je začelo) sem postal žrtev mnogih nenavadnih in nerazumljivih misli. […] Po dolgem premisleku sem se odločil, da bom danes ubil svojo ženo Kathy. […] Močno jo ljubim in bila je dobra žena, ki si jo mož, kot sem jaz, lahko le želi. Razumsko ne znam navesti nobenega posebnega razloga, zakaj to počnem …[5]

    Javnost se je po morilskem pohodu na prvi pogled povsem običajnega družinskega človeka seveda spraševala, kako se lahko nekomu, ki ima inteligenčni kvocient 138, naenkrat tako zmeša. Ko so kmalu zatem naredili avtopsijo Whitmanovega trupla, je postalo marsikaj bolj jasno. V možganih so mu odkrili tumor, ki je pritiskal na amigdalo, kjer je središče za upravljanje čustev, še posebej strahu in agresivnosti.

    Kot vse kaže, se je Whitman vseskozi zavedal, kaj počne, a vseeno ni znal oziroma zmogel preprečiti svojih grozljivih dejanj. V poslovilnem pismu je zapisal tudi, naj, »če je njegovo življenjsko zavarovanje kaj vredno, […] ostanek anonimno darujejo fundaciji za mentalno zdravje. Morda lahko raziskave preprečijo nadaljnje tragedije te vrste.«[6]

    Podobnih primerov iz medicinskih arhivov, ko je neka fizična sprememba v možganih povzročila tako močne spremembe vedenja, da je to vodilo do zločina, je veliko. Med odmevnejše spada umor tašče, ki naj bi ga storilec zagrešil med hojo v spanju.

    V zgodnjih jutranjih urah 23. maja 1987 je triindvajsetletni Kenneth Parks iz Toronta vstal in se, ne da bi se zbudil, usedel v avto ter odpeljal dvajset kilometrov stran do doma ženinih staršev.[7] Tam je vlomil v hišo in do smrti zabodel taščo, medtem ko je tastu ranjenemu uspelo pobegniti. Takoj zatem se je »speči morilec« odpeljal na policijo in zmeden povedal: »Mislim, da sem nekoga ubil.« Svoje trditve je podkrepil s krvavimi in porezanimi rokami.[8]

    Kasneje se je v sodnem postopku izkazalo, da Kenneth ni imel motiva za umor, prav tako pa se ni zavedal, kaj počne, saj naj med dejanjem sploh ne bi bil buden. S pomočjo pričanja strokovnjakov za spanje in z meritvami nenavadnih vzorcev delovanja njegovih možganov med spanjem mu je uspelo sodišče prepričati, da za svoja dejanja ni mogel biti odgovoren, saj se jih ni zavedal in jih ni načrtoval. Porotniki so tako 25. maja 1988 razglasili, da ni kriv umora svoje tašče in poskusa umora tasta.

    Razvpit je tudi primer štiridesetletnika, pri katerem je žena nenadoma opazila pedofilska nagnjenja.[9] Peljala ga je k zdravniku, kjer so mu odkrili večji možganski tumor. Po prestani operaciji so se njegove spolne preference spet normalizirale, a le za slabega pol leta. Žena ga je takrat ponovno peljala na pregled, kjer so ugotovili, da so del tumorja očitno spregledali, saj je spet začel rasti. V drugo so bili pri operaciji bolj natančni, tako da se mu kasneje simptomi niso več ponovili.

    Moril nisem jaz, ampak moja cista

    Komentator pravnih vprašanj pri časopisu The New York Times Jeffrey Rosen je leta 2007 zapisal: »Ko bodo zgodovinarji nekoč v prihodnosti ugotavljali, kdaj je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, bodo morda omenili dokaj neopažen primer iz začetka 1990-ih let.«[10] Takrat se je neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.

    Petinšestdesetletni Herbert Weinstein je bil obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo. Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu.

    Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.

    Povpraševanje po strokovnjakih na področju nevroznanosti, ki bi bili pripravljeni pričati na sodišču, se je po tem procesu bistveno povečalo. Eden od ekspertov, ki so pričali v procesu, je kmalu zatem odprl celo svetovalno podjetje Forensic Neuroscience. Njegove storitve najemata tako tožilstvo kot obramba, sodeluje pa tako v kriminalnih kot civilnih postopkih pred sodišči.[11]

    Kje je meja med biološkimi vzroki in svobodno voljo?

    Več ko vemo o delovanju možganov in boljše naprave ko imamo za gledanje v možgane, več prej nerazumljivih obnašanj posameznikov znamo pojasniti. A meja med domnevno svobodnimi odločitvami in patološkimi spremembami, zaradi katerih posameznik pri svojem delovanju ni več svoboden, se z napredkom znanosti neprestano spreminja. Stanje spremljanja aktivnosti možganov danes Eagleman primerja z zmožnostmi astronavta, da s svoje vesoljske ladje ali satelita, ki kroži nad Zemljo, ugotavlja stanje v posameznih državah pod njim. Iz svojih posnetkov lahko ugotovi marsikaj o dogajanju v posamezni državi, a še vedno veliko manj, kot vedo o svoji okolici prebivalci posamezne države.[12]

    Z navajanjem najrazličnejših primerov iz medicinske prakse avtor pokaže, da je meja med domnevno svobodnim dejanjem in “biološko” razlago, zakaj je nekdo storil neko dejanje, močno odvisna od razvoja znanosti. Ker nevroznanost hitro napreduje in ker vedno bolje poznamo mehanizme delovanja možganov, kakor tudi motnje v njihovem delovanju, do katerih lahko pride zaradi dednih bolezni, vplivov okolja, travm v otroštvu, kemičnih vplivov ali poškodb, se nujno zastavi vprašanje, kaj to pomeni za domnevo svobodne odločitve, ki je v samem temelju kaznovalne politike. Je domena svobode pogojena z nepoznavanjem mehanizmov, ki privedejo do storitve določenega dejanja?

    Nekoč bo morda pravni sistem lahko pristopal k nevrološkim in vedenjskim problemom na enak način, kot medicina preučuje težave s pljuči in kostmi.[13]

    Eagleman se provokativno vpraša, ali se je danes sploh še smiselno spraševati, kje je meja med biološkimi vzroki in svobodno voljo. Tudi v primeru, ko pri kriminalcu ne vemo, kaj natanko je narobe z njim, lahko z dokajšnjo verjetnostjo zaključimo, da nekaj mora biti narobe, saj so že njegova dejanja simptom tega, da vse ne deluje, kot bi moralo. Pričanja strokovnjakov na sodišču lahko tako povedo le, ali današnje znanje in tehnologija omogočata, da neko dejanje pojasnimo z motnjami v možganih, ne pa, ali takšne motnje obstajajo ali ne. Zato predlaga, da se od vprašanja ugotavljanja krivde storilca preusmerimo na vprašanje posledic, ki jih ima njegovo dejanje za družbo. Določanje kazni naj bo tako prvenstveno usmerjeno v prihodnost in naj po njegovem upošteva predvsem stopnjo potencialne nevarnosti posameznika za družbo in zmožnost njegove rehabilitacije.

    Prefrontalna telovadba in poskusi rehabilitacije prestopnikov

    Vendar so tudi z ugotavljanjem ponovitvene nevarnosti velike težave. Ko so v ZDA pred časom preverjali ocene komisij za pogojne izpuste pri spolnih prestopnikih, se je izkazalo, da strokovnjaki, ki sedijo v teh komisijah, ne znajo napovedati, pri katerem prestopniku je večja verjetnost, da bo ponovil svoja dejanja. Njihova napoved ni bila nič boljša, kot če bi namesto ekspertne analize preprosto metali kovanec.

    Zato so izvedli raziskavo na vzorcu več kot dvajset tisoč seksualnih prestopnikov, v kateri so upoštevali veliko različnih parametrov, med drugim podatke o tem, ali je bil posameznik zlorabljen kot otrok, je bil kdaj poročen oziroma v resni zvezi, kako dolgo je bil v taki zvezi, ali je odvisnik od drog in podobno. Udeležence raziskave so nato pet let spremljali in ugotavljali, katere značilnosti najbolje opredelijo povratnike. Na tej osnovi so pripravili bolj zanesljive smernice oziroma tabele za odločanje glede izpustov na prostost.[14]

    Težave so tudi z metodami rehabilitacije prestopnikov. Danes se malokdo spominja epidemije lobotomij, ki jo je pred drugo svetovno vojno sprožil portugalski nevrolog António Egas Moniz, za kar je dobil celo Nobelovo nagrado. Iznašel je način, ki ga je kasneje v ZDA promoviral in množično izvajal Walter J. Freeman, pri katerem je sprva psihotičnim pacientom prerezal povezavo s predčelno skorjo (prefrontalni korteks), kar jim je spremenilo osebnost, hkrati pa tudi zmanjšalo mentalne sposobnosti. Do leta 1951 naj bi samo v ZDA izvedli skoraj dvajset tisoč tovrstnih posegov.

    Lobotomije so bile nekaj časa velik uspeh predvsem zato, ker so povratne informacije o uspešnosti metode posredovali predvsem svojci prizadetih. Ti so bili praviloma pred posegom soočeni z nasilno in nepredvidljivo osebo, ki se je po operaciji spremenila v pohlevnega in mirnega člana družine, s katerim se je bilo bistveno lažje ukvarjati. Za konec epidemije fizičnih posegov v možgane ima največjo zaslugo iznajdba tablet, ki so po kemični poti dosegle podobne učinke.

    Za reintegracijo prestopnika v družbo je treba predvsem poskrbeti, da svojih zločinov ne bo ponavljal. Največji problem pri večini prestopnikov je nazor nad impulzivnostjo. Večina kriminalcev zelo dobro ve, kaj je prav in kaj ne, a se vseeno v določenih situacijah ne morejo brzdati oziroma se toliko kontrolirati, da ne bi naredili tega, kar jim sugerirajo možgani. Prav ustrezna kontrola nad tem, da ne storimo prav vsake neumnosti, ki nam pride na misel, je pomemben element, ki omogoča uspešno življenje v družbi. To je hkrati tudi glavni znak odraslosti. Za mladostnike je namreč značilno, da so bolj impulzivni, ker se predčelna skorja povsem razvije šele v zgodnjih dvajsetih.

    Da ne bi ponovili velike napake z lobotomijami, Eagleman kot enega izmed možnih načinov rehabilitacije predlaga vpeljavo prefrontalnih vaj. Uspešno treniranje predčelne skorje je kot nekakšno uvajanje dodatnih zavor v možgane, saj mehanizmi, ki so vezani na ta specifično človeški del možganov, predvsem zadržujejo izvedbo dejanj, ki so za posameznika morda kratkoročno koristna, dolgoročno pa ne. S tovrstnimi vajami ne bi posegali v možgane ne kemično s tabletami ne fizično z operacijami, a bi jih vseeno lahko spreminjali tako, da bi bili bolje opremljeni za varno življenje v družbi.

    Poskusi s svobodno voljo

    V nedavno izvedenem eksperimentu so znanstveniki preverjali, kakšne okoliščine morajo biti izpolnjene, da posameznika intuitivno ne dojemamo več kot svobodnega bitja. Presenetljivo se je izkazalo, da popoln vpogled v možgane drugega, ko imamo možnost napovedati njegove bodoče odločitve, še ni dovolj, da bi to osebo intuitivno dojemali kot nesvobodno. Šele v primeru, ko lahko na daljavo vplivamo in spreminjamo njegovo obnašanje, za nekoga intuitivno menimo, da nima več svobodne volje.[15]

    V članku predstavimo dokaze, da večina ljudi zmožnosti možganskega predvidevanja prihodnosti ne dojema kot grožnje svobodni volji, če pri tem ne gre hkrati za možnost manipulacije vedenja. … Večina ljudi razume svobodno voljo na način, da jo natančna napoved vedenja na osnovi možganskih informacij ne ogroža. To pomeni, da zgolj zato, ker me ‘možgani prisilijo, da nekaj naredim’, še ne pomeni, da tega nisem naredil po svoji svobodni volji.[16]

    Zaključki, do katerih so prišli raziskovalci pri preučevanju našega intuitivnega dojemanja tega, kaj pomeni imeti svobodno voljo, kažejo na to, da mnogi klasični eksperimenti, s pomočjo katerih so znanstveniki sklepali, da ljudje dejansko nismo svobodni, prepričanja večine ljudi ne bi spremenili.

    Prve eksperimentalne raziskave svobodne volje je v drugi polovici dvajsetega stoletja izvedel nevropsiholog Benjamin Libet s kalifornijske univerze v San Franciscu. Libet se je v svojih zgodnjih raziskavah ukvarjal predvsem z vprašanjem, kakšen je najmanjši čutni dražljaj, da ga še lahko zaznamo in se ga zavemo. Vendar se ni omejil samo na dražljaje prek čutil, ampak mu je uspelo prepričati kolega nevrokirurga, da je lahko bil navzoč pri operacijah na odprtih možganih. Nekateri pacienti so bili med operacijami pri zavesti, tako da so lahko poročali, kaj doživljajo, ko jim je Libet z elektrodami neposredno dražil posamezna mesta v možganih.[17]

    Takrat so znanstveniki že vedeli, da lahko z neposredno stimulacijo nekaterih delov možganov vzbudijo občutenja, ki jih zares ni. Če so dražili vizualni korteks, je pacient poročal, da nekaj vidi, čeprav je imel zaprte oči. Ko so vzburjali del možganov, ki ustreza občutenju zaznav na koži, se je pacientu zdelo, da ga nekdo recimo zbada v roko, čeprav so mu dražili le predel možganov, ki je ustrezal predelu roke.

    Ena od prvih ugotovitev poskusov, ki jih je med možganskimi operacijami izvedel Libet, je bila, da se pacient zave občutja, ki ga povzročijo dražljaji neposredno na možganih, šele, če to draženje traja vsaj 500 milisekund oziroma pol sekunde. Odkritje je bilo presenetljivo, saj so že prej z drugimi poskusi spoznali, da se recimo dražljaja na koži zavemo tudi, če traja veliko krajši čas kot 500 ms.

    Na podlagi teh ugotovitev je začel Libet razmišljati o hipotezi, da morda naše subjektivno zavedanje sveta zaostaja za približno pol sekunde za dogajanjem v resničnosti. Če bi bili povsem pasivni in bi dogajanje v svetu spremljali enako, kot recimo gledamo film, tega zamika verjetno ne bi nikoli opazili in tudi nobenih težav nam ne bi povzročal. Vendar pa po drugi strani vemo, da je odzivni čas pol sekunde zelo dolg časovni interval. Dejansko se ljudje odzivamo na okoliščine veliko hitreje. Ko vozimo avto, pritisnemo na zavoro ob nenadnem dogodku na cesti veliko prej kot v pol sekunde. Najboljši tekači na kratke proge se poženejo v tek zgolj 130 ms po poku pištole ob startu.[18]

    Kot vse kaže, se lahko instinktivno in nezavedno odzovemo na dogodke zelo hitro, a se svojega odziva zares zavemo šele pozneje. To pomeni, da naše zavestno in nezavedno odzivanje nista časovno usklajena. Libetova hipoteza je bila, da subjektivno dojemanje dogodkov možgani umetno prestavijo za pol sekunde v preteklost, tako da se nam zdi, kot da smo se odločili že hkrati z našim nagonskim odzivom, čeprav smo se v resnici vsega zavedali šele čez pol sekunde. Odločitve, kot kaže, sprejemamo malo prej, preden se jih sploh zavemo.

    Seveda je šlo pri tem premisleku predvsem za drzno hipotezo, vendar Libet ni ostal zgolj pri postavljanju teorij, ampak je izvedel tudi poskus, da bi svojo nenavadno hipotezo preveril. Odločil se je, da bo opazoval, kako si sledijo trenutki odločitve za neko akcijo, kot so recimo pritisk tipke, zavestna odločitev za pritisk in možganska aktivnost, ki spremlja odločitev in izvedbo pritiska tipke.

    Testnim osebam je na glavo namestil elektrode, ki so lahko zaznale točen čas začetka in trajanja povečane aktivnosti v možganih. Prav tako je zapisoval trenutke, kdaj je poskusna oseba pritisnila na tipko. Najteže je bilo določiti čas, ko se je oseba povsem neodvisno od zunanjih vzrokov odločila, da bo pritisnila na tipko. Ker ima informacijo o trenutku zavedanja odločitve lahko le sama oseba in ker mine veliko preveč časa, preden bi oseba lahko z glasom ali kakšnim drugim znakom sporočila, da se je odločila za pritisk tipke (znak je zares že sam pritisk tipke), se je domislil izvirne rešitve, kako določiti čas subjektivnega trenutka odločitve.

    Na ekranu pred očmi testne osebe se je vrtel kazalec, ki je naredil polni krog približno enkrat na dve sekundi. Oseba si je morala samo zapomniti, kam je bil usmerjen kazalec, ko se je odločila za pritisk tipke. Tako je lahko Libet za nazaj določil, kateri objektivni dogodek (lega kazalca) se je zdel testni osebi sočasen z njeno subjektivno odločitvijo, da bo pritisnila na tipko. Z drugimi kontrolnimi poskusi mu je namreč že prej uspelo pokazati, da je natančnost določanja časa na ta način približno 50 milisekund (ms).[19]

    Rezultati poskusa so bili zelo zanimivi. Potrdili so Libetovo hipotezo, da se zavemo svoje odločitve šele pol sekunde zatem, ko so možgani odločitev že sprejeli. Z eksperimentom je izmeril, da se zavemo odločitve približno 200 ms pred samo izvedbo dejanja, a možgani postanejo aktivni že 350 ms pred našim zavedanjem, da smo se odločili. Z drugimi besedami povedano, možgani se začnejo pripravljati na uresničitev dejanja že približno tretjino sekunde, preden se zavestno odločimo, da bomo dejanje uresničili.

    Vendar to še ni vse. Libet je ugotovil, da lahko dejanje vseeno tik pred uresničitvijo tudi prekličemo. Kljub temu da nas lastni možgani, kot vse kaže, vlečejo za nos in nam dajejo občutek, da se sami zavestno in svobodno odločamo, čeprav se zares možgani že sami brez našega neposrednega zavedanja odločijo trenutek prej, nam vseeno dopuščajo, da lahko v zadnjem trenutku rečemo tudi »ne!« Libet je spoznal, da imamo nekaj trenutkov pred izvedbo dejanja vseeno možnost izreči veto na nezavedne in spontane odločitve naših možganov. V kratkem obdobju med zavedanjem, da smo sprejeli odločitev, in samo uresničitvijo odločitve lahko to uresničitev še prekličemo. Okno svobode, ko lahko zavestno ustavimo izvedbo dejanja, pa traja samo okoli 100 ms.[20]

    Kasneje so drugi raziskovalci večkrat ponovili Libetove eksperimente v novih okoliščinah in s pomočjo novih merilnih inštrumentov. Med bolj odmevne sodijo rezultati iz leta 2008, ko so raziskovalci pod vodstvom Johna Dylan Haynesa iz Berlinskega centra za računalniško nevroznanost (BCCN) uporabili napravo za slikanje možganov s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI), da opazovali posameznikove možgane med tem, ko se je odločal, ali bo pritisnil na gumb z levo ali desno roko.[21] Na ekranu se je menjavala serija črk in preizkusne osebe so morale povedati, katera črka je bila na ekranu, ko so se odločili, s katero roko bodo pritisnili gumb. Znanstveniki so s tem poskusom ugotovili, da lahko s 60 % verjetnostjo iz dogajanja v možganih pred odločitvijo napovedo, za katero roko se bo posameznik pritisnil na tipko. Izkazalo se je, da lahko napovejo odločitev že 10 sekund pred tem, ko posameznik subjektivno meni, da se je odločil.[22]

    Sposobnost samokontrole kot temelj civilizacije

    Za razumevanje zgodovine raziskav svobodne volje je zanimiv nenavaden eksperiment, ki se je odvil poleti leta 1963 na farmi goveda v bližini španskega mesta Córdoba. O njem so poročali veliki svetovni mediji, med drugim na naslovnici tudi The New York Times.[23] Joese Delgardo, tedaj vodilni svetovni raziskovalec delovanja možganov, ki je bil po rodu iz Španije, deloval pa je na uglednih ameriških univerzah, je v možgane agresivnega bika vgradil nekaj elektrod, ki so bile brezžično povezane s prenosnim stikalom.

    Dramatičen posnetek eksperimenta prikazuje Delgarda, ki povsem nezaščiten v rokah drži zgolj gumb z brezžičnim oddajnikom, proti njemu pa teče razjarjen bik.[24] Nenadoma, le nekaj metrov preden bi bik vanj zapičil roge, se žival v trenutku povsem zaustavi in pomiri. Delgardo je zgolj s pritiskom na stikalo, ki je bilo brezžično povezano z elektrodami v bikovih možganih, agresivnega bika pretvoril v pohlevnega bikca Ferdinanda iz znane otroške povesti, kot so dogajanje takrat povzeli novinarji.[25]

    Delgardov eksperiment je v kontekstu raziskav svobodne volje zanimiv, ker je njegov »stop gumb« lahko nazorna prispodoba za eno izmed temeljnih lastnosti človeka, po kateri se bistveno razlikujemo od drugih živih bitij. Ljudje imamo, za razliko od denimo bika, takšen »stop gumb« že naravno vgrajen v naše možgane in ga lahko sami kontroliramo oziroma pritiskamo. »Stop gumb« je dobra prispodoba za našo naravno sposobnost, da se lahko zadržimo in nečesa ne storimo, tudi če se nam zdi dejanje povsem naravno in samoumevno.

    Takšen »stop gumb« je pri ljudeh bistveno bolj aktiven, kot se nam morda dozdeva. Po ocenah raziskovalcev naj bi se ljudje v povprečju približno četrtino budnega časa upirali najrazličnejšim skušnjavam. Kot najpogostejša skušnjava se je med raziskavami izkazala hrana, nato pa sta ji sledila zaspanost ter preklop z dela na zabavo oziroma počitek. V povprečju naj bi ljudem uspelo zatreti skušnjave le v polovici primerov, ko se te pojavijo.[26]

    Zmožnost upreti se neposredni skušnjavi pa ni le znamenje dobre vzgoje in temelj zdravja ter uspeha, ampak tudi gradnik samega bistva naše civilizacije. Že prvi kmetovalci so namreč morali uporabiti močno voljo, da so premagali skušnjave in niso vsega pridelka takoj pojedli, ampak so ga del prihranili za težke čase in še posebej za seme, ki so ga posejali za naslednjo letino. Najpametnejši nečloveški primati si lahko v mislih predstavljajo prihodnost le za kakih dvajset minut vnaprej, zato niso zmožni zavestno spraviti hrane za pozneje, če to ni del njihove ustaljene prakse, ki jo izvajajo instinktivno.

    V okviru obsežne študije, pri kateri so preučevali otroke na Novi Zelandiji, so tisoč mladim sledili od rojstva do dvaintridesetega leta.[27] Med drugim se je izkazalo, da so tisti, ki imajo večjo stopnjo samokontrole, bolj zdravi, uspešnejši in je zanje bistveno manj verjetno, da bodo kdaj končali v zaporu. Sposobnost samokontrole se je izkazala tudi kot dober pokazatelj uspeha v šoli. Podobno je študija, ki je spremljala obsojene kriminalce po tistem, ko so že odsedeli kazen, pokazala, da se tisti z večjo stopnjo samokontrole manj pogosto vrnejo v zapor.

    Čeprav se morda zdi prepoved javne izgovorjave določenih besed na prvi pogled dokaj nesmiselna družbena konvencija, jo lahko razumemo kot znamenje, da se znamo kontrolirati in brzdati svoje impulzne odzive. Izkazalo se je celo, da so otroci, ki se v šoli naučijo skrbeti za pravilno telesno držo, sposobni večje samodiscipline tudi pri drugih dejavnostih. Ko so izvajali poskuse najrazličnejših okoliščin, v katerih ljudje izvajajo samokontrolo, so ugotovili, da že opazovanje slike zapeljivega dekleta povprečnemu moškemu zmanjša stopnjo samokontrole in zato prej poseže po takojšnji zadovoljitvi, tudi če bi bilo zanj bolj racionalno počakati na boljšo ponudbo kasneje. Ta učinek seveda zelo dobro poznajo v oglaševanju.

    Raziskovalci so opisali tudi učinek utrujenosti odločevalca, ki prizadene tistega, ki mora sprejemati veliko odločitev. Vplivnim posameznikom lahko namreč odločanje pobere veliko zaloge volje, tako da so takrat bolj dovzetni za to, da storijo kako nepremišljeno potezo, ki lahko vodi do škandala.[28]

    Izkazalo se je tudi, da je za vzdrževanje samokontrole dobro, če jemo živila, ki počasi sproščajo energijo, saj za izražanje volja potrebujemo dosti energije. Začaran krog, v katerega se lahko ujamemo z nespametnimi načini izvajanja diet, je, da potrebujemo za izvrševanje odločitve, da recimo ne pojemo cele čokolade naenkrat, določeno zalogo volje, ki pa za svoje izvajanje hkrati potrebuje energijo. Če nimamo dovolj zaloge hranil, tudi volje ne bomo mogli dovolj dolgo izražati, ker sta za to potrebna določen napor in energija.

    Ljudje smo po naravi družabna bitja in živimo v skupnostih, ki jim vladajo določena pravila. Da lahko živimo skupaj, moramo biti sposobni samokontrole oziroma brzdanja svojih neposrednih impulzov. Sposobnost življenja v kulturni skupnosti ljudi je pogojena prav s tem, da je posameznik sposoben zadržati zadovoljitev svojih potreb, če so te v navzkrižju s skupnimi pravili družbe.

    Kulturni rituali so pogosto nenaravni in nesmiselni, a njihovo bistvo je prav v izkazovanju zmožnosti brzdanja neposrednih impulzov ljudi, ki so člani skupnosti. Različna kulturna pravila hranjenja, kot so vegetarijanstvo, halal in košer hrana, so tipični primeri, kako lahko ljudje povsem naraven lasten impulz, kot je lakota, brzdajo zaradi sledenja kulturnim pravilom.

    Za izvajanje svobodne volje moramo imeti sposobnost sledenja pravilom, ki si jih sami zastavimo ali jih sprejmemo kot svoja. Pravilom v smislu družbenih, osebnih ali skupinskih norm, ki so lahko v nasprotju z neposrednimi potrebami in zadovoljstvom posameznika. Svobodni smo takrat, ko lahko sledimo tudi pravilom in ne zgolj impulzom. Svoboda je tako svoboda dostopa do miselne zavore, ki selektivno brzda naše impulzivne odzive.

    Najbolj pogosto oziroma običajno se “stop gumb” pri ljudeh sproži preko vživljanja v posledice dejanj, ki jih nameravamo izvesti. Gumb se aktivira, ko smo denimo zmožni napovedati bodoči razvoj dogodkov pri katerem začutimo, da bi se lahko razvil v smeri, ki je ne želimo. Zgolj miselna realizacija dogodkov, ki se še niso dejansko zgodili, deluje kot signal, da se nek tok razvoja dejanj prekine. Ključno pri ljudeh je prav povratna zanka, da napoved prihodnosti lahko vpliva na sedanjost in tako spremeni prihodnost. Napoved prihodnosti je dejavnik v sedanjosti, ki vpliva na odločitve in nove prognoze prihodnosti.

    Miselno preizkušanje alternativ

    Poleg sposobnosti zavestne in kontrolirane zaustavitve izvajanja nečesa, kar se nam intuitivno zdi povsem naravno in samoumevno, je značilnost ljudi tudi, da lahko brez težav »potujemo v času«. Avstralski psiholog in raziskovalec primatov Thomas Suddendorf zagovarja hipotezo, da se ljudje od živali ločimo predvsem po sposobnosti, da se znamo vživeti v situacije, ki se ne dogajajo tu in zdaj. V mislih si lahko živo predstavljamo dogodke, ki so se, se še bodo ali se morda nikoli ne bodo zgodili.

    Preučevanje podatkov me je pripeljalo do zaključka, da je posebnost človeškega mišljenja utemeljena na dveh značilnostih: na naši brezmejni sposobnosti, da ustvarjamo miselne scenarije in naše globoko ukoreninjene potrebe, da se povezujemo z drugimi mislečimi bitji, ki ustvarjajo svoje miselne scenarije.[29]

    Posebnost ljudi, ki nas najbolj značilno loči od živali, je, da se lahko v mislih premikamo v času in tako podoživljamo dogajanje v okoliščinah, ki jih trenutno v naši okolici ni. Imamo sposobnost vživljanja v alternativne situacije, ki opisujejo, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bile okoliščine drugačne, kot so v danem trenutku. Tako se lahko ljudje že vnaprej bolje pripravimo na nevarnosti, ki prežijo na nas, in se jim tudi izognemo, če presodimo, da bi bilo za nas tako bolje.

    Izraz mentalno potovanje v času smo skovali, da bi opisali zmožnost, ki ljudem omogoča, da se miselno vrnejo v preteklost, da dogodke podoživijo, ali v prihodnost, da jih predvidijo.[30]

    Kot ugotavlja Suddendorf je sposobnost domišljijskega potovanja v času hkrati dober način učenja, saj se lahko v mislih preizkušamo v novih okoliščinah in se tako vnaprej pripravimo na morebitne težave in zaplete. Tovrstno miselno preizkušanje alternativnih scenarijev razvoja dogodkov si lahko predstavljamo tudi kot izvajanje miselnih eksperimentov, pri katerih preverjamo, kaj se bo zgodilo, če se odločimo za eno ali drugo možnost, ki jo imamo na voljo. Prav zato, ker si scenarij razvoja dogodkov lahko odigramo v glavi, preden se ta dejansko zgodi, smo zmožni tudi predvideti posledice svojih dejanj. Lahko bi celo rekli, da smo ljudje svobodna bitja zgolj, v kolikor smo zmožni v mislih preigravati alternativne scenarije.

    Velik pomen sposobnosti mišljenja alternativnih situacij, se pokaže denimo ob poškodbah možganov, ko posameznik to sposobnost izgubi. Kanadčan Kent Cochrane, v strokovni literaturi znan po začetnicah K. C., je po avtomobilski nesreči leta 1981 izgubil spomin, ob tem pa še sposobnost mišljenja prihodnosti oziroma planiranja.[31] Ni si mogel več zamisliti ničesar, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti. S K. C. se je bilo mogoče povsem inteligentno pogovarjati, prav tako zaradi poškodbe ni bilo njegovo poznavanje sveta nič slabše, le sposobnost mišljenja dogodkov, kot bi se ti lahko dogodili, je izgubil. Živel je v neprestani sedanjosti.

    K. C. ni mogel načrtovati dogodkov, ki bi jih izvedel v prihodnosti. K.C. je bil povsem ujet v sedanjost, brez sposobnosti, da se lahko v mislih premika nazaj ali naprej v času.[32]

    Stanje pacienta K.C. naj bi bilo podobno stanju, v katerem so po predvidevanjih živeli naši evolucijski predniki, preden so pridobili sposobnost vživljanja v alternativne verzije okoliščin, oziroma v svet kot  lahko bil, ne le takšnega, kot je. Kot ugotavljajo raziskave, tudi nam najbolj podobne živali ne zmorejo misliti več kot nekaj deset minut v prihodnost.[33] Vsaka druga skrb, za katero se zdi, da ji sledijo namensko za svojo prihodnjo dobrobit, je običajno zgolj posledica nagonske dejavnosti oziroma priučenih navad. Pri ljudeh je drugače. Zmožni smo si zamisliti alternativne verzije tega, kar se dejansko dogaja v realnosti. In te verzije lahko medsebojno delimo ter jih usklajujemo.

    Kot pravi Suddendorf, je privzeto stanje ljudi na neki način zmeraj že časovno zamaknjeno v podoživljanje preteklosti ali pričakovanje prihodnosti. Zdi se, kot da lažje in pogosteje potujemo v času, kot smo dejansko zavestno prisotni tu in zdaj. Da smo res povsem osredotočeni samo na sedanjost in dogajanje v naši neposredni okolici, se moramo posebej skoncentrirati in za to uporabiti zavestno voljo. Misli nam sicer neprestano begajo v času naprej in nazaj.[34]

    Vendar pa naša sposobnost potovanja v času ni pretirano zanesljiva. Naše napovedi bodočih dogodkov niso vedno najbolj točne, prav tako nas spomin lahko pogosto zavede, zato Suddendorf poudari, da zgolj sposobnost vživljanja v situacije, ki niso odsev trenutnega stanja v naši okolici, ni dovolj, da bi s tem pojasnili našo uspešnost. Ljudje imamo vsaj še eno zelo pomembno lastnost, s pomočjo katere smo našo sposobnost časovnega potovanja še bistveno nadgradili. Svoja videnja prihodnosti in preteklosti lahko izmenjujemo, primerjamo in usklajujemo z drugimi. Suddendorf razvija hipotezo, da se je pri ljudeh jezik razvil prav za potrebe medsebojnega usklajevanja miselnih potovanj v času.[35]

    Če so scenariji bodočega razvoja dogodkov, kot jih ustvari vsak posameznik, razmeroma nezanesljivi, jih lahko z usklajevanjem, ki poteka preko jezikovnega sporazumevanja, večja skupina ljudi bistveno nadgradi. Prav tako se preko sporazumevanja, usklajevanja in zapisovanja znanje zbira skozi generacije, tako da smo sposobni razvoj bodočih dogodkov že zelo dobro napovedati.[36]

    Paradoks svobodne volje

    Zelo star klasični argument proti svobodni volji pravi, da v primeru, če so dogodki v svetu vnaprej določeni, svobodne volje ne more biti. Če so vsi dogodki povsem enoznačno opredeljeni z zakoni narave in stanjem sveta v določenem trenutku, kar običajno razumemo kot determinizem, potem poznavanje naravnih zakonitosti in stanja stvari v nekem trenutku, natančno določa tudi dogajanje naprej v času. Če se vse v naravi odvija po naravnih zakonitostih, potem preprosto ni načina, da bi lahko ljudje, ki v resnici nismo nič drugega kot naravna bitja zgrajena iz molekul in atomov, delovali v nasprotju s temi zakonitostmi.

    Tovrstni klasični argument, ki poskuša pokazati, da svobodne volje dejansko ni, v preglednih razpravah o tem pojmu običajno soočijo z ugotovitvami moderne znanosti, da stanja sveta na kvantnem nivoju v posameznem trenutku ne moremo povsem natančno določiti. Nekatere lastnosti v kvantnem svetu so namreč medsebojno komplementarne, kar pomeni, da bolj natančno poznamo eno lastnost, manj natančno lahko določimo drugo. Vendar pa se moramo ob tem zavedati, da obstoj naključnih dogodkov še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za vznik svobodne volje. Tudi če ni vse vnaprej določeno, se pravi, da strogi determinizem ne velja, ni nujno, da je v takšnem svetu možna svobodna volja. Če za neko dejanje nimamo vpliva, potem to dejanje ne more biti svobodno, tudi če ni vnaprej določeno.

    Priljubljena akademska definicije svobodne volje pravi, da smo svobodni, ko se v dveh primerih, pri katerih so vse okoliščine povsem enake, lahko enkrat odločimo za eno in drugič za drugo možnost. V takem primeru naj naša odločitev ne bi bila podvržena nobenemu neposrednemu zunanjemu vzroku, ampak bi bili zadnji in edini vzrok za odločitev mi sami. Za svobodno dejanje naj bi bilo tako značilno, da posameznika v izvedbo dejanja ni nič prisililo, da je imel na voljo dejanske alternative, ter da je bil on sam tisti, ki je sprejel odločitev in izbral eno od možnosti. Z drugimi besedami rečeno, nič njemu zunanjega ni določilo izbire, hkrati pa izbira tudi ni bila naključna. Za obstoj svobodne volje morata biti tako izpolnjena dva pogoja: obstajati morajo okoliščine, v katerih je v resnici mogoče izbirati med več možnostmi, ki so na voljo, hkrati pa mora biti subjekt svobodne volje tisti, ki dejansko odloči, kaj bo izbral.[37]

    Časovna zanka svobodne volje

    Temeljni problem svobodne volje, ki se pri različnih avtorjih, ki analizirajo to vprašanje vedno znova ponavlja, je v spoznanju, da če imamo na neko odločitev dejanski vpliv, kar je predpogoj za izražanje svobodne volje, potem to ne more biti hkrati svobodno dejanje, saj je naša izbira pogojena s serijo vzrokov, ki nas vedno pripeljejo do prav takšnega zaključka, kot smo ga sprejeli. Če nas ponovitev enake situacije ne bi privedla do enakega zaključka, potem odločitve resnici ne bi imeli pod nadzorom, ampak bi se nam dogodki vrstili naključno in bi jim le sledili.

    Izvrševati svobodno voljo tako ne pomeni izvajati tistega, kar si v danem trenutku zaželimo. To znajo zelo dobro početi tudi živali oziroma je povsem običajen način naravnega odziva živih bitij.[38] Za ljudi je značilna prav zmožnost, da lahko delujemo tudi v nasprotju z neposrednimi lastnimi interesi. Do takšnega zaključka pride tudi Slavoj Žižek v knjigi Kako biti nihče, v kateri analizira implikacije napredka moderne nevroznanosti:

    V svoji najosnovnejši obliki svoboda ni svoboda narediti to, kar hočeš (slediti svojim nagnjenjem brez ovir, vsiljenih od zunaj), marveč da narediš to, česar NOČEŠ narediti, da PREPREČIŠ »spontano« udejanjenje vzgiba. … Elementarno etično dejanje je negativno, preprečitev lastnih neposrednih nagnjenj.[39]

    Ključni element svobodnega dejanja tako ni neposredna zmožnost prostega izbiranja oziroma odločanja, ampak zmožnost predvidevanja prihodnjih scenarijev razvoja dogodkov, ki nato učinkujejo na odločanje v sedanjosti. Svobodno voljo imamo, v kolikor smo sposobni predvidevati prihodnost in jo uporabiti kot enega od dejavnikov v sedanjosti.

    Pri svobodnem dejanju gre za specifično časovno zanko, ki jo lahko izvajamo samo ljudje, saj druga živa bitja za to nimajo ustreznih danosti. Manj kompleksna bitja se odločajo na osnovi preteklih izkušenj oziroma navad in trenutnega stanja, ljudje pa imamo zmožnost, da predvidimo tudi prihodnost in to vključimo v naše delovanje.

    Prostor svobode ni čudežna razpoka v kavzalni verigi, temveč moja sposobnost, da se retroaktivno odločim/določim, kateri vzroki me bodo določali. ‘Etika’ v svoji najosnovnejši obliki pomeni pogum za tako odgovornost.[40]

    S tem, da se miselno postavim v prihodnost, vplivam na sedanjost in na vzroke, ki določajo moje sedanje delovanje. Odločanje ljudi tako ni utemeljeno zgolj na preteklih izkušnjah, navadah in trenutnem stanju, ampak tudi na različnih vizijah prihodnosti. Čeprav te vizije oziroma napovedi prihodnosti niso nekaj dejansko obstoječega, povsem realno vplivajo na dogajanje v sedanjosti. Sprememba samih možnostih, pomembno vpliva na dogajanje v sedanjosti.

    Lahko imamo dve fizično povsem identični situaciji, razlika je le v tem, da ima subjekt odločanja v vsaki drugačno paleto miselnih scenarijev, kaj se v bodoče sploh lahko zgodi. In prav ta razlika ravni možnega, je tista, ki lahko povzroči, da se v sicer fizično identičnih situacijah isti subjekt odloči drugače. V enakih fizičnih okoliščinah se bosta posameznika, ki različno dojemata možnosti, kako se lahko dogodki razvijejo v prihodnosti, odločala drugače. Ista dejstva in okoliščine lahko vodijo do različnih odločitev.

    Napredek znanosti ne ogroža domene svobode

    Napredek znanosti, ki omogoča boljši vpogled v potencialni razvoj dogodkov v prihodnosti, posledično omogoča krepitev moči časovne povratne zanke. Več znanja zato ne ogroža človekove svobode, če jo razumemo kot odločanje s pomočjo časovne povratne zanke. Tisto, kar je bilo prej dano kot usoda oziroma nekaj, na kar ne moremo vplivati, je zdaj lahko v domeni našega razumevanja in naše zmožnosti predvidevanja. Zmožnost napovedi prihodnosti lahko tako večkrat in bolj zanesljivo vpliva na naše odločitve v sedanjosti. Interpretacija, po kateri napredek znanosti in vednosti zapira prostor človekove svobode in iz nas dela robote, za večino primerov tako ni ustrezna.

    Pri tem se je treba zavedati, da vizij oziroma napovedi prihodnosti praviloma ne sodimo po tem, ali se dejansko uresničijo. Namen ekonomskih napovedi bodočih makroekonomskih kazalcev denimo ni v tem, da bodo točno predvidele prihodnost, ampak da bodo kot opozorilo delovale na tiste, ki o politikah odločajo v sedanjosti. Enako velja za časovno dimenzijo prihodnosti, ki je značilna za ljudi. Njen namen ni nič drugega kot izboljšanje kakovosti odločanja v sedanjosti.

    Skozi sposobnost vživetja v možne bodoče scenarije razvoja dogodkov smo ljudje sposobni globljega razmisleka o svojih odločitvah. Pri odločanju smo poleg trenutnih impulzov, ki nam sugerirajo določeno izbiro, sposobni upoštevati še bodoče okoliščine. Tako lačen vegetarijanec ne bo jedel čevapčičev, čeprav mu močno kruli po želodcu, ker ve, da bi se v tem primeru v prihodnosti počutil še slabše, saj ga bo pekla vest, ker je prekršil pravilo, pri katerem se je zavezal, da se ga bo držal.

    Prav časovna povratna zanka je tista, ki nas ljudi dela za svobodna bitja. Svobodni nismo, v kolikor lahko naredimo to, kar nam ustreza v nekem trenutku (na ta način smo sužnji avtomatskega delovanja), ampak smo svobodni, v kolikor smo zmožni v mislih predvideti, kaj pomeni nadaljevanje trenutnega teka dogodkov, in to napoved prihodnosti uporabiti pri oceni glede izbire delovanja v sedanjosti.

    Literatura

    • Balaguer, Mark. Free Will. The MIT Press, 2014.
    • Baumeister, Roy F. „Do You Really Have Free Will?“. Slate, 25. september 2013.
    • Baumeister, Roy F, in John Tierney. Willpower: Rediscovering the Greatest Human Strength. New York: Penguin Books, 2012.
    • Broughton, R., R. Billings, R. Cartwright, D. Doucette, J. Edmeads, M. Edwardh, F. Ervin, B. Orchard, R. Hill, in G. Turrell. „Homicidal Somnambulism: A Case Report“. Sleep 17, št 3 (april 1994.): 253–64.
    • Burns, Jeffrey M., in Russell H. Swerdlow. „Right Orbitofrontal Tumor with Pedophilia Symptom and Constructional Apraxia Sign“. Archives of Neurology 60, št 3 (marec 2003.): 437–40.
    • Eagleman, David. Incognito: The Secret Lives of the Brain. First Edition edition. New York: Pantheon, 2011.
    • Harris, Sam. Free Will. New York: Free Press, 2012.
    • Hofmann, Wilhelm, Roy F Baumeister, Georg Förster, in Kathleen D Vohs. „Everyday Temptations: An Experience Sampling Study of Desire, Conflict, and Self-Control“. Journal of Personality and Social Psychology 102, št 6 (junij 2012.): 1318–35. doi:10.1037/a0026545.
    • Horgan, John. „The Forgotten Era of Brain Chips“. Scientific American 293, št 4 (2005.): 66–73. doi:10.1038/scientificamerican1005-66.
    • Jose Delgado and his Bull Story, 2010. http://youtu.be/6nGAr2OkVqE.
    • Libet, Benjamin. Mind Time: The Temporal Factor in Consciousness. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 2005.
    • Moffitt, Terrie E., Louise Arseneault, Daniel Belsky, Nigel Dickson, Robert J. Hancox, HonaLee Harrington, Renate Houts, idr. „A Gradient of Childhood Self-Control Predicts Health, Wealth, and Public Safety“. Proceedings of the National Academy of Sciences, 24. januar 2011., 201010076. doi:10.1073/pnas.1010076108.
    • Nahmias, Eddy, Jason Shepard, in Shane Reuter. „It’s OK if ‘my brain made me do it’: People’s intuitions about free will and neuroscientific prediction“. Cognition 133, št 2 (november 2014.): 502–16. doi:10.1016/j.cognition.2014.07.009.
    • Roberts, William A. „Are animals stuck in time?“. Psychological Bulletin 128, št 3 (2002.): 473–89. doi:10.1037/0033-2909.128.3.473.
    • Rosenbaum, R. Shayna, Stefan Köhler, Daniel L. Schacter, Morris Moscovitch, Robyn Westmacott, Sandra E. Black, Fuqiang Gao, in Endel Tulving. „The case of K.C.: contributions of a memory-impaired person to memory theory“. Neuropsychologia 43, št 7 (2005.): 989–1021. doi:10.1016/j.neuropsychologia.2004.10.007.
    • Rosen, Jeffrey. „The Brain on the Stand“. The New York Times, 11. marec 2007., odsk Magazine. http://www.nytimes.com/2007/03/11/magazine/11Neurolaw.t.html.
    • Soon, Chun Siong, Marcel Brass, Hans-Jochen Heinze, in John-Dylan Haynes. „Unconscious Determinants of Free Decisions in the Human Brain“. Nature Neuroscience 11, št 5 (maj 2008.): 543–45. doi:10.1038/nn.2112.
    • Suddendorf, Thomas. The Gap: The Science of What Separates Us from Other Animals. Basic Books, 2013.
    • Suddendorf, Thomas, Donna Rose Addis, in Michael C. Corballis. „Mental Time Travel and the Shaping of the Human Mind“. Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences 364, št 1521 (12. maj 2009.): 1317–24. doi:10.1098/rstb.2008.0301.
    • Suddendorf, Thomas, in Michael C. Corballis. „The evolution of foresight: What is mental time travel, and is it unique to humans?“. Behavioral and Brain Sciences 30, št 03 (2007.): 299–313. doi:10.1017/S0140525X07001975.
    • Whitman, Charles. „Whitman Note Left with Mother’s Body“. The Whitman Archives via Austin American-Statesman, 1966. .
    • Žižek, Slavoj. Kako biti nihče. Analecta. Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2005.

     


    [1] Sam Harris, Free Will (New York: Free Press, 2012), 5.

    [2] Prav tam, 1.

    [3] David Eagleman, Incognito: The Secret Lives of the Brain, First Edition edition (New York: Pantheon, 2011).

    [4] Prav tam, 151.

    [5] Charles Whitman, „Whitman Note Left with Mother’s Body“ (The Whitman Archives via Austin American-Statesman, 1966.), http://alt.cimedia.com/statesman/specialreports/whitman/letter1230.pdf.

    [6] Prav tam.

    [7] R. Broughton idr., „Homicidal Somnambulism: A Case Report“, Sleep 17, št 3 (april 1994.): 253–64.

    [8] Eagleman, Incognito, 163.

    [9] Jeffrey M. Burns in Russell H. Swerdlow, „Right Orbitofrontal Tumor with Pedophilia Symptom and Constructional Apraxia Sign“, Archives of Neurology 60, št 3 (marec 2003.): 437–40.

    [10] Jeffrey Rosen, „The Brain on the Stand“, The New York Times, 11. marec 2007., odsk Magazine, http://www.nytimes.com/2007/03/11/magazine/11Neurolaw.t.html.

    [11] Prav tam.

    [12] Eagleman, Incognito, 173.

    [13] Prav tam, 197.

    [14] Prav tam, 178.

    [15] Eddy Nahmias, Jason Shepard, in Shane Reuter, „It’s OK if ‘my brain made me do it’: People’s intuitions about free will and neuroscientific prediction“, Cognition 133, št 2 (november 2014.): 502–16, doi:10.1016/j.cognition.2014.07.009.

    [16] Prav tam.

    [17] Benjamin Libet, Mind Time: The Temporal Factor in Consciousness (Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 2005), 34.

    [18] Prav tam, 91.

    [19] Prav tam, 124.

    [20] Prav tam, 138.

    [21] Chun Siong Soon idr., „Unconscious Determinants of Free Decisions in the Human Brain“, Nature Neuroscience 11, št 5 (maj 2008.): 543–45, doi:10.1038/nn.2112.

    [22] Zaključki o neobstoju svobodne volje, ki jih raziskovalci potegnejo iz tovrstnih eksperimentov, imajo tudi veliko kritikov. Velik problem takšnih raziskav je, da izhajajo iz primerjave subjektivnega dojemanja časa z merjenjem časovnega zaporedja slik dogajanja v možganih, kot se kažejo v raznih napravah. Prav tako ni povsem jasno, kaj dejansko pomenijo posamezne slike v možganih.

    [23] John Horgan, „The Forgotten Era of Brain Chips“, Scientific American 293, št 4 (2005.): 66–73, doi:10.1038/scientificamerican1005-66.

    [24] Jose Delgado and his Bull Story, 2010, http://youtu.be/6nGAr2OkVqE.

    [25] Delgardo je v svoji dolgi znanstveni karieri izvedel veliko najrazličnejših poskusov, med katerimi je poskus daljinskega upravljanja razjarjenega bika v javnosti najbolj odmeven, saj je šlo bolj za premišljeno predstavo za medije kot za kontroliran znanstveni eksperiment. Večji znanstveni pomen je Delgardo pripisoval metodi avtomatskega učenja, ki jo je preizkušal na šimpanzih. Z vgrajenimi elektrodami je lahko zaznal aktivnost v šimpanzovih možganih ob agresivnih izpadih in podobnih neželenih navadah in ta signal povezal z stimuliranjem področja, ki je povzročalo za žival neprijetno občutje. Opremljena s tovrstnim sistemom povratne zanke, ki je povzročil nelagodje ob neželeni dejavnosti, je žival razmeroma hitro opustila stare in prevzela nove navade. Desgardo je tako z elektroniko avtomatiziral običajen postopek, ki se ga sicer poslužujemo, ko se želimo znebiti neželenih navad. Preučeval je tudi okoliščine, kako možganski vsadki spreminjajo odnose v skupini živali. Agresivnemu opičjemu samcu je vstavil podobno elektrodo kot biku, ki je bila povezana s stikalom. Ob pritisku na gumb se je enako kot bik tudi opičji samec pomiril. Samica, ki je bila pogosto žrtev nasilja, se hitro naučila, da lahko samca preprosto zaustavi, če pritisne na gumb. Seveda je šlo pri vseh teh eksperimentih zgolj za prve grobe poskuse, ki so jih razmeroma hitro ustavile etične komisije, ki niso več dopustile tovrstnih invazivnih posegov v možgane zdravih živali. Medicina se je začela bistveno raje posluževati nevarnih kemijskih preparatov, s katerimi je lahko enako učinkovito obvladala bolezni. ( Horgan, „The Forgotten Era of Brain Chips“. )

    [26] Wilhelm Hofmann idr., „Everyday Temptations: An Experience Sampling Study of Desire, Conflict, and Self-Control“, Journal of Personality and Social Psychology 102, št 6 (junij 2012.): 1318–35, doi:10.1037/a0026545.

    [27] Terrie E. Moffitt idr., „A Gradient of Childhood Self-Control Predicts Health, Wealth, and Public Safety“, Proceedings of the National Academy of Sciences, 24. januar 2011., 201010076, doi:10.1073/pnas.1010076108.

    [28] Roy F Baumeister in John Tierney, Willpower: Rediscovering the Greatest Human Strength (New York: Penguin Books, 2012), l. 1299.

    [29] Thomas Suddendorf, The Gap: The Science of What Separates Us from Other Animals (Basic Books, 2013), 290.

    [30] Thomas Suddendorf in Michael C. Corballis, „The evolution of foresight: What is mental time travel, and is it unique to humans?“, Behavioral and Brain Sciences 30, št 03 (2007.): 299–313, doi:10.1017/S0140525X07001975.

    [31] R. Shayna Rosenbaum idr., „The case of K.C.: contributions of a memory-impaired person to memory theory“, Neuropsychologia 43, št 7 (2005.): 989–1021, doi:10.1016/j.neuropsychologia.2004.10.007.

    [32] William A. Roberts, „Are animals stuck in time?“, Psychological Bulletin 128, št 3 (2002.): 473–89, doi:10.1037/0033-2909.128.3.473.

    [33] Prav tam.

    [34] Suddendorf, The Gap, 103.

    [35] Thomas Suddendorf, Donna Rose Addis, in Michael C. Corballis, „Mental Time Travel and the Shaping of the Human Mind“, Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences 364, št 1521 (12. maj 2009.): 1317–24, doi:10.1098/rstb.2008.0301.

    [36] Suddendorf, The Gap, 105.

    [37] Mark Balaguer, Free Will (The MIT Press, 2014), 77.

    [38] Roy F. Baumeister, „Do You Really Have Free Will?“, Slate, 25. september 2013., http://www.slate.com/articles/health_and_science/science/2013/09/free_will_debate_what_does_free_will_mean_and_how_did_it_evolve.single.html.

    [39] Slavoj Žižek, Kako biti nihče, Analecta (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2005), 85.

    [40] Prav tam, 88.