Objavljamo nekaj odlomkov iz avtobiografije Richarda Dawkinsa. Knjigi Moč čudenja in Kratka luč v temi, ki bosta v prevodu Katje Zakrajšek izšli pri založbi Modrijan, lahko do vključno 13. junija naročite kot komplet po prednaročniški ceni 47 €. Po izidu bosta na voljo vsaka posebej (Moč čudenja: 24,90 €; Kratka luč v temi: 33,90 €). Več informacij na www.modrijan.si.

nazaj
naprej

Moč čudenja. Kako nastane znanstvenik (str. 152–155)

Prvotno sem se prijavil na biokemijo. Tutor, ki je opravil razgovor z mano, prijazni Sandy Ogston, ki je pozneje postal ravnatelj Trinityja, me je – na mojo veliko srečo – zavrnil kot biokemika (morda zato, ker je bil sam biokemik in bi me moral učiti), namesto tega pa mi je ponudil mesto na študiju zoologije. Hvaležno sem ga sprejel in pokazalo se je, da je to zame popoln študij. Biokemija me ne bi mogla tako razvneti in pritegniti kakor zoologija: dr. Ogston je res premogel modrost, ki jo je obljubljala njegova častitljiva siva brada.

Na Balliolu ni bilo nobenega tutorja iz biologije in tako so me poslali ven, k čudovito gostoljubnemu Petru Brunetu na Oddelku za zoologijo. On naj bi me mentoriral ali mi uredil tutorstvo pri drugih. Naslednji pripetljaj med enim od prvih tutorskih srečanj z dr. Brunetom je nemara zaznamoval začetek mojega prehajanja od šolskega pogleda na učenje k univerzitetnemu. Dr. Brunetu sem postavil vprašanje iz embriologije. »Ne vem,« je mozgal in vlekel iz pipe. »Zanimivo vprašanje. Vprašal bom Fischberga in vam povedal, kaj pravi.« Dr. Fischberg je bil vodilni embriolog na oddelku, torej je bil to povsem razumen odgovor. Takrat pa je odziv dr. Bruneta name naredil tak vtis, da sem o tem pisal svojim staršem. Moj tutor ni vedel odgovora na vprašanje in bo vprašal kolega strokovnjaka ter mi sporočil njegovo mnenje! Čutil sem, da so me sprejeli med ›velike fante‹.

Michael Fischberg je bil Švicar in je imel zelo močan švicarskonemški naglas. Na predavanjih je pogosto omenjal nekaj, čemur je rekel ›tonk bars‹, in mislim, da nas je večina v zapiskih pisala ›tonk bars‹, dokler nismo izraza končno srečali v pisni obliki: šlo je za tongue bars, strukturo v zarodkih na določeni stopnji razvoja. Dr. Fischberg se nam je priljubil tudi s tem, da se je na Oxfordu silno navdušil za angleški nacionalni šport, ustanovil in vodil je oddelčno moštvo. Bil je nadvse nenavaden lučalec. V nasprotju z bejzbolskim metalcem mora lučalec pri kriketu lučati z iztegnjeno roko; upogibanje komolca pri metu je strogo prepovedano. Glede na to prepoved lahko žogo zaženeš s spodobno hitrostjo edino tako, da vzameš zalet in jo potisneš naprej še med tekom. Najhitrejši lučalci na svetu, kot je bil strašni Jeff Thomson (›Tommo‹) iz Avstralije, dosežejo hitrost žoge do 100 milj na uro (kar je primerljivo z metom z upognjeno roko pri bejzbolu), in sicer tako, da se poženejo v zelo hiter tek in nato spustijo žogo z gibom iztegnjene roke, elegantno usklajenim z ritmom teka. Ne pa dr. Fischberg. Ta je stal v strogem pozoru pred odbijalcem, dvignil iztegnjeno roko v vodoravno lego, skrbno pomeril na vratca, jo enkrat v loku zavihtel in na vrhu loka izpustil žogo.

Jaz sem bil pri kriketu brezupen, vseeno pa so me včasih pregovorili, da sem igral za zoološki oddelek, kadar niso mogli najti nikogar boljšega in jim je šlo res za nohte. Še vedno pa kriket prav rad gledam; fascinira me strategija kapetana, ki razpostavlja lovilce okrog odbijalca, tako kot šahovski mojster s svojimi figurami obkoljuje kralja. Najboljši kriketaš, kar sem jih kdaj videl igrati na igriščih oxfordske univerze, je bil nabob iz Pataudija (›Tiger‹), oxfordski kapetan, ki je na Balliolu študiral takrat kot jaz. Kot odbijalec je znal sijajno usmerjati žogo, tako da je prelisičil lovilce. Vendar me je posebej prevzel v vlogi lovilca. Nekoč je odbijalec odbil žogo in očitno v veri, da bo stvar lahka, poklical kolega, naj teče. Tedaj pa je opazil, da je lovilec, ki juriša na žogo, Tiger Pataudi, in mrzlično je kriknil soigralcu, naj ostane na svojem mestu. Žal je Tiger pozneje v avtomobilski nesreči izgubil oko in je moral prilagoditi svoj stav pri odbijanju, da je lahko igral z enim očesom, še vedno pa je bil dovolj dober, da je postal kapetan indijskega moštva.

Povedal sem, da me je Oxford odločilno oblikoval; v resnici je bil to tutorski sistem, ki je značilen za Oxford in Cambridge. Študij zoologije na Oxfordu je seveda obsegal tudi predavanja in laboratorijske vaje, vendar te niso bile nič odličnejše kot na katerikoli drugi univerzi. Nekatera predavanja so bila dobra, druga slaba, vendar je bilo to zame skoraj vseeno, ker še nisem dojel, v čem je sploh smisel tega, da hodiš na predavanja. Ne hodiš zato, da bi vsrkal informacije, in zato nima smisla, da bi si tako kot jaz (in kot skoraj vsi dodiplomski študentje) suženjsko delal zapiske in ti ne bi ostalo nič pozornosti za razmišljanje. Tej navadi sem se izneveril enkrat samkrat, ko sem pozabil pisalo. Bil sem veliko preboječ, da bi si izposodil pisalo od dekleta, ki je sedelo zraven mene (ker sem hodil v deško šolo in bil povrhu še sramežljiv, so me vsa dekleta tedaj navdajala s strahospoštovanjem, in če sem bil preveč plašen celo za to, da bi si izposodil pisalo, si lahko predstavljate, kolikokrat sem se jim drznil približati iz kakšnega zanimivejšega razloga). Tako torej na tistem predavanju nisem zapisoval, ampak samo poslušal – in premišljeval. Predavanje ni bilo nič posebnega, vendar sem od njega odnesel več kot od drugih – tudi mnogo boljših –, ker sem bil brez peresa prisiljen poslušati in razmišljati. Nisem pa bil dovolj pameten, da bi dojel lekcijo in se pri predavanjih v prihodnje odpovedal zapisovanju.

Teoretično naj bi zapiske s predavanj uporabljal pri ponavljanju, vendar jaz svojih nisem nikoli več niti pogledal in sumim, da je bilo enako z večino mojih sošolcev. Namen predavanja ne bi smelo biti podajanje informacij. Za to so knjige, knjižnice, dandanes tudi internet. Predavanje bi moralo spodbujati in izzivati k razmišljanju. Dobrega predavatelja gledaš, kako pred teboj na glas razmišlja, išče misel, jo včasih pograbi v letu kakor slavni zgodovinar A. J. P. Taylor. Dober predavatelj, ki na glas razmišlja, razglablja, mozga, reformulira že izrečeno, da bi bilo jasnejše, okleva in potem zgrabi misel, menja ritem, se ustavi za razmislek, je lahko vzor za to, kako razmišljati o določenem predmetu in kako druge okužiti s svojim navdušenjem zanj. Če predavatelj žebra informacije, kot da bi jih bral, jih prav tako lahko preberejo tudi slušatelji sami – po možnosti kar v predavateljevi knjigi.

Ko svetujem, da si nikoli ne delajte zapiskov, seveda malce pretiravam. Če predavatelj poda izvirno misel, če pove kaj presenetljivega, kar vam da misliti, si vsekakor napravite zabeležko, da boste o tem razmislili še pozneje ali poiskali kaj več o tem. Da pa bi si prizadevali zapisati del vsakega stavka, ki ga izreče predavatelj – kot sem skušal delati jaz –, nima nobenega smisla za študente, predavatelju pa jemlje voljo. Kadar dandanes predavam študentom, vidim zgolj morje glav, sklonjenih nad zvezke. Raje imam laično občinstvo, literarne festivale, spominske govore, gostovanja na univerzah, kjer študentje, če pridejo, pridejo zato, ker hočejo, in ne zato, ker je to v njihovem študijskem načrtu. Na takih javnih predavanjih predavatelj ne gleda sklonjenih glav in pišočih rok, temveč pozorne obraze, ki se smehljajo, sprejemajo in dojemajo – ali pa ravno obratno. Kadar predavam v Ameriki, sem pošteno nejevoljen, če slišim, da je ta ali oni profesor od študentov zahteval, naj pridejo na moje predavanje za ›točke‹. Že nasploh nisem pretirano naklonjen ›točkam‹; misel, da študentje dobijo točke za to, da me poslušajo, pa me naravnost odbija.

nazaj
naprej