Ko pojemo malo večjo porcijo belušev (pogovorno jim rečemo tudi šparglji, kar je v slovenščini celo starejši izraz), dobi naš urin čuden vonj, nekoliko podoben kuhanemu zelju. Nekateri ga opisujejo kot vonj po gnilemu zelju, zelenjavni juhi …

Pojava z malo smisla za opazovanje ni težko opaziti. Ker pa je to nekoliko spotakljiva tema, so kljub večtisočletni uporabi belušev prvi zapisi o nenavadnem vonju urina stari šele slabih 300 let.

Škotski matematik in zdravnik John Arbuthnot (1667–1735) je o tem pisal v svoji knjigi iz leta 1731:

beluši dajo urinu smrdljiv vonj (še posebno, če jih odrežemo bele) zato so nekateri zdravniki posumili, da beluši niso prijazni do ledvic; ko so starejši in se začnejo razvejati, izgubijo to lastnost, vendar takrat niso več tako užitni.

Francoski leksikograf Pierre Larousse je leta 1866 napisal, da »vsi poznajo neprijeten vonj, ki ga povzorči v urinu«. (»tout le monde connaît l’odeur fétide qu’elle communique à l’urine«).

Pojav je našel svoje mesto celo v leposlovju. V romanu V Swannovem svetu Marcela Prousta zasledimo navedbo, da beluš: »spremeni mojo nočno posodo v stekleničko parfuma«.

Če navedem samo dva, sicer po Prustovo kot jara kača dolga stavka.

Je m’arrêtais à voir sur la table, où la fille de cuisine venait de les écosser, les petits pois alignés et nombrés comme des billes vertes dans un jeu; mais mon ravissement était devant les asperges, trempées d’outremer et de rose et dont l’épi, finement pignoché de mauve et d’azur, se dégrade insensiblement jusqu’au pied,—encore souillé pourtant du sol de leur plant,—par des irisations qui ne sont pas de la terre. Il me semblait que ces nuances célestes trahissaient les délicieuses créatures qui s’étaient amusées à se métamorphoser en légumes et qui, à travers le déguisement de leur chair comestible et ferme, laissaient apercevoir en ces couleurs naissantes d’aurore, en ces ébauches d’arc-en-ciel, en cette extinction de soirs bleus, cette essence précieuse que je reconnaissais encore quand, toute la nuit qui suivait un dîner où j’en avais mangé, elles jouaient, dans leurs farces poétiques et grossières comme une féerie de Shakespeare, à changer mon pot de chambre en un vase de parfum.

Beluševega vonja v urinu pa ne opazijo vsi ljudje, temveč le približno polovica. Ker o vonju urina ni prav vljudno govoriti v družbi, so prvi dokumentirani zapisi o variabilnosti tega pojava šele iz leta 1956, ko sta raziskovalca Allison in McWhirter v ugledni znanstveni reviji Nature napisala razpravo o »izločevalcih« in »ne-izločevalcih« (»excretor« and »non-excretor«).

Kasneje se je izkazalo, da ne gre toliko za to, ali nekdo izloča vonj z urinom ali ne, temveč se ljudje razlikujemo predvsem po tem, da so nekateri sposobni zaznati ta vonj, drugi pa ne. Ker pa ni prav enostavno organizirati raziskave, kjer bi dovolj velika skupina prostovoljcev natančno ocenjevala vonj množice vzorcev urina (svojega in tujih), in ker je vonj odvisen tudi od ostale hrane, končnega odgovora na ta vprašanja še nimamo.

Po nekaterih navedbah, naj bi bila intenzivnost vonja odvisna od mineralne sestave zemlje (od vsebnosti žveplovih spojin), v kateri so rasli beluši, kar velja tudi za česen in čebulo.

belusi-1

In katere snovi so odgovorne za vonj urina po zaužitju belušev. Že po vrsti vonja lahko sklepamo, da gre za žveplove spojine. S kemijskimi metodami so to potrdili že pred več kot 100 leti, ko so zaradi primitivnih kemijskih metod za svoje eksperimente potrebovali več deset litrov urina ljudi, ki so uživali velike količine belušev.

Danes vemo, da se v beluših nahaja več žveplovih spojin. S-Metilmetioninsulfonijeva sol med kuhanjem razpada in njeni razpadni produkti, npr. metantiol in dimetilsulfid, so zaslužni za vonj kuhanih belušev, ne morejo pa po telesu priti do urina. Asparagusna kislina pa je termostabilna, zato nespremenjena pride v telo in šele tam razpada, tako da njeni razpadni produkti lahko pridejo v urin in mu dajo značilen vonj. Leta 1948 je Jansen izoliral 32 g asparagusne kisline iz 40 kg »koncentrata špargljeve arome«. Asparagusna kislina je v rastlini naravna zaščita pred paraziti.

Asparagusic-acid
Strukturna formula asparagusne kisline

Po zaužitju belušev se v urinu pojavi več žveplovih spojin (razpadnih produktov asparagusne kisline): S-metiltioakrilat in njegov derivat S-metil-(metiltio)tiopropionat, manjše količine dimetiltrisulfida, tetrahidrotiofena ter zelo hlapne spojine metantiol, dimetilsulfid, dimetildisulfid, bis(metiltio)metan, dimetilsulfoksid, in dimetilsulfon. Ravno te zadnje imajo zaradi hlapnosti tudi zelo močan vonj.

Poleg asparagusne kisline imata po beluših, ki se po latinsko imenujejo Asparagus, ime tudi aminokislini asparagin in asparaginska kislina. Asparagin so prvič izolirali leta 1806 iz beluševega soka, v katerem ga je obilo, in zato je po njih dobil tudi ime. Asparagin je bil sploh prva aminokislina, ki so jo uspeli izolirati. Posredno je po beluših dobilo ime tudi umetno sladilo aspartam (E925), ki je dvestokrat slajše od sladkorja. V beluših ga seveda ne najdemo, takšno ime pa ima zato, ker v svoji kemijski strukturi vsebuje tudi asparaginsko kislino (je namreč metilni ester dipeptida L-asparaginske kisline in L-fenilalanina).

Deli

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here