Zamislimo si, da na Zemlji nenadoma ne bi bilo več ljudi. Ko bi takšen planet čez več milijonov let obiskala inteligentna bitja z drugega konca galaksije, verjetno ne bi mogla videti neposrednih ostankov človeške civilizacije, saj bi se površje Zemlje do takrat že zelo spremenilo. Skoraj zanesljivo pa bi vesoljski geologi lahko iz strukture kamnin razbrali, da smo bili ljudje nekoč pomembna sila na planetu.

Zadnja leta poteka intenzivna razprava o razsežnosti vpliva človeka na planetarno okolje. Strokovnjaki se sprašujejo, ali dobrih sedem milijard ljudi že predstavlja tako velik dejavnik, da ga lahko obravnavajo kot geološko silo. Podobno kot so skozi zgodovino vplivali na globalno stanje planeta izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta.

Ljudje kot geološka sila

Konec osemdesetih let 20. stoletja je biolog Eugene Stoermer predlagal, da bi posledice človeške dejavnosti za globalno stanje planeta opisali z besedo antropocen. Poimenovanje je dejansko zaživelo šele v začetku 21. stoletja, ko je besedo začel uporabljati Nobelovec Paul Crutzen. Antropocen je postal označba nove geološke dobe, katere osrednja značilnost je, da na okolje bistveno vpliva prav dejavnost ljudi. Geologi uradno nove dobe še niso dodali v svoje preglednice, a mednarodne strokovne komisije o tem že aktivno razpravljajo.

Kdaj naj bi se začel antropocen, so mnenja zaenkrat še deljena. Nekateri zagovarjajo že obdobje, ko so v Aziji začeli množično saditi riž in s tem bistveno povečali izpuste metana v atmosfero, drugi vidijo mejnik v industrijski revoluciji in množični rabi fosilnih goriv, najbolj nenavadna pa je razmejitev, ki trenutek začetka antropocena določa celo do minute natančno.

Po tej hipotezi, ki ima močno strokovno podporo, bi za začetek antropocena lahko izbrali 16. julij 1945, ko so v puščavi Nove Mehike sprožili prvo eksplozijo atomske bombe. Od takrat je bilo izvedenih še veliko drugih jedrskih poskusov, ki so pustili odtis po vsem planetu. Med detonacijami atomskih bomb sta se namreč v okolje sprostila tudi izotopa ogljika-14 in plutonija-239 z več tisoč let dolgo razpolovno dobo, ki ju bo mogoče zaznati še mnogo let v prihodnosti. Najdba teh izotopov v kamninah je lahko zato zelo jasen mejnik, ki označuje začetek nove geološke dobe.

Vendar o aktivnostih ljudi na planetu ne bo mogoče sklepati le iz prisotnosti določenih izotopov v kamninah. Trenutno smo priča največjim izpustom ogljikovega dioksida v atmosfero v zadnjih 65 milijonih let, kar se bo gotovo poznalo tako na kamninah kot na ledenem oklepu planeta. O današnjih aktivnostih ljudi bodo v prihodnosti pričali tudi ostanki betona, plastike in aluminija. Pred industrijsko revolucijo aluminija v čisti obliki na Zemlji ni bilo, do danes pa smo ga proizvedli že 500 milijonov ton. Tudi plastike pridelamo po 500 milijonov ton vsako leto, zato se vztrajno kopiči in bo v kamninah ostala še dolgo kot značilni znak dejavnosti človeka. Zadnja leta postaja vse bolj jasno, da ljudje na okolje ne vplivamo le v obliki drobnih kozmetičnih površinskih sprememb, ampak imajo naši posegi bistveno večje učinke. Za potrebe poselitve, kmetijstva, živinoreje, transporta in pridobivanja energije smo preoblikovali že več kot polovico površja planeta. Zaradi uporabe umetnih gnojil se je bistveno povečala količina dušika in fosforja v prsti. Dviguje se tudi povprečna temperatura površja planeta, kar vpliva na dvig gladine morij.

Indikatorji kažejo tudi, da smo vstopili v dobo novega množičnega izumiranja bioloških vrst, kar bodo lahko paleontologi prihodnosti zaznali preko tega, da med fosilnimi ostanki naenkrat ne bo več mnogih bitij. Do tako množičnega izumiranja življenjskih oblik, kot smo mu priča danes, je prišlo na Zemlji do sedaj le petkrat. Nazadnje pred 65 milijoni let, ko so izumrli dinozavri, pred 250 milijoni let pa je v obdobju velikega izumiranja prenehalo obstajati več kot 90 odstotkov vseh takratnih vrst življenja. Po nekaterih ocenah se je hitrost izumiranja povečala že za stokrat glede na stanje pred več sto leti. O razsežnostih današnjih posegov človeka v živo naravo priča tudi podatek, da je bila skupna masa kopenskih vretenčarjev pred začetkom živinoreje razporejena med približno 350 različnih živalskih vrst, danes pa večino te mase predstavlja zgolj pet oblik življenja: ljudje, krave, prašiči, ovce in koze. Le približno 5 odstotkov mase vseh vretenčarjev danes pripada divjim živalim.

Nova kopernikanska revolucija

Ključno spoznanje antropocena je, da naravnega okolja Zemlje ne moremo več dojemati kot od ljudi neodvisnega sistema, ki deluje po svoji avtonomni notranji logiki. Zemljo moramo razumeti kot »vesoljsko ladjo« človeštva, na kateri prebivamo in moramo zanjo aktivno skrbeti, da nam bo še naprej služila.

Danes je človeštvo že samo s tem, da obstaja, tudi pomemben naravni dejavnik. To spoznanje bi lahko označili kot novo kopernikansko revolucijo. Kopernik je pred več stoletji ugotovil, da moramo za razumevanje tega, kako je zgrajeno osončje, upoštevati tudi nas kot opazovalce. Gibanje planetov na nebu lahko pojasnimo s tem, da se ljudje kot opazovalci skupaj z Zemljo premikamo. Podobno kot nekoč dogajanja na nebu dogajanja na planetu ne moremo več obravnavati neodvisno od tega, da upoštevamo tudi dejavnost ljudi. Človeštvo ni več zgolj nevtralni opazovalec dogajanj v okolju, ampak jih v pomembnem delu soustvarja.

Vpeljavo pojma antropocena lahko primerjamo z začetki uporabe pojma okolja v šestdesetih in sedemdesetih letih. Takrat se je vzpostavilo razumevanje okoljske krize kot pojava, ki je združeval raznolike problematike, kot je bilo izumiranje bioloških vrst, upravljanje nacionalnih parkov, soočanje z atomsko energijo, zbiranje in odstranjevanje odpadkov. Podobno, kot je bilo treba najprej ustvariti pojem okolja, da smo ga lahko začeli varovati, moramo danes uvesti pojem antropocena, da bomo lahko prevzeli ustrezno odgovornost za našo globalno dejavnost na planetu.

Antropocen je izraz spoznanja, da ustaljena delitev na človeški in naravni svet ni več primerna. Ker človeštvo deluje kot geološka sila, ki vpliva na vse, od vrhov atmosfere do globin oceanov, težko obravnavamo naravo kot nekaj povsem neodvisnega od človeka. Antropocen lahko razumemo tudi kot novo revolucijo v razumevanju odnosa med naravnim in umetnim. Skozi zgodovino smo že za več procesov, ki smo jih dojemali kot naravne, avtonomne in od človeka neodvisne ugotovili, da so v resnici močno pod vplivom dejavnosti človeka. Nekaj, za kar smo bili prepričani, da je naravno se je izkazalo za človeški produkt.

Najprej se je porušila ideja o družbeni ureditvi kot izrazu naravnih ali nadnaravnih sil, na katere posamezniki nimamo neposrednega vpliva. Danes nihče na trdi, da sfera politike kot procesa urejanja skupnih problemov družbe deluje po avtonomnih naravnih ali nadnaravnih zakonitostih, ampak je izraz neposrednega delovanja ljudi, ki izražajo svoje interese. Nedavno se je kot zmotno izkazalo tudi razumevanje ekonomije kot povsem samoreguliranega avtonomnega procesa, ki najbolje deluje, če se vanj ne vtikamo. Danes vemo, da je treba ekonomijo umetno nadzirati in uravnavati, da dobro deluje. Prav tako je treba skrbeti, da se bogastvo ne kopiči zgolj v rokah manjšine.

V dobi antropocena vse bolj spoznavamo, da tudi sama narava ni več tako »naravna«, kot se nam je nekoč zdelo.

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here