V petintridesetih letih, odkar obstaja Krt (najprej kot Knjižnica revolucionarne teorije pri UK ZSMS in potem kot ena od knjižnih zbirk Založbe Krtina), so se zvrstili dogodki zgodovinskih razsežnosti, od poraza socializma in osamosvojitve Slovenije do sistemske krize kapitalizma, ki se po globini in trajanju lahko meri samo še z veliko depresijo. Toda če pogledamo pogoje delovanja akterjev, ki se ukvarjamo s teoretsko produkcijo, je še pomembnejša neka druga strukturna sprememba: v tem obdobju se je kot temeljna matrica javnega diskurza namesto režima vednosti uveljavil režim mnenja.

Karkoli si že mislimo o javni besedi pred petintridesetimi leti, je treba vedeti, da je bil socializem dedič razsvetljenstva in je sebe razumel kot znanstveni projekt, utemeljen v zgodovinski nujnosti, nazadnje v resnici. Zato je bil pod stalnim legitimacijskim pritiskom in je, kakor pač velja za vse znanstvene resnice, živel pod nenehno grožnjo, da ga bo ovrgla ena sama trditev, eno samo odkritje. Vsaka izjava o njem je imela težo argumenta v polju razlogov, ki jo je bilo treba vzeti zares. Paradoksno je to privedlo do dodatne krepitve statusa vednosti in nasploh teorije v javnem diskurzu, skupaj z valorizacijo izobrazbe kot sredstva emancipacije. Od tod nazadnje tudi prepričanje dela političnih akterjev, da si je treba za uspešno delovanje v javnem prostoru zagotoviti ustrezno teoretsko podlago – torej zagnati knjižno zbirko, ki bo prinašala sodobno humanistično in družboslovno produkcijo.

Vladavina režima vednosti seveda ni bila omejena na socializem. Po Heglu je to splošna značilnost modernega sveta, v katerem po prevladi najprej estetskega in nato religioznega diskurza zadnjo matrico utemeljevanja tvori znanost. Moderna država je vsaj načeloma institucija vednosti: to se kaže ne samo v privilegiranem družbenem položaju znanosti (v primerjavi z umetnostjo in religijo), temveč predvsem v tem, da morajo biti uradne odločitve utemeljene z razlogi. Tudi sodobno poveličevanje parlamentarne demokracije ne temelji zgolj na prepričanju, da imamo načeloma vsi pravico sodelovati pri vladanju, prav tako izhaja iz domneve, da se bodo prav skozi javno soočenje argumentov, v katerem imajo razlogi večjo moč od posebnih interesov, izoblikovale najboljše odločitve. Eno in drugo je povezano s stališčem, da lahko subjekt, naj bo individualen ali kolektiven, šele z vpisom v polje razlogov pretrga svojo vpetost v razmerja zgolj pozitivne odvisnosti in pridobi svobodo.

Ta sklop idej je v javnem diskurzu izgubil nekdanjo veljavo. Zakaj in kako se je to zgodilo, je še vedno predmet raziskav. Za naše potrebe se lahko zadovoljimo z opazko Lyotarda, ki je v poročilu o stanju vednosti (pripravljenem po naročilu kanadske vlade!) leta 1979 postavil tezo o koncu velikih pripovedi. Kot je pravilno ugotovil Lyotard, pa ta razpršitev legitimacijskih diskurzov prinese s seboj velike spremembe v sami strukturi vednosti. Um je namreč ljubosumen bog. Če navajanje občeveljavnih razlogov nastopa zgolj kot ena od veljavnih možnosti utemeljevanja, potem vednost kratko malo nima več statusa vednosti. Če so vsi odgovori načeloma enakovredni in noben odgovor ni napačen, potem pač noben odgovor tudi ni resničen. S tem ko se je v polju vednosti uveljavil pluralizem pripovedi, se je torej samo polje vednosti v nekdanjem pomenu odpravilo. Režim vednosti je zamenjal režim mnenja.

Kot rečeno, pa je to prineslo s seboj velike spremembe v strukturi tega, kar je bila nekoč vednost. Vednost in mnenje sta po svoji vsebini lahko povsem enaka, obakrat gre pač za neko prepričanje o nečem. Kar iz vednosti naredi vednost, je šele forma teh prepričanj, namreč to, da so povezana med seboj z mrežo občeveljavnih razlogov, ki vsakemu prepričanju določi njegovo mesto v polju razlogov in ga s tem objektivira, naredi neodvisno od subjekta, ki ima to prepričanje. Samonosnost polja uma tudi pojasni, zakaj subjekt lahko pridobi samostojnost, s tem ko se na nekem mestu vpiše vanj. Vednost je v tem smislu formativna in ni nekaj, kar nekdo ima, temveč mu šele podeli status subjekta. Nasprotno pa je mnenje prepričanje, za katero mi ni treba navajati razlogov, zadošča že to, da jaz menim tako. Meinung ist wesentlich das Meine, bi rekel Hegel. To okrepi suverenost posameznega subjekta v odnosu do njegovih mnenj: sedaj lahko prosto razpolaga z njimi kot z žetoni in trdi, kar ga je pač volja, ne da bi ga pri tem ovirala kakršnakoli prisila, še najmanj tista, ki izhaja iz reda razlogov. Ker pa so si glede tega vsi subjekti enaki, saj lahko vsak v enaki meri podkrepi svoje prepričanje s tem, da tako meni on, med mnenji hkrati vlada popolna enakost. Tukaj ni noben odgovor napačen in tu ni nobene prisile, vsakdo je vedno že to, kar bi moral biti.

Svoboda in enakost, skupaj z valorizacijo subjekta v njegovi neposredni posebnosti – morda so to razlogi, ki so privedli do družbenega pripoznanja režima mnenja. Toda tudi če odmislimo dejstvo, da se z izbrisom polja uma odpravi edino področje, kjer subjekt lahko pridobi svobodo, ostane dejstvo mnoštva in s tem problem koordinacije takih mnenj. V ta namen se ponujata dve strategiji. Ker so si mnenja načeloma enakovredna in je njihov edini garant subjekt sam, se po eni strani mnenja razlikujejo samo po zavzetosti, s katero jih subjekt zagovarja. Več ko je pripravljen zastaviti za svoje mnenje, večja ko je vnema, s katero se zavzema zanj, večja je očitno tudi veljava tega mnenja in posledično pripoznanje, ki ga je deležno v javnem diskurzu. To nam pojasni, kako se je v družbi lahko ponovno razširil obskurantizem. Zdaj je mogoče v javnem prostoru z enako resnostjo sprejemati vedeževanje in homeopatijo, polaganje rok in preseljevanje duš, pač vse v imenu spoštovanja različnosti in nazadnje predvsem oseb, ki prisegajo na takšna verovanja. Iz istega vira izhaja nova družbena legitimnost religioznih prepričanj, za katera se pač predpostavlja, da jih sami subjekti jemljejo smrtno resno. In od tod nazadnje priseganje na vrednote in zlasti na etiko, saj so ravno moralne zapovedi tiste, ki po predpostavki najbolj zavezujejo subjekte.1

Drugo strategijo za decentralizirano koordinacijo med svobodnimi in enakopravnimi mnenji pa seveda ponuja logika tržne menjave, toliko bolj, ker so v režimu mnenja subjekti v zunanjem odnosu do svojih prepričanj in jih lahko z enako svobodo, kot so jih sprejeli, nato tudi opustijo. Kjer so vsi odgovori enakovredni, je trg tisti, ki po koncu velikih pripovedi zasede mesto skupne pripovedi in določi, katera ideja je prava. Prava ideja je seveda tista, ki se uveljavi v tržni menjavi. In ker v vladavini režima mnenja nismo več pripravljeni sprejeti drugega načina utemeljevanja, postane logika tržne menjave osnovni model družbene koordinacije.2

Novi obskurantizem in neoliberalizem sta dve plati istega pojava.

Položaj teoretske produkcije je toliko simptom splošnega družbenega razvoja. Kontinuirano zmanjševanje sredstev, namenjenih subvencioniranju izdajanja in prevajanja temeljnih družboslovnih in humanističnih razprav, ni samo posledica gospodarske krize. Če bi bilo tako, potem država ne bi izražala tako radodarne podpore »študijam« o zodiakalnih znamenjih. In tedaj bi lahko prišla tudi na misel, da bi drobec sredstev, ki jih v obliki najrazličnejših vzpodbud porabi za strogo zasebno korist, v imenu skupne koristi namenila za podporo izdajanja in prevajanja humanistične in družboslovne teorije (THD). Zato gre v tej razpravi za veliko več kot zgolj za vprašanje deleža subvencij za THD. V resnici gre za vprašanje, kateri tip javnega diskurza naj ima normativno veljavo. In čeprav znamenja niso ugodna, boj ni izgubljen. V vsakem primeru ga mi ne bomo opustili.

Zdravko Kobe je profesor za nemško klasično filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Sestavek je iz zbornika: Kooperativa THD za humanistiko in družboslovje, Ljubljana : Založba /*cf. : Društvo za teoretsko psihoanalizo : Krtina : Sophia : Studia humanitatis, 2016.


  1. Dodajmo, da besede in dejanja trenutnega predsednika vlade dobro ponazarjajo delovanje režima mnenja: ker v njem ni občeveljavnih objektivnih kriterijev, je vsebina moralnosti nazadnje odvisna le od njegovega osebnega mnenja. Cerarjevo zaklinjanje moralnosti je tako bistveno samonanašalno in ima za samodejen korolarij moralno genialnost, s katero lahko prosto določi, kaj je in kaj ni moralno. 
  2. S tega stališča je to, kar včasih imenujemo kriza demokracije, pravzaprav zgolj dosleden izraz strukturne spremembe javnega diskurza, na katero opozarjamo. Splošno priznano je, da se volitve ne odločajo na  podlagi  vsebine  mnenj,  temveč  veliko  bolj  na podlagi oseb, ki jih podpirajo – kot se za režim mnenja pač spodobi. Podobno lahko prakso »svobodnih« volitev, ki pogosto nastopajo kot apoteoza demokratične vladavine, razumemo kot ustrezen izraz vladavine mnenja, saj volivcu ni treba navajati razlogov za svojo izbiro (koreografija to poudari celo s fizično izolacijo volilne kabine), končni rezultat pa ni pridobljen s tehtanjem razlogov, temveč s preprosto numerično agregacijo mnenj. Nazadnje se celo prodaja glasov, na volitvah ali v parlamentu, izkaže za normalen nasledek tega režima: če je mnenje moje, lahko z njim storim karkoli, in če je trg privilegirano sredstvo družbene koordinacije, je tudi prava politična ideja tista, ki se uveljavi na trgu. V demokraciji toliko sploh ni prostora za korupcijo. 

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here