Slovenski akademski absurdi

    V Mladini je danes objavljen daljši članek z naslovom Akademski absurdi – zaradi obsedenosti z merjenjem kakovosti znanstveniki počnejo čudne reči, v katerem Klemen Košak podrobno predstavi, kaj vse počnejo nekateri slovenski raziskovalci, da bi zbrali čim več sicris točk in bili tako bolj uspešni na razpisih za financiranje znanstvenih raziskav. Nekaj odlomkov:

    Novogoriška Fakulteta za uporabne družbene študije v (FUDS) ima v lasti podjetje s sedežem v Londonu. Imenuje se Vega Press in Matej Makarovič, ki je dekan in eden od lastnikov fakultete, trdi, da želijo Vego razviti v ugledno mednarodno znanstveno založbo. Podatki kažejo, da njegova napoved ni iskrena. Vego Press je na slovenski kulturni praznik leta 2011 ustanovil Borut Rončević, predavatelj na FUDŠ in takrat tudi eden od njenih lastnikov.  …

    Čeprav Matej Makarovič ne želi pojasniti, kako bodo razvili mednarodno ugledno založbo, ima več fakultet koristi že od »nedejavne« Vege. To se je pokazalo na nedavnem razpisu, prek katerega je javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) določila, katerim brezposelnim mladim doktorjem znanosti bo subvencionirala zaposlitev. Odločila se je tako, da je prijavljene mlade doktorje razvrstila glede na število točk, ki jih slovenski znanstveniki zbirajo z objavami in jih izračunava informacijski sistem raziskovalne dejavnosti (tako imenovane točke sicris). Med prvimi petimi znanstveniki, ki so se prijavili na ta razpis, so bili štirje, ki so znanstvene točke zbirali z deli, izdanimi pri založbi Vega. …

    Slovenski sistem točkovanja znanstvenih objav je tak, da so monografije, ki jih je izdala »mirujoča« Vega, avtorjem prinesle enako število točk kot na primer svetovno znanemu filozofu Slavoju Žižku delo Le plus sublime des hysteriques (Najbolj sublimno histeričnega), izdano pri Založbi francoskih univerzitetnikov, ki v Parizu deluje že od leta 1921. …

    Posebej uspešen pri objavljanju znanstvenih del je Matjaž Regovec, ki je letos doktoriral iz psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Dobra dva meseca pozneje je bil uspešen tudi na razpisu za subvencioniranje znanstvenih monografij, saj mu je ARRS dodelila denar za vseh devet knjig, ki jih je prijavil. Bil je edini, ki je prijavil več kot tri dela. …

    Regovec je v zadnjih petih letih izdal 31 knjig. Za vsako astrološko znamenje je izdal po dve knjigi z istim naslovom. Enkrat kot znanstveno monografijo, drugič kot »Žepno izdajo«, brez stvarnega in imenskega kazala v ter seznama virov. Žepne izdaje so slovenske knjižnice vpisale kot strokovne monografije, za katere je Regovec dobil po 50 točk sicris. …

    ARRS večine raziskovalnega denarja znanstvenikom ne razdeli zgolj glede na število objav, kot je bilo na razpisih, kjer so slavili Regovec in znanstveniki, ki izdajajo pri Vegi. Večkrat je pomembno tudi, koliko je kdo navajan oziroma koliko citatov mu ARRS pripiše ter koliko denarja kdo sam pridobi zunaj ARRS, na primer od podjetij. Iz tega se rojevajo drugačne deviacije, na primer navzkrižno navajanje med prijatelji ali to, da nekatera podjetja financirajo politično primerne znanstvenike. V tem je verjetno treba iskati razlog, da je, če seštejemo objave, navedke in zunanje financiranje, najuspešnejši slovenski družboslovec v zadnjih petih letih tisti, ki je bil vmes eno leto politik. Torej Borut Rončević. …

    Tako rekoč vsak znanstvenik lahko na svojem področju navede koga, ki danes velja za izjemno pomembnega, čeprav v celotni karieri ni objavil niti toliko, da bi izpolnil današnje pogoje za mesto profesorja. Vprašanje seveda je, kako meriti znanstveno odličnost, če ne moremo čakati več desetletij. Kaj pa če sije treba priznati, da tako merjenje preprosto ni mogoče?

    Sedanji sistemi točkovanja koreninijo v strahu, da le ne bi dajali preveč denarja znanstvenikom, ki se ne trudijo dovolj, da bi poskrbeli za koristna in uporabna odkritja. Danes ti sistemi ne otežujejo zgolj razvijanja dolgoročno pomembnih spoznanj. Ovirajo tudi doseganje lastnega cilja, ko znanstvenike silijo k iskanju bližnjic do točk.

    Morda bi morali znanstvenikom pač plačati preprosto zato, ker jim zaupamo, da se bodo sami od sebe trudili doseči odličnost. Tako bi bilo nesmiselno ponarejati raziskave in ustanavljati slamnate londonske založbe. (Vir: Akademski absurdi | MLADINA.si)

    Deli