Zgodba se sliši skorajda neverjetno: slavna igralka, o kateri časopisi pišejo kot o najlepši ženski na svetu, ima že vrh glave zabav in zvezdniškega blišča, zato se s prijateljem avantgardnim skladateljem tik pred drugo svetovno vojno odloči, da bo razvila daljinsko vodeni torpedo. Po napornem delu jima idejo uspe izpopolniti do te mere, da zanjo pridobita patent, ki ga državni uradniki razglasijo za strateško tako pomembnega, da mora ostati tajen.

Več kot pol stoletja kasneje vstopi svet v dobo razcveta brezžičnih naprav, ko postanejo mobilna telefonija, wi-fi in bluetooth del našega vsakdanjika. Takrat se strokovna javnost zave, da je pomembno idejo za razvoj sistemov brezžične komunikacije prispevala tudi nekoč slavna filmska zvezda. V visoki starosti ji podelijo ugledno nagrado, poleg zvezde na hollywoodski aleji slavnih pa dobi mesto tudi v »National Inventors Hall of Fame«, kjer so zbrana imena najpomembnejših izumiteljev in izumiteljic.

Hedwig Eva Maria Kiesler se je rodila 9. novembra 1914 na Dunaju. Hedy, kot so jo klicali, je bila edini otrok premožnih staršev. Oče je bil pomemben dunajski bankir, mama pa koncertna pianistka, ki je po rojstvu otroka zaključila glasbeno kariero. Hedy je imela lepo mladost, saj je s starši veliko potovala po Evropi, smučala, obiskovala kulturne dogodke in bila deležna za tisti čas najboljše izobrazbe.

Že kot najstnica je vzljubila film. Obiskovala je dramsko šolo in kmalu zaigrala v nekaj predstavah. Največja prelomnica v njeni karieri je bilo leto 1932, ko jo je režiser Gustav Machatý povabil, da prevzame glavno vlogo v njegovem umetniškem filmu Ekstaza – simfonija ljubezni. Film je zaradi lepe fotografije, dobrih igralcev in prepričljive glasbene spremljave požel navdušene ocene kritikov, dobro pa so ga sprejeli tudi gledalci.

Zakon z bogatašem

Težave z distribucijo filma so povzročali le skrbniki javne morale, saj je igralka v nekaj prizorih povsem gola tekala po naravi in plavala v tolmunu. Poleg golote je cenzorje zmotil tudi posnetek, v katerem so prvič v zgodovini filma prikazali obraz igralke, ko doživi orgazem. Takrat osemnajstletna igralka je film posnela, ne da bi staršem povedala vse podrobnosti scenarija, zato so bili na premieri šokirani. Prva resna filmska vloga mlade Hedy namreč ni bila usklajena z javno podobo, ki naj bi jo gojila hči iz ugledne dunajske družine. Morda tudi iz bojazni, da bi jo visoka družba izobčila, se je odzvala na vztrajno snubljenje Fritza Mandla, bogatega avstrijskega proizvajalca orožja. Poročila sta se že po nekaj mesecih prijateljevanja.

Kot žena bogatega tovarnarja si je lahko kupovala najlepše obleke in dragulje, s Fritzem pa sta pogosto potovala po Evropi, kar se sliši kot izpolnitev vseh želja mladega dekleta. A Hedy je že kmalu spoznala, da je njena lepota pomembna tudi za poslovanje moževega podjetja. Skoraj vsak dan so na večerjah gostili poslovne prijatelje, pri čemer se je od Hedy pričakovalo, da bo igrala vlogo prijazne gostiteljice.

Med gosti zabav, ki jih je Fritz organiziral v svojih graščinah, so bili ugledni državniki, vojaki in najrazličnejše slavne osebnosti. Nekoč so gostili tudi Sigmunda Freuda, ob drugi priložnosti pa celo Benita Mussolinija. Ta je želel pri večerji sedeti tik ob Hedy. Kasneje se je izkazalo, da je poznal njen film Ekstaza, ki ga Fritz do tedaj še ni videl. Ko si ga je končno ogledal, je bil nad prizori svoje gole žene tako šokiran, da je nameraval pokupiti in uničiti prav vse kopije filma, za kar je naslednja leta zapravil veliko denarja. Prav Mussolini mu svoje kopije ni hotel prodati za noben denar.

Čeprav je Hedy v Mandlovih graščinah živela kot princesa, se je vseeno počutila vse bolj ujeto. Mož je postajal vedno bolj ljubosumen, saj je bila magnet za moške poglede, kjerkoli se je pojavila. Ker se je bal, da mu bo ušla, je vzpostavil mrežo vohunov, ki so mu natančno poročali, kaj vse počne čez dan. Hedy mu v resnici ni bila zvesta. S Fritzevim dobrim prijateljem je poskušala celo pobegniti v Budimpešto, a jo je mož s pomočjo vohunov izsledil in pripeljal nazaj domov.

Pobeg v Ameriko

Kmalu zatem, ko ji je umrl oče, se je dokončno odločila, da odide z Dunaja. Resno se je lotila načrtovanja pobega, zato je nekaj denarja in draguljev poslala znancem v tujino, sama pa se je, ko Fritza ni bilo doma, preoblekla v služkinjo in mimo »stražarjev« pobegnila na železniško postajo, od koder se je s transevropskim ekspresnim vlakom odpeljala v Pariz. Tam jo je v hotelu že čakal telegram zveste služkinje, da Fritz prihaja za njo, zato se je takoj odpravila naprej v London. Fritz ji čez Rokavski preliv ni več sledil, saj se je takrat že sprijaznil, da je na silo ne more več zadrževati pri sebi.

V Londonu se je Hedy srečala s hollywoodskim producentom in soustanoviteljem studia Metro-Goldwyn-Mayer Louisom B. Mayerjem, ki je po Evropi iskal nove talente. Prvič sta se sestala že nekaj let prej, a ji vplivni producent takrat ni ponudil možnosti kariere v Hollywoodu. Prepričan je bil namreč, da kljub talentu in lepoti v Ameriki zanjo ni prihodnosti, saj naj publika ne bi oproščala takšnih zdrsov, kot je »golo tekanje po platnu«.

Nekaj let kasneje so se okoliščine že toliko spremenile, da ji je bil pripravljen ponuditi zaposlitev, če sama pride v Kalifornijo. Hedy je ponudbo sprva zavrnila, ker je bila začetna plača zanjo premajhna, a se je kasneje, po prigovarjanju agenta, ki jo je zastopal, premislila. Žal pa je Mayer že odpotoval naprej v Francijo, kjer naj bi se vkrcal na ladjo.

Ker so bile karte za čezoceanko že razprodane, je agent Hedy omogočil, da je potovala kot skrbnica mladoletnega violinista, ki se je vračal domov po evropski turneji. Na ladji je igralka s svojim nastopom producenta prepričala, da je iz pravega testa za filmsko zvezdo. Ko je spoznal, kakšen vpliv ima na moške, ko se pojavi v prostoru, ji je kar za štirikrat povišal prvotno ponudbo plače.

Še pred pristankom v New Yorku so ji morali najti tudi novo umetniško ime. Kot Hedwig Eva Maria Kiesler namreč ni mogla nastopati v ameriških filmih. Ob pogledu nanjo se je Mayer spomnil na lepo filmsko igralko Barbaro La Marr. Hedy Kiesler je tako postala Hedy Lamarr.

Iznajdba tehnologije razpršenega spektra

Po uspešnem začetku hollywoodske kariere ji je Mayer nekoč omenil, da ima v primerjavi z drugimi filmskimi zvezdami majhne prsi. Hedy je producentova opazka seveda prizadela, zato se je poskušala povezati s skladateljem Georgeem Antheilom, ki naj bi poznal načine, kako si lahko ženska poveča prsi. S skupnimi znanci se je dogovorila, da organizirajo večerjo.

Med pogovorom sta skladatelj in igralka ugotovila, da oba zelo zanimajo tehnične inovacije. Hedy je še v Avstriji veliko večerov presedela za mizo z vojaki in inženirji, ki so razpravljali o najrazličnejših vidikih razvoja novega orožja. Razmeroma dobro je vedela tudi, kaj so ključne težave pri razvoju novih sistemov oborožitve.

Prav takrat so časopisi veliko poročali o grozotah, ki jih na morju povzročajo nemške podmornice. Te so potapljale tudi ladje, polne otrok, ki so pred vojno bežali iz Evrope. Igralki se je zdelo, da bi lahko iznašla način, kako preko brezžične radijske zveze usmerjati torpedo. Takrat je namreč zelo veliko takšnih izstrelkov zgrešilo cilj, saj na njihovo pot, ko so bili enkrat spuščeni, ni bilo več mogoče vplivati.

Pri sistemih brezžičnega nadzora na daljavo je bila težava, da je že manjša motnja lahko preprečila komunikacijo. Če je sovražnik s svojim oddajnikom motil sprejem na frekvenci, na kateri je podatke sprejemal torpedo, ga ni bilo več mogoče krmariti. Igralka je dobila idejo, da bi oddajnik in sprejemnik usklajeno menjavala radijske kanale, po katerih bi komunicirala, kar je kasneje postalo znano kot tehnologija razpršenega spektra. Če bi lahko dovolj hitro usklajeno menjala kanale, komunikacije ne bilo mogoče ne motiti in ne zaznati.

Konec septembra 1941 je v New York Timesu izšel kratek članek, v katerem je novinar poročal, da se je Hedy Lamarr izkazala kot inovatorka. Zapisal je, da je njeno odkritje menda tako pomembno za nacionalno varnost, da državni uradniki ne dovolijo njegove objave.

Igralka je imela uspešno kariero in se še petkrat poročila. V enem zadnjih intervjujev je povedala, da je bila najsrečnejša v obdobjih med zakonskimi zvezami. Umrla je 19. januarja 2000 v svoji vili na Floridi. Kot si je zaželela, je sin njene posmrtne ostanke odnesel v Avstrijo in pepel raztresel po hribu nad Dunajem, kjer je preživela mladost.