Znanost je lahko tudi zabavna – intervju

    Kratek intervju ob izidu knjige Od genov do zvezd za časopis Svet24.si – Znanost je lahko tudi zabavna:

    Znanstveniki so pogosto nerazumljivi za širšo množico. Se strinjate, da je včasih težje nekaj povedati preprosto? 
    Značilnost dobre poljudne znanosti je, da zna bralce najprej navdušiti in jih motivirati, da se bodo sploh lotili branja. Bralca je treba najprej prepričati, da je neka tema sploh dovolj zanimiva, da si bo zanjo vzel čas. Na to pravilo marsikateri strokovnjak, ki nima izkušenj z nastopanjem v javnosti ali pisanjem sestavkov za širšo publiko, pogosto pozabi. Znanstveniku, ki se na temo dobro spozna, je zanimivost obravnavanega problema samoumevna, zato se pogosto osredotoči na podrobnosti, kar je za strokovne kolege sicer zanimivo, a ob tem izgubi večino drugih bralcev. Značilnost dobrega poljudnega pisanja o znanosti je, da pri bralcih najprej vzbudi zanimanje in šele nato, s pomočjo slikovitih prispodob in zgodb, ki jih lahko vsi razumejo, predstavi tudi vsebino. Ideje je treba podati tako, da jih lahko bralci vsaj malo razumejo in si ob tem oblikujejo ustrezno predstavo, ki jo lahko nato dograjujejo z novimi informacijami.

    Izdali ste že 12 knjig. Kaj je posebnost najnovejše? 
    V zadnji knjigi Od genov do zvez so zbrane zgodbe iz sveta znanosti, ki jih lahko razumejo tudi mlajši bralci. Knjiga je bogato ilustrirana, Ilustrator Igor Šinkovec je z zanimivimi risbami čudovito izpostavil bistvo posameznih zgodb. Prav tako je urednica Ana Ugrinović zgodbe postavila v smiselno zaporedje, tako da kljub temu, da vsaka obravnava svojega junaka, tvorijo smiseln tok pripovedi, ki nam svet znanost približa na lahkoten in prijazen način. Nekatere zgodbe nas bodo osupnile, druge spravile v smeh,  povsem možno pa je, da bomo ob branju potočili tudi kako solzo.

    V eni od zgodb opisujete, kako se vzgoji genija. Se imate sami za genija? Bi si želi genialne otroke? 
    Po nekaterih teorijah je talent v resnici sposobnost, da veliko časa in energije posvetiš veščini, ki bi jo rad razvil do te mere, da v njej postaneš vrhunski mojster. Takšen angažma ni mogoč brez močne notranje motivacije, ki je hkrati vir zadovoljstva in gonilo za vztrajanje pri dolgoletni sistematični vadbi. V knjigi predstavim zgodbo madžarskega razvojnega psihologa Lászla Polgárja, ki je preučeval življenjepise velikih ljudi, ki so se v zgodovini proslavili z odmevnimi dosežki, in ob tem ugotovil, da so se vsi že zelo zgodaj začeli sistematično ukvarjati z veščino, v kateri so pozneje dosegli svetovno slavo. Svoja spoznanja je preizkusil na hčerkah, ki jih je že v rani mladosti začel navduševati za šahiranje. Vse tri sestre Polgár so v šahu naslednja desetletja dosegle vse, kar je bilo mogoče. Susan je leta 1984 postala najboljša šahistka na svetu, leta 1991 pa so ji kot prvi ženski v zgodovini podelili naslov velemojstrice. Mlajša sestra Sofija se je v zgodovino šaha zapisala leta 1989 s serijo zmag na turnirju v Rimu, kjer je premagala tudi nekaj velikih imen iz sveta šaha, komentatorji pa so njene partije umestili med največje šahovske dosežke vseh časov. Najmlajša Judit je leta 1991 pri petnajstih letih postala najmlajša velemojstrica v zgodovini in danes velja za najboljšo šahistko vseh časov.


    Zdi pa se mi, da imamo ljudje na splošno do znanosti kar malo strahospoštovanja. Je res tako? 
    Znanost je v resnici zelo odprta oblika sodelovanja med ljudmi. Vsak, ki ima kako novo idejo ali pride na sled novemu spoznanju, lahko o tem napiše poročilo, ga javno objavi in prosi vse druge, da njegovo odkritje ovrednotijo. Seveda mora razprava potekati argumentirano, kar v resnici zelo zoži krog tistih, ki lahko podajo utemeljeno kritiko, a načeloma je sistem moderne znanosti najbolj radikalno odprt sistem vrednotenja idej, ki ga je človeštvo kdajkoli uspeli vzpostaviti. Prav zato je znanost tako učinkovita. Je pa res, da je potreben za novo odkritje dolgoleten študij in izjemno veliko vloženega dela. Prav zato imamo do uspešnih znanstvenikov tako spoštovanje.

    Katerega znanstvenika vi še posebej občudujete? 
    Izpostavil bi Alberta Einsteina, ki ga podrobno predstavim tudi v knjigi. Einstein je bil vseskozi zelo samosvoj in ni priznaval nobene avtoritete. Zaupal je le lastnemu umu in sklepanju. Njegov odnos do avtoritet lepo ilustrira anekdota, kako je med študijem pristopal k laboratorijskim vajam. Ob začetku učne ure so študenti dobili na listu papirja navodila, kako naj izvajajo eksperimente. Einstein je napotke praviloma zmečkal in vrgel v koš, poskuse pa izvajal po svoje, kar se ni vselej dobro izšlo. Nekoč je v laboratoriju povzročil manjšo eksplozijo in si pri tem poškodoval roko, tako da je dobil nekaj šivov. Zaradi dogodka so ga disciplinsko kaznovali, a ga to ni pretirano vznemirilo, saj je bil še najbolj žalosten, ker nekaj časa ni mogel igrati violine. Podoba Einsteina kot raztresenega čudaškega genija je nastala kmalu po prvi svetovni vojni, ko so imeli ljudje dovolj politike, novic s fronte in poročanj o hudih katastrofah. Potrebovali so nove junake in čudaški znanstvenik, ki je trdil, da je svet povsem drugačen, kot se nam zdi, je bil idealen kandidat. Takrat so znanstveniki potrdili veljavnost njegove splošne teorije o relativnosti, katere stoletnico praznujemo ravno zdaj. Astronomi so med sončnim mrkom opazili, da so se zvezde blizu sonca premaknile ravno za toliko, kakor je napovedal Einstein v svoji teoriji, kar ga je čez noč naredilo za veliko medijsko zvezdo.

    Kaj imata skupnega fizika in filozofija? 
    Cilj znanosti je priti čim bližje resnici o tem, kako deluje svet. Za to je skozi zgodovino razvila učinkovite metode preverjanja hipotez, tako da lahko razloči, katera teorija je vredna zaupanja in katera ne. Predmet preučevanja filozofije pa so pojmi. Vendar filozofija ne želi odkrivati prave in dokončne resnice o pomenu posameznih pojmov, ampak so njen cilj čim bolj ostri pojmi. Filozofija ves čas prečesava pojme, ki jih uporabljamo, in poskuša zaznati tiste, ki začenjajo izgubljati svojo ostrino oziroma jasen pomen. Pojmi, za katere ni povsem jasno, kaj spada pod njihovo okrilje in kaj ne, nam namreč niso v pomoč pri mišljenju. Če je pojem le nabit s čustvi, nima pa tudi jasne vsebine, je lahko sicer uporaben za vzbujanje čustvenih reakcij, ne pa tudi za prenašanje misli. Cilj filozofije je tako ostrina pojmov, kar pomeni, da gre za bistveno drugačen pristop do znanja, kot je značilen za znanost. Te pomembne razlike se velikokrat premalo zavedamo.