Uspešna izstrelitev prvega umetnega zemeljskega satelita 4. oktobra 1957, ki ga je z izstrelišča Bajkonur v vesolje poslala takratna Sovjetska zveza, je Američane šokirala in prestrašila. Ne zgolj zato, ker so se bali, da so sedaj v dosegu ruskih raket, ampak ker so spoznali, da njihov tehnološki in znanstveni razvoj bistveno zaostajata za dosežki znanstvenikov komunističnega bloka.

Zaskrbljenost, ki jo je v ameriški javnosti izzvala nemoč ob opazovanju preletov ruskega satelita, je poskušala država omiliti z obljubo povečanja državnih vlaganj v šolstvo in raziskave. Za znanost so ZDA začele namenjati bistveno več sredstev, ustanovili pa so tudi nekaj novih pomembnih državnih razvojnih agencij, kot sta NASA in DARPA, ki so bile zadolžene, da strateško usmerjajo, razvijajo in podpirajo raziskave, od katerih si država in državljani lahko obetajo koristi v bližnji in daljni prihodnosti.

Kot prepričljivo pokaže italijansko-ameriška ekonomistka Mariana Mazzucato v odmevni knjigi The Entrepreneurial State: debunking public vs. private sector myths (Anthem Press, 2013), je streznitev, ki jo je v ZDA povzročila ruska izstrelitev sputnika, pomembno vplivala na nadaljnji razvoj ne samo znanosti in tehnologije, ampak tudi ameriške ekonomije.

Razvoj ključnih inovacij financira država

Klasična ekonomska teorija upravičuje intervencijo države zgolj takrat, ko splošna družbena dobrobit presega dobrobit posameznika, ki mu država z intervencijo pomaga. Na ta način je mogoče upravičiti naložbe, za katere je malo verjetno, da bi jih zasebni kapital podprl. Lep primer so denimo vlaganja v temeljno znanost, saj so njena spoznanja javno objavljena in tako na voljo vsem, ne glede na to, kdo jo financira. Vendar takšen argument za intervencijo države po pričevanju Mazzucatove upraviči le manj kot četrtino vseh izdatkov, ki jih za raziskave namenjajo ZDA. Za uresničitev vizionarskih projektov, kot je bila denimo misija prepeljati človeka na Luno ali ustvariti satelitski navigacijski sistem, je bilo potrebno bistveno več sistematičnega in usmerjenega financiranja raziskav, česar zgolj popravki napak trgov ne upravičujejo.

Kot dokazuje avtorica knjige, je razvoj večine najbolj radikalnih in revolucionarnih inovacij in tehnologij, ki so pomembno vplivale na razvoj družbe, financirala prav država. Knjiga je nastala kot nadgradnja študije, s katero je poskušala prepričati britansko vlado, da strategija spodbujanja gospodarske rasti in razvoja, ki temelji le na ustvarjanju »inovacijskega okolja«, ni zadostna. Država se ne sme zadovoljiti le z ustvarjanjem razmer, ki so domnevno prijazne do vlaganj v raziskave, ampak mora delovati aktivno kot naročnik in usmerjevalec velikih razvojnih projektov.

Zadnja desetletja so strokovnjaki za ekonomijo pogosto pojasnjevali, da v Evropi ni podjetij, kot sta denimo Google in Apple, ker naj bi se ustvarjalo premalo novih »spin-off« podjetij, premalo pa naj bi bilo tudi povezav univerzitetno-raziskovalne sfere z industrijo. A kot dokazuje Mariana Mazzucato, tovrstne razlike med ZDA in Evropo še zdaleč niso tako velike, kot jih radi prikazujejo. Razliko med kontinentoma vidi predvsem v obliki državne podpore inovacijam. V ZDA raziskave intenzivno potekajo na celotnem spektru institucij od akademskega okolja univerz do aplikativnih razvojnih oddelkov podjetij, država pa lahko preko različnih mehanizmov pomaga pri financiranju razvoja od začetne ideje do končnega produkta.

Bistven je argument avtorice, da je za uspešen razvoj družbe zelo pomembno, da država ne investira le v »blue-sky« temeljne raziskave, ki so seveda tudi zelo pomembne, a nikakor ne zadostne, da vzpodbudijo inovativnost in gospodarsko rast. Delovati mora tudi kot razsvetljeni investitor, ki vidi dlje v prihodnost kot le tri do pet let, kot je doba, v kateri želijo povrnitev svojega vložka skladi tveganega kapitala. Država mora namenjati sredstva tudi za razvoj novih prelomnih tehnologij in znanj.

Avtorica na osnovi mnogih primerov pokaže, da je predstava, po kateri je glavni motor razvoja in ustvarjanja bogastva zasebni kapital, povsem zgrešena. Čeprav je v ZDA podjetniška kultura zelo cenjena, se je treba zavedati, da je pomemben »podjetnik« tudi država. Kar 75 odstotkov vseh ključnih novih zdravil je bilo razvitih prav s pomočjo državnih sredstev. Tudi večina novih tehnologij, ki jih je Apple uporabil pri razvoju iphona, temelji na državno financiranih razvojnih projektih. Pametni del pametnega telefona je bolj ali manj nastal s pametjo, ki jo je razvila država. Če pustimo ob strani iznajdbo interneta in informacijske tehnologije, so tudi zaslon, občutljiv za dotik, prepoznavanje govora, zmogljive in lahke baterije, GPS-navigacija … vse tehnologije, katerih razvoj je financirala država in ne zasebna podjetja. Ključno pri Applu je, da zna razbrati pomen in uporabnost novih tehnologij in jih prilagoditi na način, da so čim bolj prijazne do uporabnika.

Usmerjene raziskave z jasnim ciljem

Pred ustanovitvijo obrambne agencije za napredne raziskave DARPA leta 1958 je v ZDA z vojaškim razvojnim denarjem upravljala kar vojska sama. Novi model javne agencije je spremenil način vodenja projektov in odločanje prenesel na relativno majhne razvojne pisarne, v katerih so imeli vodilni znanstveniki in inženirji razmeroma široko avtonomijo pri razporejanju denarja za podporo obetavnih idej. Ob tem so bili tudi zelo aktivni pri ustvarjanju novih znanstvenih skupnosti, v katere so povezali univerzitetne strokovnjake z raziskovalci v podjetjih. Stroge delitve na bazično in aplikativno znanost niso poznali, ampak so razvojno delo dojemali kot preplet idej akademskih znanstvenikov in razvojnih inženirjev.

Država preko novih razvojnih agencij ni financirala le neposredno raziskav, ampak je bila tudi pomemben prvi kupec novih tehnoloških izdelkov, kar je omogočalo visokotehnološkim podjetjem, da so se sploh formirala in postavila na tržišče. V šestdesetih letih 20. stoletja je DARPA neposredno financirala tudi vzpostavitev novih oddelkov za računalništvo na mnogih univerzah po ZDA. Tako je z ustvarjanjem inovativnega okolja in novačenjem mladih talentov vzpodbujala hitrejši tehnološki razvoj posameznega področja.

Niti v obdobju predsednika Ronalda Reagana ZDA niso zmanjšale financiranja raziskav preko razvojnih agencij. Prav takrat so uvidele še nekaj novih pomembnih mehanizmov financiranja znanosti, kot je bila denimo podpora razvoju »zdravil sirot«, kakor imenujejo zdravila za bolezni, ki prizadenejo razmeroma majhen delež populacije. Za ZDA je bilo pomembno tudi pravilo, da se vsaj en odstotek raziskovalnih sredstev posamezne agencije nameni razvojnim programom v novih majhnih podjetjih, ki poskušajo razviti končne izdelke za trg.

Tovrstno strateško državno financiranje znanosti ni zaslužno le za razvoj ključnih novih tehnologij, ampak tudi za ustvarjanje novih ekonomskih panog in trgov zanje. Najbolj razvpit primer je seveda področje informacijske tehnologije in računalništva, kasneje pa sta podoben razcvet doživeli tudi biotehnologija in nanotehnologija.

Investiranje v zelene tehnologije

Danes velja za ključno novo veliko inovacijsko zgodbo podpora »zeleni industrijski revoluciji« oziroma prilagajanju tehnologije na razmere, ko bomo morali povsem opustiti izrabo fosilnih goriv. Danska kot ena najbolj naprednih držav na področju vlaganj v obnovljive vire si je kot cilj zadala, da bo do leta 2050 postala povsem neodvisna od fosilnih goriv. Zato zelo intenzivno razvija tehnologije pridobivanja energije s pomočjo vetra in sonca, tako da trenutno že več kot petdeset odstotkov električne energije pridobi iz obnovljivih virov. Na zelo vetroven dan električno energijo, pridobljeno s pomočjo vetrnic, celo izvaža.

Dansko kolektivno odločitev, da povsem opustijo fosilne vire do leta 2050, analitiki primerjajo s ciljem ameriškega predsednika Johna Kennedyja, da bodo ZDA poslale človeka na Luno. Pomembno pri obeh vizijah je, da sta zelo konkretni in oprijemljivi, tako da je vsakomur jasno, kakšen je napredek pri njunem izvrševanju. Pomembno je tudi, da gre za misije, ki niso omejene na en sam industrijski ali znanstveni sektor, ampak zaobjemajo in povezujejo veliko različnih področij. Ameriška misija osvajanja Lune je denimo vzpodbudila pomembne inovacije tudi na področju oblačil, tekstila in kuhinjskih pripomočkov.

Takšni jasni razvojni cilji niso koristni le za razvoj znanosti in družbe, ampak tudi za rast ekonomije. Danska je postala eden največjih dobaviteljev zelene tehnologije za tako velike trge, kot je Kitajska. Razvoj zelenih tehnologij je danes podobno strateški, kot sta bila računalništvo in informatika v drugi polovici 20. stoletja.

Prav nepriznavanje pomena države pri vzpodbujanju inovacij predstavlja danes eno največjih groženj naši nadaljnji blaginji in napredku. Ker je investiranje države v strateške nove tehnologije in znanja izjemno pomembno, morajo podjetja, ki imajo od teh tehnologij največje koristi, del dobičkov vračati nazaj državi, da lahko ta investira v novo znanje. Kot poudarja Mariana Mazzucato, zgolj davki niso dovolj. Del velikanskih dobičkov, ki jih podjetja ustvarijo s pomočjo prelomnih tehnologij, ki so jih znanstveniki razvili iz javnega denarja, naj vračajo v posebne sklade, iz katerih bi bilo mogoče sistematično in dolgoročno financirati nove prebojne raziskave.