Predstavljajte si hipotetično situacijo, ko vas po pregledu zdravnik vpraša: »Na kakšen način želite, da vas zdravim? Izberete lahko znanstveno preizkušeno metodo, za katero je bilo objektivno ugotovljeno, da deluje pri 65 % bolnikov; v povprečju se stanje izboljša pri 57 % bolnikov, v 0,8 % primerov pa se kot neželen učinek pojavijo prebavne težave in v 0,6 % primerih glavobol. Na izbiro imate tudi alternativno metodo, ki ni bila znanstveno preizkušena, po mojih dolgoletnih izkušnjah, ki sem jih vestno beležil v kartoteke, pa je uspešnost zdravljenja več kot 90-odstotna in stranskih učinkov skorajda nima.« Lahko predvidevamo, kakšno zdravljenje bi izbrala večina bolnikov.

Zakaj uradna medicina potemtakem bolnikom alternativnih metod ne daje na izbiro ali celo priporoča? Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Vse alternativne metode niso tako uspešne kot v zgornjem hipotetičnem primeru in tudi praksa uradne medicine po vsem svetu ni enaka. Alternativna medicina je med ljudmi precej priljubljen način zdravljenja, v znanstvenih krogih in celo na političnem parketu pa o njej potekajo žolčne razprave.

V prispevku bomo pogledali, kaj sploh je alternativna medicina, kakšne metode pozna ter kakšne so njene prednosti in slabosti pred uradno medicino.

Različni izrazi

Za dejavnost, o kateri je govor v tem besedilu, se uporablja veliko različnih izrazov z enakim ali podobnim pomenom. Naša zakonodaja uporablja izraz zdravilstvo, največ pa se uporablja izraz alternativna medicina, in to v dveh pomenih. V širšem pomenu to pomeni vse metode, ki niso dovolj znanstveno podprte in jih uradna medicina ne priznava. V ožjem pomenu je alternativna medicina del zdravilstva, ki se z uradno medicino izključuje, tako da se bolnik ne more vzporedno zdraviti z uradnimi metodami zdravljenja in z metodami alternativne medicine.

Komplementarna medicina je drugi del zdravilstva, ki ga lahko kombiniramo oziroma dopolnjujemo z uradnimi metodami zdravljenja. Poslovenjena verzija tega izraza je dopolnilna medicina.

Pri integrativni medicini gre povezovanje med zdravilstvom in medicino še korak dlje. Zdravnik in zdravilec pri zdravljenju sodelujeta ali pa je to ena in ista oseba (npr. pri antropozofski medicini).

Uporablja se tudi izraz komplementarna in alternativna medicina (s kratico KAM, ang. CAM), s čimer se izognemo nejasnosti v zvezi z ožjim in širšim pomenom izraza alternativna medicina. V uporabi sta tudi izraza ljudska medicina in tradicionalna medicina, ki pa pomenita tisti del zdravilstva, ki je tradicionalen v neki kulturi (npr. tradicionalna kitajska medicina). Presenetljivo pa izraz tradicionalna medicina nekateri (predvsem predstavniki uradne medicine) uporabljajo v obratnem pomenu, torej kot sinonim za uradno medicino.

Tudi za uradno medicino imamo več izrazov, noben od njih pa ni povsem ustrezen: šolska medicina, konvencionalna medicina, znanstvena medicina, alopatska medicina.

Definicije

Mejo med alternativno in uradno medicino lahko definiramo na več načinov. Pogosto je kriterij razmejitve znanstvena dokazanost, čeprav le redko uporabljamo strogo definicijo: »Medicinske metode so tiste, katerih učinek je znanstveno dokazan, ostalo je alternativna medicina.« Ker tudi marsikatera metoda uradne medicine ni preverjena na znanstven način, ampak le z bolj ali manj subjektivnimi kliničnimi izkušnjami, se večinoma uporablja »mehkejše« definicije. Richard Dawkins na primer pravi: »Alternativna medicina so metode, ki se jih ne da testirati, ki odklanjajo testiranje ali večkrat padejo na testih.« Državna komisija za medicinsko etiko o meji med zdravilstvom in uradno medicino pravi: »Bistveno za današnjo medicino je, da temelji na rabi metod, ki so znanstveno preizkušene ali pa vsaj izhajajo iz znanstveno preverljivih načel in bioloških dejstev.«

Glede na definirano nedokazanost alternativne medicine je svojevrsten paradoks tudi naslov revije Evidence-based Complementary and Alternative Medicine, ki jo izdaja ugledna založba Oxford Journals.

Da bi se izognili težavam z znanstveno dokazanostjo, nekateri mejo med zdravilstvom in medicino postavljajo bolj umetno. Merriam Websterjev slovar pravi, da je uradna medicina tisto, kar učijo na medicinskih fakultetah v ZDA in Veliki Britaniji, vse drugo je zdravilstvo.

Paradoksalen je podatek, da kar 64 % medicinskih fakultet v ZDA poučuje tudi metode alternativne medicine. Med evropskimi medicinskimi fakultetami jih te metode poučuje 40 %, med drugimi evropskimi fakultetami s področja zdravstva pa 72 %. Seveda na fakultetah tudi še ne poučujejo najnovejših, pravkar odkritih metod, pa te metode vseeno sodijo v uradno medicino.

Kaj je znanstveni dokaz

Odgovor na to vprašanje se je skozi zgodovino spreminjal. Od antike pa vse do Descartesa je veljalo, da je znanstveno dokazano tisto, do česar pridemo z logičnim sklepom. V svojem delu Meditationes de Prima Philosophia (1641) je René Descartes zapisal: »Zakoni so popolnoma racionalni in jih lahko izpeljemo z logičnim sklepanjem s pomočjo jezika matematike. Zato torej ni nobene potrebe, da bi te zakone eksperimentalno preverjali.«

Pozneje so znanstveniki kot na primer Galileo Galilei, Blaise Pascal in Isaac Newton za temelj znanstvenega dokazovanja vpeljali eksperimente. Najprej so začeli eksperimentirati v fiziki, pozneje v biologiji in nazadnje še v medicini.

Konec 18. stoletja so bili najpogostejši postopki uradne medicine puščanje krvi, uporaba pijavk ter sredstev, ki povzročajo bruhanje in drisko. Učinkovitost takih metod seveda ni bila eksperimentalno ugotovljena, so pa temeljile na preverljivih (vendar nepreverjenih) načelih, da so bolezni posledica neravnovesja štirih tekočin v telesu (kri, sluz, črni žolč, rumeni žolč). Zanimivo je, da je že takratna medicina odklanjala homeopatijo z obrazložitvijo, da nima znanstvenih temeljev.

Preseren-homeopatija
Homeopatija ni nova iznajdba – na sliki je glosa, ki jo je France Prešeren objavil v tretji številki Kranjske Čbelice leta 1832. Napisal naj bi jo svojemu sodobniku Blažu Potočniku. Gloso srečamo tudi v sodobnejši prepesnitvi: Popred si pevec bil, zdaj homeopat; Popred si časa bil, zdaj si življenja tat. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije, http://www.dlib.si/

Danes velja, da je znanstveni dokaz eksperiment ali opažanje, ki je dokumentirano in opisano na tak način, da ga lahko drugi znanstveniki ponovijo. Če je le mogoče, mora biti opazovanje pri znanstvenem dokazu kvantificirano (izmerjeno, prešteto) in izvedeno na najmanj dveh skupinah, ki ju primerjamo (kontrolna skupina). Rezultati morajo biti statistično obdelani in verjetnost, da bi se skupini razlikovali le po naključju, mora biti manj kot 5-odstotna.

Kaj je znanstveni dokaz, je torej bolj ali manj jasno. Težje pa je vprašanje, koliko in kakšne znanstvene dokaze moramo pridobiti, da neko hipotezo potrdimo oziroma ovržemo.

Standard za dokazovanje učinkovitosti zdravil in drugih medicinskih postopkov so klinične raziskave, ki so:

  • prospektivne (vnaprej se načrtuje, po katerih kriterijih se bo odločilo, ali je zdravilo učinkovito ali ne),
  • kontrolirane s placebom (del bolnikov prejema zdravilo, npr. tablete, del pa navidez enake tablete, ki pa so prazne),
  • dvojno slepe (ne bolnik ne zdravnik ne vesta, kdo prejema zdravilo in kdo placebo),
  • randomizirane (naključje določi, kateri bolnik bo prejemal pravo zdravilo in kateri placebo).

Za vsa zdravila mora biti, preden država dovoli prodajo, dokazana učinkovitost po teh najvišjih znanstvenih standardih. Izjema so homeopatska zdravila in tradicionalna zdravila, ki jim zakonodaja daje nekaj popusta. Drugačen (neznanstven) način ugotavljanja učinkovitosti je pri homeopatskih in tradicionalnih zdravilih jasno označen na embalaži.

Na nekaterih področjih medicine pa tovrstnih študij ni mogoče izvesti ali pa je njihova izvedba zapletena in draga. V takih primerih se uradna medicina zadovolji z bistveno nižjo ravnjo dokazov. V kirurgiji, na primer, so le malo kateri posegi utemeljeni s prospektivnimi, randomiziranimi, dvojno slepimi raziskavami. Izvajanje placebo operacij je seveda etično sporno, ni pa nesprejemljivo. Ena prvih je bila opravljena že leta 1929. Drugih tipov prospektivnih randomiziranih raziskav kirurških posegov (npr. primerjava dveh vrst posegov) primanjkuje zaradi visoke cene in ker ni zainteresiranega financerja. Kadar ni višje ravni dokazov, se uradna medicina zadovolji z nerandomiziranimi ali celo retrospektivnimi študijami (ugotavljanjem uspešnosti posega s pregledovanjem kartotek). Pri tem znižanju znanstvenih kriterijev ne gre le za formalnost. Pred nekaj leti se je skupina ameriških znanstvenikov lotila po najvišjih znanstvenih merilih preizkusiti učinkovitost operacije na kolenu, ki se že več let opravlja rutinsko (650 000 operacij na leto). Operacijo so izvedli pri 180 bolnikih, vendar so pri nekaterih (naključno določenih) izvedli pravo operacijo, pri drugih pa so med narkozo le prerezali kožo in jo zašili. Uspešnost je bila pri obeh vrstah operacije enaka.

Prav tako so redke klinične študije učinkovitosti fizioterapevtskih metod, psihiatričnih metod, dietetike … Kljub temu nihče ne zanika, da so vsa ta področja del sodobne medicine.

Tudi večina vsakodnevnih nasvetov o zdravi prehrani, gibanju in izogibanju stresu, ki jih dobimo pri zdravniku, nima podlage v najstrožjih in nedvoumnih tipih znanstvenih raziskav. Ocenjujejo, da kar 70 % medicinskih postopkov ni znanstveno dokazanih, kar pa še ne pomeni, da niso učinkoviti ali da so nesmiselni. Podobno lahko zaključimo, da tudi metode alternativne medicine, ki po definiciji niso znanstveno dokazane, niso nujno neučinkovite ali nesmiselne. Hkrati pa obratno ni res, da je smiselna in učinkovita kar vsaka metoda alternativne medicine.

V prejšnjem poglavju smo videli, da ni lahko razmejiti uradne in alternativne medicine, morda pa je še težje določiti mejo med alternativno medicino in šarlatanstvom.

Koristi alternativne medicine

Fiziološki in drugi neposredni zdravilni učinki alternativne medicine po definiciji niso dokazani na način, ki ga zahteva uradna medicina. Med alternativnimi metodami pa so glede dokazanosti tudi velike razlike. Poznamo tako metode, katerih učinki so sicer znanstveno dokazani, vendar o ustreznosti znanstvih dokazov med strokovnjaki ni soglasja, kot tudi popolnoma šarlatanske metode oziroma prevare. Tako na primer za učinke šentjanževke proti depresiji del strokovnjakov meni, da so znanstveno dokazani (npr. nemški zdravniki, Evropska agencija za zdravila, Slovenska agencija za zdravila), del stroke pa jih uvršča v alternativno medicino (npr. Ameriška agencija za zdravila, večji del slovenskih zdravnikov). Še za odtenek spornejše so raziskave učinkovitosti ameriškega slamnika proti prehladu. Stališče, da so njegovi učinki znanstveno dokazani po najvišjih standardih kliničnega preizkušanja, je bilo na Evropski agenciji za zdravila potrjeno z 19  glasovi za in 5 glasovi proti.

Učinkovitosti nekaterih načinov zdravljenja, ki zahtevajo sodelovanje bolnika, pa niti ne moremo ugotavljati s slepimi raziskavami. To velja tako za nekatere pristope uradne medicine (npr. fizioterapija) kot tudi za alternativno medicino (npr. meditacija). Pri uradnih metodah se ta pomanjkljivost spregleda, pri alternativnih metodah pa je  večkrat razlog za zavračanje s strani uradne medicine.  Take terapevtske pristope lahko raziskujemo tako, kot so to naredili na Inštitutu za uporabno epistemologijo in medicinsko metodologijo v Freiburgu. Njihova raziskava je pokazala, da je imelo pri 1000 bolnikih z akutnimi dihalnimi in ušesnimi infekcijami antropozofsko zdravljenje boljši izid, z manj zapleti, večjim zadovoljstvom bolnika in ob manjši uporabi antibiotikov kot konvencionalni pristop. Raziskava ni bila ne slepa ne randomizirana (bolniki so se sami odločali med konvencionalnim in alternativnim zdravljenjem).

Če nekatere alternativne metode morda res nimajo fizioloških zdravilnih učinkov, imajo v najslabšem primeru vsaj močan placebo učinek. Ta je prisoten, znan in dokazan tudi pri medicinskih metodah zdravljenja, vendar je lahko pri alternativnih metodah še posebej izrazit. Placebo učinek je namreč odvisen od bolnikove volje, samozavesti, vere in zaupanja. Vse to pa se običajno v večji meri pokaže pri zdravljenju, pri katerem se med zdravnikom in bolnikom razvije bolj oseben odnos.

Pogostost uporabe alternativne medicine

Po izsledkih ene od anket v ZDA zdravilstvo uporablja 36 % odraslih, če pa k zdravilstvu štejemo tudi molitev za zdravje, ga uporablja kar 62 % ljudi. Druga raziskava je pokazala, da v enem letu uporablja alternativno medicino 36 % Američanov, vsaj enkrat v življenju pa 50 %. Ta raziskava je vključevala tudi jogo, meditacijo, vse zdravilne rastline in celo Atkinsonovo dieto. Odstotek ljudi, ki v posameznem letu uporabi alternativno zdravljenje, so na Danskem ocenili na 10 %, na Finskem 33 %, v Avstraliji 49 % in v Kanadi 15 %. Razlike med državami so deloma tudi posledica različnih definicij.

Razdelitev alternativne medicine

Zdravilske metode lahko razdelimo glede na način, s katerim med zdravljenjem zdravilec vpliva na človeka. To delitev upošteva tudi slovenski zakon o zdravilstvu:

  • biološko utemeljene metode, kjer se z uporabo živil, zdravilnih zelišč, mikronutrientov preprečujejo in zdravijo bolezni;
  • manipulativne metode, kjer se s premikanjem delov telesa preprečujejo in zdravijo bolezni;
  • duhovno utemeljene metode, ki krepijo sposobnost duha, da vpliva na delovanje telesa;
  • energetsko utemeljene metode, ki naj bi na telo vplivale prek fizikalno definiranih polj (magnetno, električno) ali z domnevnimi polji, ki jih opisujejo zdravilci (biopolje).

Metod, ki so namenjene samo diagnostiki (iridiologija, uporaba nihal) ne moremo uvrstiti v nobeno od zgoraj naštetih skupin.

Poleg zdravilskih metod poznamo tudi zdravilske sisteme. Zdravilski sistem je organiziran sistem, ki zajema teoretične podlage, izobraževanje, usposabljanje in izvajanje (npr. tradicionalna kitajska medicina, homeopatija, ajurveda, naturopatija, antropozofska medicina).

Nevarnosti pri alternativni medicini

Pri alternativni medicini se srečamo tudi z nekaterimi nevarnostmi. Večinoma so posledica dejstva, da področje ni ustrezno pravno urejeno in se deloma izvaja ilegalno. Nevarnosti so lahko neposredne ali posredne. Neposredna je na primer lahko poškodba pri nestrokovni manipulaciji telesa (npr. pri kiropraktiki) ali zastrupitev z neustrezno izdelanim rastlinskim pripravkom, posredna nevarnost pa je na primer zamujena terapija.

Znan je primer sto žensk, ki so se v letih 1990 do 1992 zastrupile s kitajskimi tradicionalnimi rastlinskimi pripravki, ki so vsebovali rastline z aristolohijsko kislino. Pri 70 od njih je prišlo do popolne odpovedi ledvic. Kljub prepovedi rastlin z aristolohijsko kislino je ta strupena snov še vedno prisotna kar v 13 % izdelkov tradicionalne kitajske medicine na evropskem tržišču. Ti izdelki nimajo statusa zdravila in so temu primerno slabo nadzorovani.

Pogoste so tudi namerne ali nenamerne primesi težkih kovin v zdravilskih izdelkih. V nedavni raziskavi so povečane vrednosti svinca, živega srebra ali arzena našli v 20 % ajurvedskih izdelkov. Trije izdelki od 70 so vsebovali več kot 2 % živega srebra, kar jasno kaže, da je bila ta snov namerno dodana. Taka zdravila povzročajo hude zastrupitve. V zdravilskih pripravkih so našli celo sintezna zdravila proti raku, za katera vemo, da imajo mnogo neželenih učinkov, še posebej nevarna pa so brez strokovnega nadzora.

Zaradi zdravljenja pri zdravilcu lahko bolnik odlaša z obiskom pri zdravniku in tako zamudi priložnost za pravočasno medicinsko oskrbo. V tem času se lahko bolezen razvije do težje obvladljive stopnje. Pri nas je znan primer zdravnice iz Kranja, ki je bolniku pred odhodom v Afriko svetovala homeopatsko zdravilo za zaščito pred malarijo. Zaščita ni delovala, in ko se je bolnik vrnil iz Afrike z malarijo, mu je dala nov homeopatski pripravek in vztrajala pri homeopatiji, čeprav se njegovo stanje ni izboljšalo. Bolnik je novembra 1996 umrl. Drug znan primer je kitajska zdravilka Aiping Wang, ki je v dvorani kina Šiška v Ljubljani zdravila z metodo shenqi. Leta 1992 so trije od njenih bolnikov zaradi njenih seans opustili zdravljenje sladkorne bolezni z inzulinom. Končali so v bolnišnici, kjer so jih komaj rešili.

Zaključek

Medicina za zdravljenje uporablja širok spekter metod, ki so vse znanstveno utemeljene, znanstveni dokazi pa so zelo različno močni. Učinek nekaterih metod (predvsem zdravil) je nedvoumno dokazan z več prospektivnimi, dvojno slepimi, s placebom nadzorovanimi randomiziranimi kliničnimi raziskavami; učinek drugih metod pa je utemeljen le s teoretično fiziološko razlago. Na robu te palete različno močnih dokazov se z medicino stika oziroma se z njo deloma prekriva alternativna medicina. Tudi njene metode so zelo različne: pri nekaterih je učinek očiten (vendar po subjektivni presoji dokazi še niso dovolj močni), pri drugih je učinek dokazano enak (močnemu) placebu, nekatere metode pa so dokazano škodljive ali celo namerna prevara.