Iz zadnje kolumne Mihe Mazzinija:
Ampak to ni še nič. Zdaj prihaja najstrašnejše: govoril sem s predavatelji na različnih fakultetah in nikomur, res nikomur se ta postopek ni zdel čuden. Vsem se zdi nadležen, ampak taki so predpisi, kaj moremo, saj je samo vsakih pet let itd.
Z vsakim sem moral skozi postopek počasi, znova, da so se mu odprle oči in je doumel, da je postal strokovnjak na svojem področju zato, da lahko zdaj kopira podatke iz enega obrazca v drugega. Da torej opravlja nepotrebno in nesmiselno delo, in to v državi, ki se hvali z najboljšim informacijskim sistemom na svetu.
To je tako, kot če bi obvestilo o dohodnini morali po koščkih kopirati v Excel in Word ter ga poslati nazaj na davčno upravo, kjer bi posebna komisija pregledala vaše delo in vam dala potrdilo, da ste plačali davke.Postopek habilitacije, tak, kot je zdaj, je zajebavanje, maltretiranje, mobing. Dodajte še kakšno ostrejšo besedo, če želite. …Se spomnite, kako so pri nas sprejeli dobitnico Prešernove nagrade in svetovno znano glasbenico Ireno Grafenauer, ko je začela spraševati, zakaj je treba izpolnjevati vse te formularje, če lahko brez njih predava na salzburškem Mozarteumu? Raje so ukinili delovno mesto, kot da bi jo gledali med sabo.
S tole resnico se vam bom zameril, primite se, bolelo bo: Nesmiselno prepisovanje podatkov meri vašo stopnjo obupanosti. Če ste se ga polotili, potem vas očitno niso povabili na Standford ali Harvard. Amen.
Nadrejenim daste vedeti, da ste gnetljiv material. Ne morejo si izmisliti tako velike neumnosti, da je vi ne bi s sklonjeno glavo in tihim godrnjanjem izvršili.
Vrhu akademske sfere se seveda ni treba habilitirati. A v njem se odpre novo delovno mesto le, ko nekdo umre ali pa se upokoji.
Imamo torej področje, ki je grobo razdeljeno na manjšino, ki ga obvladuje, in podrejeno rajo. Prvi prejemajo vse dodatke na pripravljenost in še kaj, hodijo na politične funkcije vodit državo in se vračajo vedrit nazaj na fakultete. Drugi pa nepotrebno prepisujejo lastne podatke, da bi se jih usmilili za nizke plače, v zastonjskem upanju, da bodo nekoč napredovali med elito. Udinjajo se za večno začasno zaposlitev, najverjetneje za pogodbo, po kateri so plačani od ure, in ko na avtomobilskem servisu vidijo račun, jim je ob avtomehanikovi postavki žal, da so šli študirat. Seveda jim priprav na predavanja in domačih pregledovanj izdelkov študentov nihče ne plača.
Zlomljeni ljudje tega ne potrebujejo.
Če kaj, je ravno slovenska akademska sfera najlepši primer sodobne ureditve, kjer ima zloglasni en odstotek skoraj vse, preostali pa zelo malo. Grenko se smehljam ob člankih, v katerih domača akademska sfera ropota o neoliberalistični ureditvi v daljni Ameriki, tiste, v kateri ima službe sama, pa ne upa niti omeniti.
(Vir: Miha Mazzini: Lomljenje najbolj izobraženih | Planet Siol.net)
Problem habilitacije ni v tem, da je komplicirana, ampak za kaj se jo zahteva. Na tenure track sistemu je odlocanje o tenure podobno komplicirana kot je slovenska habilitacija, ce ne celo bolj. Ravno tako je treba prirpaviti mnozico papirjev, poleg bibliografije tudi evaluacijskih mnenj (reda deset in sicer zbranih s strani komisje), vmesanih je veliko ljudi, od komisij to fakultetnega zbora, in visje v administraciji. A za razliko od habilitacije gre pri tenure odlocitvi za pridobitev stalne sluzbe – pri habilitaciji pa le za potrdilo o zmoznosti poucevanja. Ce se ne motim, je na tem blogu ze veckrat zaokrozila ideja,… Beri dalje »
“Vrhu akademske sfere se seveda ni treba habilitirati. A v njem se odpre novo delovno mesto le, ko nekdo umre ali pa se upokoji.”
Kako pa prideš na vrh akademske sfere brez habilitacije?
V poštenem sistemu bi bila habilitacija res popolnoma nesmiselna. Problem je v tem, da pri nas predstavlja neko minimalno varovalko, da mest ne more podedovati čisto vsak, oziroma da se ne morejo čisto vsi pri koritu razglasiti za redne profesorje. Mogoče je zavrnitev izvolitve celo način, da se neproduktivnega sodelavca vrže iz službe, čeprav nisem slišal še za noben tak primer.
Andrej Fištravec v Mariboru.