Rojstvo logike iz krize grške demokracije

    Pravila mišljenja oziroma sklepanja so univerzalna in so skupna vsem ljudem. Podobno kot matematika je tudi logika temelj vsakega mišljenja, ne glede na to, kdo in kdaj misli, o čem razmišlja in v kateri kulturi je bil vzgojen. Vendar je do sistematičnega raziskovanja pravilnega in zanesljivega sklepanja prišlo šele relativno pozno v zgodovini.

    Michael Shenefelt in Heidi White se v knjigi If A, Then B: How the World Discovered Logic (Columbia University Press, 2013) sprašujeta, kako pojasniti nenavadno dejstvo, da se je sistematičnega preučevanja in klasifikacije pravilnih oblik sklepanja prvi lotil šele Aristotel. Že prej je bilo namreč veliko izjemno učenih in sposobnih ljudi, ki bi prav tako lahko prišli do enakih spoznaj, a se tovrstnih raziskav niso lotili. Vprašata se tudi, zakaj je do vznika logike, kot vede o sklepanju, prišlo prav v stari Grčiji v specifičnem obdobju njenega političnega razvoja.

    Zakaj se logika začne prav v stari Grčiji?

    Aristotel sicer v svojih delih ni uporabil besede logika, ampak analitika. Beseda logos je imela takrat bistveno širši pomen in ni zaobjemala le preučevanja abstraktnih pravil mišljenja oziroma form sklepanja. Danes logos prevajajo kot um, razum, besedo, govor ali razlago, odvisno od konteksta. Beseda logika kot izpeljanka iz logosa pa se je uveljavila šele več stoletij kasneje.

    Zakaj se je torej študij logike začel prav v stari Grčiji v 4. stoletju pr.n.š.? Avtorja knjige izpostavita dve specifični lastnosti okolja, v katerem je prvič prišlo do raziskav abstraktnih form mišljenja. V grških mestnih državah, najizraziteje prav v Atenah, se je vzpostavila nova oblika upravljanja države, v kateri so politične odločitve začeli sprejemati na velikih javnih skupščinah. Na takšnih množičnih shodih, na katerih je sodelovalo tudi po več tisoč ljudi, so debatirali in se medsebojno prepričevali, nato pa so do odločitev prišli z glasovanjem.

    Vendar sam pojav demokracije, kot so to obliko vladanja poimenovali, še ni bil zadosten pogoj za vznik potrebe po sistematičnem preučevanju sistemov pravilnega mišljenja. Morala je nastopiti še resna kriza tovrstne oblike vladanja, ko se je izkazalo, da se lahko tudi zelo inteligentni in razgledani ljudje motijo in skupaj sprejmejo zelo slabe odločitve. Zato je postajalo vse bolj pomembno vprašanje, ali obstajajo načini, kako ločiti med zgolj navidezno prepričljivimi razlagami, ki sicer prepričajo množice, a se morda kasneje izkažejo za napačne, in dejansko zanesljivo vednostjo, na katero se lahko tudi dolgoročno zanesemo.

    Kako geografija vpliva na misel?

    Nove ideje se praviloma rojevajo s križanjem in preoblikovanjem že obstoječih, zato je okolje, v katerem se ljudje lahko v miru srečujejo in pogovarjajo, ključno za napredek znanja. V antični Grčiji je specifična geografija omogočila, da se je razvilo več manjših državic, ki so medsebojno trgovale.

    Za razvoj znanja je bilo zelo pomembno tudi, da so se učenjaki lahko razmeroma hitro in preprosto preselili v drug kraj, če je prišlo do nesoglasij. Če je nekdo postal osovražen, je lahko preprosto odpotoval v drugo bližnjo rivalsko državo in tam brez težav živel naprej. Sokrat je denimo 399 pr.n.š. šokiral vse, ker ni hotel uporabiti te ustaljene metode, ko so ga Atenci obsodili na smrt. Na Kitajskem, v Egiptu in v drugih civilizacijah, kjer tovrstne preselitve oziroma pobegi niso bili mogoči, se kritična misel ni mogla tako hitro razvijati.

    Posebnost stare Grčije je bila tudi, da se je v mestnih državah vzpostavil nov razred trgovcev oziroma meščanov (demos), ki je začel prevzemati oblast iz rok aristokratov. Upravljanje pomembnih skupnih zadev, ki se tičejo vseh državljanov, za kar se je uveljavila beseda politika, so v nekaterih državah prevzele velike skupščine, na katerih so tudi po večkrat na mesec razpravljali o perečih problemih in se odločali z glasovanjem.

    Najmočnejša in najbolj živahna je bila atenska demokracija. Prebivalcev Aten je bilo okoli leta 430 pr.n.š. približno četrt milijona, od tega jih je lahko obiskalo skupščino nekaj več kot štirideset tisoč. V državi je bilo tako bistveno več sužnjev kot ljudi z volilno pravico, a vseeno je bila vzpostavitev takšne nove oblike sprejemanja političnih odločitev zgodovinsko izjemno pomembna.

    Nikakor pa si ne smemo delati utvar, da je bila atenska skupščina (eklezija) bolj milostna, kot so bili denimo tirani. Med peloponeškimi vojnami se je zgodilo, da so na skupščini izglasovali poboj vseh odraslih za boj sposobnih moških na otoku Melos, ki so ga zavzeli, ženske in otroke pa so zasužnjili. V nekem drugem primeru so sprejeli odločitev, da usmrtijo šest svojih generalov. Vse to z glasovanjem, na katerem je obveljalo stališče večine.

    Pomen retorike za demokracijo

    Ključno za razvoj logike je bilo, da je bilo treba na zasedanjih skupščine ljudi prepričati, da so podprli neko idejo. Politika se je začela vedno bolj zanašati na javno nastopanje in prepričevanje ljudi. Skozi desetletja delovanja grške demokracije pa se je izkazalo, da je ljudi mogoče z retoričnimi triki prepričati v marsikaj. Spretni govorci so znali ideje predstaviti tako, da so se morda v nekem trenutku ljudem zdele prepričljive, a se je za nazaj izkazalo, da so bile povsem zmotne. Ena takih je bila denimo odločitev za vojno s Šparto, ki je trajala kar sedemindvajset let in je povsem uničila Atene.

    Atenci so za napačne odločitve začeli kriviti prav zavajajoče javne govorce, ki so znali ljudi prepričati v skorajda karkoli. Zato je postalo pomembno vprašanje, ali bi bilo mogoče kako razlikovati med dejanskim znanjem, ki je trdno in nespremenljivo, in zgolj retoriko, ki daje samo lažni občutek znanja. Kritika je letela predvsem na učitelje javnega nastopanja, ki so jim pravili sofisti. Ti naj bi s svojim retoričnimi veščinami namerno zabrisali mejo med zgolj prepričljivim govorom in dejansko zanesljivimi in neovrgljivimi sklepanji.

    Dramatik Aristofan je v igri Oblaki kot najbolj slavnega sofista opisal filozofa Sokrata. Vendar je bil, vsaj po pričevanju Platona, v resnici Sokrat velik kritik sofizma. Prav z njegovimi neumornimi diskusijami po atenskih trgih se je začela klasična doba grške filozofske misli, ki je v središče postavljala prav razlikovanje med trdno in zanesljivo vednostjo (episteme) in nezanesljivimi mnenjem oziroma navideznim znanjem (doksa).

    Da demokracija ni sistem, ki bi sistematično gojil resno znanje in preprečeval zablode, se je dramatično izkazalo leta 399 pr.n.š., ko so Atenčani demokratično in z veliko večino na smrt obsodili prav Sokrata, ker naj bi zavajal mladino in širil lažno vero. Velika atenska porota ga je spoznala za krivega obtožb in obsodila na smrt.

    Ključna težava pri demokraciji je, da množice ni pretirano težko zavesti oziroma preslepiti. Ljudje sami po sebi seveda nismo neumni, žal pa smo vsi močno dovzetni za razne miselne poenostavitve, kot je sledenje avtoritetam, odločanje po občutku, slepo zaupanje določenim virom in podobno. Nihče namreč ne more prav vsega sam premisliti in preveriti. Vsakdo mora izhajati iz zaupanja v podatke in zaključke drugih ljudi, saj nihče ne more biti strokovnjak prav za vse, če se kot strokovnjaka razume tistega, ki je dejansko sam preveril vse argumente in podatke na nekem področju vednosti.

    Prav zaradi tovrstnih težav je Platon predlagal, da bi v idealni državi odločali strokovnjaki oziroma filozofi, ki imajo dovolj časa in energije, da pridejo do prave trdne vednosti (episteme), medtem ko člani demokratične skupščine praviloma ne morejo pridobiti kaj več kot zgolj mnenja (doksa). A se je kmalu izkazalo, da tudi eksperti, če niso pod neprestano kontrolo, lahko kaj hitro začnejo odločati tako, da predlagajo rešitve bolj v svojo in ne le javno korist.

    Med političnimi razpravami se je izkazalo, da obstaja neko omejeno število struktur argumentov, ki so jih govorci uporabljali pri prepričevanju. Aristotel se je zato raziskovanja logike lotil tako, da je uvedel klasifikacijo form sklepanja. Poskušal je analizirati vse mogoče oblike sklepanja in raziskati, na katere se je mogoče zanesti in na katere ne. Ključno pri tem je bilo, da je sklepanja po formi razdelil v abstraktne skupine oziroma kategorije. Te oblike sklepanja je nato analiziral in ugotovil, v kakšnih kombinacijah se nanje lahko zanesemo in v kakšnih ne. Tako je dobil orodje, s katerim je bilo mogoče priti do zanesljivega vedenja.

    Ključni model takšnega pristopa je bila vseskozi matematika oziroma geometrija. Pri matematiki je namreč veljalo, da ko je neki izrek dokazan, velja za vsakogar in za vse večne čase. Ko je enkrat izpeljan in potrjen, vanj ni mogoče več dvomiti. Tako trdnost in zanesljivost misli so s pomočjo logike želeli uvesti tudi na druga področja razprav in se nadejali, da ljudje zato v bodoče ne bodo več sprejemali napačnih odločitev.