Razprava o novem pravilniku ARRS in zakonu o raziskovalni dejavnosti

    Zapisnik s posveta Med predlogom pravilnika o postopkih sofinanciranja, ocenjevanja, spremljanja in izvajanja raziskovalne dejavnosti in pripravo Zakona o raziskovalni dejavnosti, ki je 13.4.2016 potekal v dvorani SAZU.

    arrs-logo

    V dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti je 13. aprila 2016 potekal posvet o predlogu novega Pravilnika o postopkih sofinanciranja, ocenjevanja, spremljanja in izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju: pravilnik) in pripravi novele Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju: zakon). Posvet, ki je z aktualno tematiko pritegnil mnogo slovenskih raziskovalcev, je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (v nadaljevanju: SAZU) organizirala v sodelovanju z Inženirsko akademijo Slovenije (v nadaljevanju: IAS) in Javno agencijo za raziskovalno dejavnost RS (v nadaljevanju: ARRS).

    Namen posveta je bil predvsem predstaviti pravilnik kot ključni normativni dokument za določitev izvajanja javnih razpisov in pozivov na ARRS, aktualne korake v zvezi s pripravo novele zakona ter v zvezi s tem poiskati odgovore na bistvena porajajoča se vprašanja. Pravno podlago predlogu pravilnika, s katerim se bo nadomestil sedaj veljavni Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (Uradni list RS, št. 4/11, 72/11, 45/12, 96/13, 100/13 – popr. in 92/14), predstavlja 43. člen zakona. V skladu s tem členom pravilnik sprejme upravni odbor ARRS po predhodno danem soglasju pristojnega ministra (po zaključenem medresorskem usklajevanju).

    1) Pozdravne besede predsednikov SAZU in IAS

    Uvodoma je navzoče nagovoril predsednik SAZU akad. Tadej Bajd. Pomembno vmesno obdobje med pravilnikom in zakonom je priložnost za razpravo in delovanje v smeri vzpostavitve sistemskih mehanizmov za čim večjo odličnost (nadpovprečnost) slovenske znanosti. Ti mehanizmi bi morali delovati kot vzpodbuda tudi za mlade vrhunske znanstvenike, ki v nenaklonjenih razmerah zapuščajo slovenski znanstveni prostor. Aktualni čas je lahko namenjen tudi iskanju ustreznih rešitev v zvezi z izbiro tujih recenzentov, delitve znanstvenih področij in podpodročij, avtonomnosti raziskovalnih organizacij, etike v znanosti ipd.

    Z uvodnimi mislimi je nadaljeval predsednik IAS prof. dr. Stane Pejovnik, ki je poudaril, da je današnji posvet namenjen vprašanjem, ki so v znanstveni sferi že dolgo časa odprta, a žal še vedno ni ustreznih mehanizmov za njihovo reševanje. Vprašal pa se je, ali je v členih pravilnika sploh mogoče predvideti in vzpostaviti vse mehanizme, ki bi v različnih situacijah omogočale prepoznavanje in posledično razvoj zgolj najodličnejše znanosti. Gre namreč za kompleksne sisteme z veliko spremenljivkami. Za ocenjevanje takšnih sistemov pa je zelo težko vzpostaviti ustrezne parametre. Vedno pa se skuša vzpostaviti najustreznejše; temeljni parameter v znanosti tako predstavljajo bibliometrični podatki, ki so najbolj objektivna prva informacija o ocenjevancu. Posamezna znanstvena disciplina zahteva določeno samostojnost pri ocenjevanju; ni mogoče vseh znanstvenih panog ocenjevati z istimi kriteriji. IAS je sicer pripravila kriterije za ocenjevanje inženirskega dela, a po besedah prof. dr. Pejovnika se še vedno lahko pojavijo nove in nove situacije ter spremenljivke, ki jih v naprej ni mogoče predvideti. Zato pripravo pravilnika in zakona vidi kot izjemno težko nalogo ter priložnost, da zainteresirana stroka ne poda le pripomb, marveč ponudi tudi možne rešitve.

    2) Predstavitev predloga pravilnika o postopkih sofinanciranja, ocenjevanja, spremljanja in izvajanja raziskovalne dejavnosti

    Pravilnik(http://www.arrs.gov.si/sl/akti/priprava/) sta predstavila direktor ARRS prof. dr. József Györkös in predsednik Znanstvenega sveta ARRS prof. dr. Marko Topič.

    Direktor ARRS prof. dr. József Györkös je povedal, da je (veljavni oziroma predlagani) pravilnik ključni dokument za operativno funkcioniranje ARRS. Predstavil je tako delo ARRS, kot tudi podal nekaj iztočnic iz pravilnika.

    Glede financiranja raziskovalne dejavnosti skuša ARRS po skokovitem upadu v letih 2012, 2013 in 2014 zasledovati trend iz leta 2011, ko je bilo za ta namen v proračunu približno 185 milijonov evrov, pri čemer aktualni delež teh sredstev v proračunu Republike Slovenije predstavlja približno 1,5 odstotka.

    Z vidika delovanja ARRS je pomembno razmerje med deleži stabilnega financiranja raziskovalnih programov ter deležem aplikativnih in temeljnih projektov med projekti. Po vedah je situacija dokaj različna, predvsem glede aplikativnih projektov, četudi se razmerje med vedami ohranja. Kljub temu pa bo v prihodnosti ustrezno razmisliti o drugačnem pristopu, ki bi prinesel več kompetitivnosti. Ideja je, da bi se pri vsakem razpisu letno oblikovali vsaj trije do štirje t.i. projekti nacionalnega pomena, ki ne bi pokrivali strogo posameznih ved, ampak bi bili interdisciplinarne narave.

    Pravilnik, med drugim, določa postopke za izbor prejemnikov proračunskih sredstev, ki izvajajo raziskovalno dejavnost, postopke prijav, ocenjevanja, spremljanja izvajanja projektov ter obveznost poročanja. Hkrati pa je s pravilnikom urejena tudi organizacija in delovanje strokovnih teles ARRS. Pravilnik je zaradi obsega sprememb in dopolnitev pripravljen kot novi predpis, s katerim se bo po uveljavitvi nadomestil sedaj veljavni. Pri samem procesu njegove priprave je izjemno pomembna vloga Usmerjevalne skupine, ki je bila vzpostavljena decembra 2014, podlage za njeno delovanje pa so nastajale že v prejšnjem mandatu Znanstvenega sveta. Usmerjevalna skupina je pripravila usklajena izhodišča za potrebne sistemske spremembe s konkretnimi predlogi, ki so bili pri pripravi pravilnika v največji meri upoštevani ter jih predložila Znanstvenemu svetu. Pravilnik je bil nato v medresorsko obravnavo posredovan Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, po podanem ministričinem soglasju pa gre v sprejem Upravnemu odboru ARRS. Vodila pri pripravi pravilnika so bila čim višja stopnja realizacije evidentiranih potreb po (usklajenih) spremembah, zagotavljanje stabilnega delovanja ARRS in s tem financiranja raziskovalne dejavnosti ter natančno evidentiranje odprtih zadev, ki jih ni bilo možno realizirati. Pravilnik vsebuje 230. členov s tremi prilogami (Nabor kazalnikov, Bibliografska merila znanstvene in strokovne uspešnosti ter Izjavi o ravnanju z dokumenti in nepristranskosti). Prof. dr. József Györkös je še posebej izpostavil obsežno 7. poglavje, ki ureja posebnosti posameznih razpisov. Pravilnik je izvedbeni predpis; temeljne pravice in obveznosti pa ureja zakon.

    Ključne predlagane spremembe pravilnika so pri kvantitativnih kazalnikih kakovosti (citati niso več normirani skladno s povprečnim faktorjem revije po klasifikaciji WoS, marveč se odmevnost vrednoti preko števila čistih citatov), raziskovalnih projektih (ključno je usklajeno poročilo recenzentov, vpeljana je visoka skladnost z Obzorjem 2020 z ločenimi kazalniki za temeljne in aplikativne projekte), raziskovalnih programih (enotno šestletno trajanje, raziskovalna organizacija lahko predlaga prestrukturiranje programov, ob povečanju pa tudi, kateremu programu povečati obseg), mladih raziskovalcih (omogočen dogovorni prenos mentorskih mest med programi), zmanjšanju administrativnih bremen (za programe in projekte se odda vmesno in končno vsebinsko poročilo) ter vrednotenju bibliografskih enot (izenačitev vrednotenja humanistike in družboslovja).

    Predsednik Znanstvenega sveta ARRS prof. dr. Marko Topič je predstavil sestavo tega telesa. Znanstveni svet je soglašal, da se je treba odmakniti od kvantitativnih kazalcev, ki ne bodo več odločilni, marveč bodo predstavljali le vstopni prag po metodologiji za posamezne vede. S pravilnikom se pri temeljnih projektih ohranjata kriterija (pragova) obsega objav (kazalnik A1) in čistih citatov (kazalnik C10), ne pa več kriterij normiranih citatov (kazalnik A2). Pri aplikativnih projektih pa se ohranja še kazalnik vpetosti in sodelovanja z gospodarstvom (kazalnik A3), ki je uredil sodelovanje inštitutov in univerz z gospodarstvom ter transparentno prikaže ta obseg. Pri pripravi elementov ocenjevanja je bilo vodilo poenotenje in skladnost kvalitativnega vrednotenja z merili Evropskega znanstvenega sveta (temeljni projekti – 101. člen pravilnika: znanstvena odličnost raziskovalcev; znanstvena, tehnološka oziroma inovacijska odličnost; kakovost in učinkovitost izvedbe in upravljanja) in Obzorij 2020 (aplikativni projekti – 102. člen pravilnika: znanstvena odličnost raziskovalcev; znanstvena, tehnološka oziroma inovacijska odličnost; potencialni vpliv zaradi razvoja, razširjanja in uporabe pričakovanih rezultatov raziskav; kakovost in učinkovitost izvedbe in upravljanja). Pri elementih ocenjevanja raziskovalnih programov pa predlagano novost predstavlja kriterij sposobnosti delovanja in vitalnosti skupine raziskovalcev.

    Ključne spremembe so pri recenzentih načelo dveh parov oči, dvig kriterijev za pridobitev statusa recenzenta (prevetritev seznama recenzentov), načelo usklajenega mnenja. Poleg tega bo vsebinski del projektne prijave možno oddati tudi v PDF obliki, kot rečeno pa se s številom obveznih poročil močno zmanjšujejo tudi administrativna bremena. Ohranja pa se dvofazni sistem projektnih prijav (z opcijo enofaznega), način dodeljevanja mentorstev mladim raziskovalcem (sistem dodeljevanja po raziskovalnih programih; v zvezi z ustreznostjo tega novouvedenega (v letu 2015) sistema je bila tudi imenovana delovna skupina Mladi raziskovalci +, v jeseni pa je načrtovan tudi posvet na SAZU o mladih raziskovalcih s predstavitvijo delovanja mehanizma mladih raziskovalcev, ki je v letu 2015 zabeležil 30-letnico delovanja ter poročila delovne skupine Mladi raziskovalci +). Nespremenjen ostaja tudi način izbora pri manjših razpisih (bilateralni projekti, monografije, gostujoči znanstveniki).

    Pravilnik je v pretežni meri usklajen tudi z Manifestom iz Leidna (www.leidenmanifesto.org).

    V zaključku je prof. dr. Marko Topič citiral še naslov članka prof. dr. Tamare Lah Turnšek Krvna slika in padanje srčnega utripa – diagnoza in prognoza slovenske znanosti. Menil je, da se ta krvna slika glede na trend upadanja financiranja slabša, glede prognoze pa je treba iskati vedno nove vire in skrbeti za čim boljšo (mednarodno) prepoznavnost. Ob tem pa je opozoril tudi na problem kritične mase, zato je treba stremeti predvsem k odličnosti, pri čemer pa je resen problem podhranjenost slovenske raziskovalne infrastrukture, ki tudi vpliva na beg možganov.

    3) Izhodišča za pripravo zakona o raziskovalni in razvojni (inovacijski) dejavnosti

    O izhodiščih za pripravo zakona je spregovoril generalni direktor Direktorata za znanost na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: MIZŠ) mag. Urban Krajcar.

    Uvodoma je povedal, da so viri za financiranje raziskovalne dejavnosti omejeni, seveda pa se MIZŠ trudi to stanje izboljšati. To velja tudi za pristojne ukrepe.

    Koncept zakona je postavljen, namen sprememb pa je (tudi) implementirati usmeritve Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (Uradni list RS, št. 43/11) ter oblikovati moderen in mednarodno primerljiv raziskovalni in inovacijski sistem. Sprejem zakona v Državnem zboru je predviden do konca leta 2016, pri čemer je ta časovnica izjemno rigorozna, sploh glede na najverjetnejše sistemsko usklajevanje z zakonom, ki ureja visoko šolstvo.

    Za pripravo zakona je bila imenovana delovna skupina relevantnih deležnikov za pripravo pregleda stanja in identifikacijo ključnih kritičnih točk, opredeljena je bila razmejitev pristojnosti med MIZŠ in ministrstvom, pristojnim za gospodarski razvoj in tehnologijo. Zaključek dela delovne skupine je predviden v juliju 2016, izoblikovanemu predlogu zakona pa bi sledila javna obravnava, obravnava v okviru Sveta za znanosti in tehnologijo, medresorsko usklajevanje ter sprejem s strani pristojnih organov.

    Zakon naj bi postavil izhodišča institucionalnega raziskovalnega delovanja, večjo avtonomijo institucij, uredil institucionalno financiranje, odprti dostop do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov, odgovoril na vprašanje statusa raziskovalcev v sistemu javnih uslužbencev (izstop), uredil vprašanja sodelovanja z gospodarstvom ter medsebojnega sodelovanja univerz, inštitutov in fakultet, pripravil merila učinkovitega institucionalnega financiranja, razmejil pristojnosti med posameznimi ministrstvi oziroma javnimi agencijami ipd.

    4) Razprava

    Po predstavitvah se je razvila razprava.

    Akad. Alojz Kralj je v predstavitvah pogrešal mehanizme spodbujanja slovenskih raziskovalcev za pridobivanje denarja za raziskovalne namene na odprtem (mednarodnem) trgu. Tudi tako bi lahko prišla do izraza njihova odličnost in razvejanost znanstvenega delovanja. Tudi bilateralni projekti bi morali biti usmerjeni v prenos znanja v slovensko okolje. Kako bodo torej pristojne organizacije usmerjale slovenske raziskovalce v pridobivanje teh mednarodnih sredstev, pri čemer so pomemben potencialni vir tudi velike mednarodne korporacije?

    Prof. dr. József Györkös je pojasnil, da v evropskem znanstvenem prostoru še vedno velika večina pridobivanja finančnih sredstev (95 odstotkov) poteka preko nacionalnih agencij. Le v manjšem delu pa se sredstva pridobivajo iz drugih virov (evropski projekti). Vsekakor evropski projekti so pomembni, pravilnik pa ima elemente, ki spodbujajo k pridobivanju sredstev iz teh virov. Primer zadevne prakse so projekti v okviru komplementarne sheme za prijave na razpise Evropskega raziskovalnega sveta. ARRS intenzivira bilateralno sodelovanje, povezana je s tremi tujimi agencijami po principu vodilne agencije. Nekateri inštrumenti torej so odprti, je pa v evropskem znanstvenem prostoru čutiti odsotnost ustreznega sistemskega povezovanja na operativni ravni.

    Akad. Zdravko Mlinar je poudaril, da so rezultati številnih raziskav po izkušnjah raziskovalcev neizkoriščeni. Ob tem pa ni vzpostavljenega primernega analitičnega mehanizma, ki bi podal tozadevno merljivo statistiko. Izrazil je skrb, da so marsikateri rezultati odličnih raziskav spregledani, četudi bi njihovo upoštevanje lahko pripomoglo k izboljšanju vsakodnevnih marsikdaj neustreznih političnih odločitev. Izrazil pa je tudi skrb, da osredotočenost na institucionalne strategije financiranja raziskovalne dejavnosti izključuje ogromno individualnih raziskovalcev in se problem s prekarnimi praksami še zaostruje.

    Prof. dr. József Györkös je odgovoril, da so vsi rezultati raziskav javno objavljeni v digitalni knjižnici. Kar pa seveda samo po sebi še ne pomeni, da je dostop do njih do njih zadovoljiv. Zato bi bilo treba vzpostaviti vmesni medij, ki bi (širšo javnost) spodbujal k uporabi rezultatov raziskav. Seveda pa je pomembno tudi, da so ti rezultati v primerni obliki. ARRS se tega problema zaveda in v smeri ozaveščanja deluje.

    Prof. dr. Marko Topič je povedal, da je pomemben odprti dostop do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov, pri čemer ni bistveno, ali raziskovalec deluje v ali izven inštitucije. Ima pa inštitucija seveda lahko kot celota več moči, sredstev, infrastrukture… Tudi s tega vidika se na sistemski ravni ne zasleduje drobljenja, temveč združevanje.

    Prof. dr. Tamara Lah Turnšek je dodala, da poskusi oživljanja slovenske znanosti že kažejo določene rezultate, četudi s počasnimi koraki, ki pa so očitno dobro premišljeni. Glede pravilnika (tudi že obstoječe ureditve) pa je pripomnila, da pri točkovanju deljenje s številom avtorjev ni ustrezno, tega tudi ne pozna mednarodni prostor. Poleg tega bi bilo pravilno, da bi se v procesu nadaljevanja ocenjevanja projekta vrednotil še naprej tudi prijavitelj, ne le njegova odličnost, marveč tudi sposobnost vodenja. Strinja se z predlagano ureditvijo uporabe kazalnika A3, je pa bil v preteklosti vpeljan faktor, ki je odražal sodelovanje med univerzami in inštituti, kar je še vedno pereč problem v slovenskem raziskovalnem prostoru. Tudi to bi bil lahko eden od kazalnikov vrednotenja ter bi predstavljal primerno zadevno motivacijo. To sodelovanje bi lahko rezultiralo tudi v novih, združenih programskih skupinah, kar bi zagotovo pozitivno vplivalo na omenjeno kritično maso. Glede zakona pa je Svet za znanost in tehnologijo že predlagal MIZŠ, da bi bilo ustrezno oba sistemska zakona (zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti ter zakon o visokem šolstvu) pisati skupaj, ne nazadnje zaradi statusnih razlik, ki marsikdaj onemogočajo ustrezno (so)delovanje.

    Prof. dr. Marko Topič je pojasnil, da je Znanstveni svet ARRS problematiko delitve znanstvenih točk med več avtorji že zaznal, tudi v sodelovanju s tujimi inštitucijami, ki tega instrumenta ne poznajo. Morda bi bila ustrezna predvsem jasna navodila recenzentom za vrednotenje sestave projektnih skupin. Glede medinštitucionalnega sodelovanja je kot primer dobre prakse navedel Beograjsko univerzo, ki se je z združitvijo vseh raziskovalnih inštitutov znotraj svojega delovanja na Šanghajski lestvici  povzpela izjemno visoko. Združevanje vsekakor je smiselno, zato bi bilo treba poiskati tudi ustrezne (motivacijske) mehanizme.

    Mag. Urban Krajcar je povedal, da se bosta oba temeljna sistemska zakona z željo po ustrezni skladnosti pripravljala vzporedno.

    Akad. Saša Svetina je vprašal, kakšna je metodologija za vrednotenje čistih citatov kot pomembnega parametra (razlikovanje med domačimi in tujimi avtorji ali kako drugače). Poleg tega prosi za pojasnilo zahteve pravilnika, da morata pri vsakem projektu sodelovati dve organizaciji.

    Prof. dr. Marko Topič je pojasnil, da je problem čistih citatov zaznan npr. na področju fizike delcev, kjer je objavljenih tudi tisoč avtorjev, sistem COBISS pa ne evidentira pri posameznem vpisu več kot dvajset avtorjev. Vsekakor pa bi bilo treba več pozornosti nameniti evidentiranju čistih citatov.

    Glede nujnosti sodelovanja najmanj dveh organizacij pa je ta obveznosti pri pravilniku sedaj odpravljena. Seveda je zaželeno sodelovanje slovenske znanstvene skupnosti, ni pa je mogoče zahtevati.

    Prof. dr. Renata Salecl je poudarila, da je cena slovenske raziskovalne ure sramotno nizka, poleg tega pa ne obstajajo nikakršne davčne stimulacije (vlaganje v infrastrukturo, nabava literature), ki bi pomenile spodbudo raziskovalcem. Povedala pa je tudi, da so merila vrednotenja v skladu s kriteriji Evropskega znanstvenega sveta (v nadaljevanju: ERC), ki jih s predlogom novega pravilnika uvaja ARRS sicer ustrezna, pa vendar predstavljajo le vstopni kriterij, sicer pa je v postopkih ERC odločanje v pristojnosti panela z velikim poudarkom na osebni predstavitvi.

    Prof. dr. József Györkös je navedel, da je v pravilniku tako imenovana cena ure določena pavšalno in kot formalni izraz nastopa ekvivalent polne zaposlitve. Agencija se pri pripravi izhodišč za proračune želi doseči, da se ekvivalent polne zaposlitve (izražen v FTE) vrne na raven iz leta 2011.

    Povedal je, da se projektna sredstva žal ne dodeljujejo toliko glede na cilj, ampak se upošteva sorazmerna porazdelitev med 72 znanstvenimi področji in t.i. kapacitete področij (sproščena sredstva). Zato posamezni projekti, ki so sicer v evalvaciji dobro ocenjeni, lahko iz financiranja tudi izpadejo, če so kapacitete za področje že zapolnjene. To je anomalija, ki jo želimo korigirati s financiranjem ciljnih raziskav nacionalnega pomena. Vsebine teh raziskav pa je potrebno določiti.

    Mag. Urban Krajcar je dodal, da sistem javnih uslužbencev sili v določene omejitve. Se pa MIZŠ trudi situacijo izboljšati, tudi na srečanjih koalicij držav v podobnem položaju. Razprava o davčnih olajšavah je potekala tudi na zadnji seji Sveta za znanost in tehnologijo, ki se jo je udeležila tudi državna sekretarka na Ministrstvu za finance mag. Mateja Vraničar. Pred uvedbo morebitnih davčnih olajšav bi bilo treba opraviti ustrezne analize oziroma simulacije, ki bi dale jasnejšo in celovitejšo sliko glede tega vprašanja.

    Prof. dr. Marko Topič je poudaril, da so plače v Sloveniji nestimulativne, še posebej za morebitne tuje raziskovalce. Kot ustrezen ukrep omeni dvoletno davčno oprostitev podoktorskih raziskovalcev po zgledu Združenih držav Amerike. Cena ure pa je odraz celotne slike slovenskega raziskovalnega prostora.

    Prof. dr. Ota Lutharja je zanimalo, kaj pomeni postavka nerazporejeno znotraj posameznih predstavljenih področij ARRS. Menil je, da izraz stabilno financiranje ni ustrezno, saj ne odraža realnega stanja. Financiranje je v resnici nestabilno, treba pa je razmišljati o izrazito dolgoročnih projektih (Slovenski pravopis, Slovar slovenskega knjižnega jezika, Umetnostna topografija Slovenije…). Teh projektov s temi programskimi sklopi ni možno pokriti, zato je bila s strani delovne skupine predlagana ustrezna zakonska ureditev. Kot neustrezno pa je navedel tudi odločitev, da naj bi se recenzije za monografije objavile. Recenzije namreč niso priporočila za monografije, ampak instrument za izboljšanje avtorjevega teksta. Ta faza lahko traja dolgo (pol do enega leta), preden delo ustreza zahtevam recenzenta. Glede časovnic pa kot vodja prejšnje delovne skupine za pripravo predloga zakona težko vidi julij 2016 kot rok za pripravo ustreznega besedila. Predlaga, da se te časovnice realno ocenijo. Povedal pa je tudi, da se slovenski raziskovalci na mednarodne projekte že leta prijavljajo, so pa umestne besede prof. dr. Renate Salecl o sramotni ceni raziskovalne ure. Poleg tega je prijav na posamezni razpis ogromno in možnosti uspeha izjemno majhne.

    Prof. dr. József Györkös se je strinjal, da bi financiranje izrazito dolgoročnih projektov moral urejati zakon. Glede recenzij monografij pa je menil, da očitno predlagana rešitev še ni ustrezna in bo potrebno prožnejše poimenovanje. Pojasnil je, da v prikazu o razporeditvi sredstev po mehanizmih financiranja ARRS določenega deleža sredstev ni mogoče umestiti v posamezno znanstveno vedo (gre za infrastrukturne programe, sredstva za knjižnjice, tujo literaturo in baze podatkov ter ustanoviteljske obveznosti).

    Prof. dr. Stane Pejovnik je menil, da je veliko preveč poudarka na vložku (inputu) namesto na rezultatu (outputu). Vsak dodeljeni program pomeni prevzem obveznosti, končna evalvacija pa oceno kvalitete projektne skupine. Tako pa je prevelika kontrola na vhodu in ne daje nobenega jamstva, da bo rezultat kakovosten. Poleg tega je predlagal ocenjevanje posameznikov po vedah, kar bi predstavljalo veliko primernejše vstopne podatke. Kot ključno težavo je izpostavil ceno raziskovalne ure in skrbi ga, da je Slovenija s tem izgubila ogromno evropskih sredstev. Slovenski raziskovalec dobi za isti obseg dela petkrat manj sredstev kot nemški. Dvig cene raziskovalne ure pa bi pokazal realno sliko o tem, koliko raziskovalcev je v Sloveniji zaposlenih. Povečanje cene ure zmanjša obseg dela, za katerega je raziskovalec plačan. Ureditev cene ure je eden temeljnih problemov v slovenskem raziskovalnem prostoru.

    Prof. dr. Marko Snoj je soglašal z upoštevanjem kriterijev Manifesta iz Leidna, bi bilo pa treba bolj poudariti poslanstvo inštitucije in lokalno relevantnost raziskav pri ocenjevanju. Pri predlogu zakona pozdravlja omenjen odprti dostop. Opozarja pa, da bo moralo biti temeljno slovaropisje iz odprtega dostopa izvzeto, sledeč ureditvi v drugih državah sveta. Lahko pa gre za ustaljeni prosti dostop.

    Doc. dr. Barbara Murovec je povedala, da je bil poziv za stabilno financiranje s strani Znanstvenega sveta za humanistiko predstavljen tudi slovenskim poslancem, ki z aktualnim sistemom poprej sploh niso bili seznanjeni. Raziskovalce zelo zanima, kaj bo z institucionalnim financiranjem v zakonu, pri tem pa meni, da bi morali biti projekti namenjeni predvsem mladim, ne pa zagotavljanju temeljnih pogojev za delo uveljavljenih znanstvenikov.

    Mag. Urban Krajcar je povedal, da konkretne rešitve ni, razprava o stabilnosti pa relativna. Vabi pa navzoče, da podajo svoja razmišljanja pri pripravi akcijskega načrta.

    Evropskih sredstev zaradi cene ure v obstoječem plačnem sistemu Slovenija ni izgubila.

    Glede možnosti za uspeh na mednarodnih projektih se pripravlja evalvacija Obzorja 2020 v  in 9. okvirni program na ravni Evropske unije, so pa vsi predlogi in mnenja dobrodošla.

    Akad. Vito Turk je pozdravil pozitivne spremembe. Je pa razdrobljenost raziskovalnega dela posledica cene raziskovalne ure – kandidature bi bile ob primerni ceni veliko bolj premišljene. Tudi po številu prijav na evropske projekte je Slovenija na prvem mestu, pa uspehu pa se uvršča veliko slabše. Tudi ocena panela Evropskega raziskovalnega sveta ni podana na podlagi točk, marveč veliko celoviteje: kot enotna ocena kvalitete vodje programa in ocena samega projekta. Poudaril pa je tudi pomembnost področja »life sciences«, ki se ga pri nas iz nerazumljivih razlogov izogibamo, kar je tudi razlog za veliko podfinanciranje tega področja. Menil je tudi, da bi imena recenzentov morala biti objavljena in s tem jasno podana odgovornost. Nujna pa bi bila tudi objava podatka 1 odstotka najbolj citiranih objav. Za beg možganov pa je nujno izboljšati raziskovalne pogoje ter pripraviti ustrezno nacionalno razvojno strategijo.

    Prof. dr. Janez Možina je povedal, da bo v letu 2016 30-letnica programa mladih raziskovalcev, ki je Slovenijo dvignil v znanstvenem vidiku zelo visoko. Ta institut je vzpodbudil podiplomski študij, osnovna sinergija na tem delovnem mestu pa je povezava med izobraževalnim in raziskovalnim delom. Glavna sinergija v danem trenutku bi bila združitev obeh sistemskih zakonov: o visokem šolstvu ter raziskovalni in razvojni dejavnosti. To je tisto, vključno z inovacijskim delom, kar Slovenija ta hip potrebuje.

    Prof. dr. Mitja Žagar je opozoril na majhno uspešnost prijav na razpise v družboslovju in humanistiki. Poseben problem pa je, da posamezne inštitucije in celo države iz posameznih razpisov izpadejo v celoti. Prav je, da se v zvezi s tem odreagira in pripravi določene spremembe, preden posamezna področja postanejo periferna. Glede plač raziskovalcev gre za širši pereč problem tudi v drugih okoljih in se rešuje dokaj parcialno. Glede poenotenja obeh temeljnih sistemskih področij morata biti pripravljeni vsaj vzporedno, če že ne v skupnem zakonu. Stabilnost financiranja pa bi se lahko zagotavljala z institucionalnim financiranjem, pri čemer je treba upoštevati vlogo in poslanstvo posamezne nacionalne inštitucije.

    Prof. dr. József Györkös je odgovoril, da si drugačno financiranje kot preko ARRS danes težko predstavljamo. 2/3 sredstev sta namenjeni za programe, 1/3 pa za razpise, kar je dokaj mednarodno primerljivo.

    Sistema kriterijev Evropskega raziskovalnega sveta (zaradi različnih razlogov) ni mogoče povsem preslikati. Ključna omejitev so finančne in kadrovske kapacitete, ki so pri ERCEA (agenciji, izvajalki razpisov ERC) neprimerljive z ARRS. Se pa pojavljajo tendence, da bi ozko usmerjeni recenzenti ocenjevali posamezne prijave. Evropski raziskovalni svet kot evalvatorje vključuje ima široko kompetentne evalvatorje, t.i. generaliste, kar je sicer trend tudi pri nas. Vprašanje recenzentov je sicer eminentno vprašanje na evropski ravni.

    Glede objave podatka najbolj citiranih objav pa je možen vpogled v vir Science Metrix.

    Mag. Urban Krajcar se je zahvalil za konstruktivno razpravo.

    Predsednik SAZU akad. Tadej Bajd se je navzočim zahvalil za udeležbo in tvorno sodelovanje.

    Vir: Slovenska Akademija Znanosti in Umetnosti

    1 komentar

    1. Vprašanje o normiranem točkovanju citatov v Sicrisu: ali je tak način točkovanja citatov kakorkoli matematično ali statistično podkrepljen? Namreč, število citatov, ki ga dobi članek, se na nekaterih področjih deli s srednjo vrednostjo področja članka, medtem ko se na drugih področjih množi z neko vrednostjo. Ali lahko kdo razloži, kakšni so kriteriji, da se citati člankov nekaterih disciplin množijo, drugih disciplin pa delijo? Ali ni en citat pač en citat? Na nekaterih področjih je tako potrebno zbrati 5 ali več citatov, da se prikaže v sistemu, da je bil nek članek citiran – točno 1-krat. Ali je to smiselno? Nasprotno pa na področjih, kjer se citati množijo, to pomeni, da 4 citati v realnem svetu (beri v Wosu ali Scopusu ali kje drugje…) še vedno pomenijo 4 citati, pri nas pa se to šteje kar kot mnogokratnik števila 4. Tako lahko v primeru, da, če je srednja vrednost področja revije=x=5, to pomeni, da se takemu članku pripiše kar 20 citatov. Pa primerjajmo: članek na področju dobi 10 citatov. Za področja, kjer se citate deli, to pomeni, da članek pri srednji vrednosti področja x=5 dobi 2 citata, na področju, kjer se citate množi, pa dobi članek 50 citatov.
      Hm. Kar precejšna razlika. Pa v današnjem svetu, kjer je je toliko revij (in objavljenih člankov) na razpolago, mislim, da kakšni izgovori o številu avtorjev in tako naprej, niso več relevantni. Kvečjemu bi lahko, glede na rastoče število revij in objav, ki jih je že nemogoče spremljati, lahko vsak citat upoštevali kot 1 citat in ne kot neko imaginarno število. Sploh, ker vedno bolj velja, da tako ali tako ni mogoče citirati vseh relevantnih avtorjev, ki delujejo na nekaterih področjih. Pa še v razmislek – katero revijo izbrati za objavo – tisto, ki je na področju, kjer so visoki faktorji in je s tem x tudi višji, ali tisto, ki je na slabšem področju in ima posledično tudi x nižji, a se bodo citati delili z nižjim faktorjem in se zato začeli prej “kopičiti”?

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here