Meja med življenjem in smrtjo že od nekdaj velja za dobro osnovo napete zgodbe. Dramski učinek je še toliko večji, če v zgodbi ne gre le za prehod iz življenja v smrt, ampak tudi za vrnitev iz smrti nazaj v življenje. To so vedeli v vseh zgodovinskih obdobjih, le način izvedbe se je od kulture do kulture spreminjal. Če so si v starih časih želeli umrle obuditi nazaj v življenje, so jih morali iti osebno iskat v Had, danes pa, ko je na pohodu sodobna znanost, je oživljanje izgubilo nekaj romantike in ga lahko vidimo že skoraj v vsaki epizodi Urgence.

Sodobni postopek oživljanja nam je verjetno dobro znan: umirajoči leži na hrbtu z razprto srajco in nadenj se sklanja skupina zdravnikov. Eden ima v rokah ploščate elektrode, drugi vključi nekakšno napravo in reče nekaj kot: »Two fifty!« Tisti z elektrodama v rokah vzklikne: »Clear!« in elektrode pritisne umirajočemu na prsni koš ter mu skozi srce pošlje močan sunek elektrike – puf. Umirajoči zaradi močnega električnega šoka trzne in sledi trenutek suspenza. Je oživljanje uspelo, so umirajočega potegnili nazaj v življenje? Vsi pogledi so uprti v monitor, ki bo čez nekaj sekund pokazal aktivnost srca …

Tudi znani TV junak MacGyver (tisti, ki s švicarskim nožkom in blond bundesliga frizuro rešuje svet) v eni od epizod svoje nanizanke izvede oživljanje z električnim sunkom, le da ga po svoji navadi malo poenostavi. Ko zaradi delovanja zlobnih ruskih tajnih agentov obleži njegov prijatelj, ga Mac oživi kar z električnim sunkom iz najbližje električne vtičnice (ker se vse skupaj dogaja na prizorišču slavnostnega sprejema, lahko kot elektrodi uporabi kar stilska kovinska svečnika s sosednje mize). Ob primerjavi te scene s tistimi iz Urgence se ljubitelju TV nadaljevank pojavi vprašanje – že res, da je MacGyver obvladač, ampak ali za oživljanje res zadostuje elektrika iz vtičnice? Ali torej tisti iz Urgence s svojimi zapletenimi napravami pretiravajo? Preden sledimo MacGyverjevemu zgledu in se tudi sami lotimo oživljanja doma, si poglejmo, kako deluje srce in raziščimo, zakaj nas električni sunek v srce sploh potegne nazaj v življenje.

Srčna elektrika

Večina mišic v našem telesu lahko deluje le pod stalnim nadzorom našega živčnega sistema. Ko nam med gledanjem filma roka samodejno sega v vrečko s pokovko, je v resnici vsak gib pri premiku roke natančno voden iz našega živčnega sistema. Podobno tudi gladke mišice notranjih organov, ki jih sicer zavestno ne moremo kontrolirati, dobijo navodila za svoje krčenje iz avtonomnega živčnega sistema v hrbtenjači. Mišice v srcu pa so drugačne in kar velik del svojega delovanja upravljajo same. Nekaj navodil dobi sicer tudi srce od zunaj – na primer ukaz za zvišanje frekvence bitja, ko se nam ob gledanju napetega prizora v filmu poveča srčni utrip – vendar pa je sistem za nadzor pravilnega vrstnega reda krčenja srčnih mišic vgrajen kar v srce samo in ne potrebuje nadzora živčnega sistema.

Ob začetku srčnega utripa se v določeni točki v desnem preddvoru (srce sestavljata dva preddvora – artija in dva prekata – ventrikla) sproži signal, ki nato kot električni impulz odpotuje po srcu. Ta impulz na svoji poti po srcu v natančno določenem vrstnem redu vzbuja različne dele srca, kar povzroči pravilno krčenje in raztezanje srčnih mišic. Seveda je pravilen vrstni red proženja mišic v preddvorih in prekatih ključnega pomena za uspešno delovanje srca – brez tega črpanje krvi po žilah ne bi delovalo. Ko se pot električnega impulza po srcu zaključi, se v tisti točki v desnem preddvoru sproži nov in začne se naslednji srčni utrip. Ljubitelje filma bo tale zgodba o delovanju srca takoj spomnila še na nekaj, kar z Urgenco ni neposredno povezano: če srce za svoje utripanje ne potrebuje navodil od zunaj, potem je morda res, da lahko srce utripa tudi še nekaj časa po tem, ko ga krvoločni domorodci potegnejo ven iz živega telesa (spomnimo se Indiane Jonesa v Templju usode).

Električni tokovi, ki ob zbujanju srčnih mišic potujejo po srcu, so sicer veliko manjši od tistega v električni vtičnici, a vseeno dovolj veliki, da povzročijo majhno spreminjanje električne napetosti na površini telesa (napetosti, ki zaradi delovanja srca nastanejo na površini telesa, so več kot desettisočkrat manjše od 220 voltov v vtičnici).

To spreminjanje napetosti na površini telesa izkorišča znana diagnostična metoda EKG, pri kateri na določene točke na površini telesa namestijo elektrode in merijo časovno spreminjanje napetosti med njimi. Ker je bitje srca periodično, so tudi EKG slike periodične (glej sliko 1). Z vsako fazo srčnega utripa je povezan električni tok v natanko določenem delu srca, zato znajo zdravniki ob pogledu na EKG sliko hitro oceniti, ali je z našim srcem vse v redu in celo kateri del srca morda deluje nepravilno.

Oživljanje

Če srce preneha s črpanjem krvi po žilah, se ustavi preskrba s kisikom v možganih in odštevati se začnejo zadnje minute življenja – če so možgani predolgo brez kisika, nujno nastopi smrt. Z odpovedjo srca sta največkrat povezani dve stanji. Prvo je t. i. fibrilacija prekatov, v kateri srčne mišice še delujejo, a sistem za pravilni vrstni red krčenja in širjenja srčnih mišic zaradi različnih razlogov izgubi nadzor nad srcem. Električni tokovi begajo brez vsake urejenosti gor in dol po srcu in srčne mišice vzbujajo povsem kaotično (glej sliko 1). Srce v takem stanju nekako drgeta in zato ne črpa krvi po telesu. Še bližje smrti pa smo takrat, ko se nam srce popolnoma ustavi. Električni tokovi v srcu v takem primeru popolnoma izginejo in EKG pokaže zloglasno ravno črto (glej sliko 1).

Slika 1: EKG slike v treh različnih stanjih srca (EKG prikazuje, kako se zaradi delovanja srca s časom spreminja električna napetost na površini telesa). Zgoraj: utripanje zdravega srca. Vsak del periode EKG slike je povezan z določeno fazo utripa srca. Ostri vrhovi so, na primer, povezani z začetkom krčenja mišice v prekatih. V sredini: EKG pri drgetanju srca ob fibrilaciji. Električni tokovi v srcu niso več periodični, temveč kaotični, zato se srce ne krči pravilno in ne črpa krvi po telesu. Če fibrilacije ne prekinemo z oživljanjem, se srce kmalu popolnoma ustavi. Spodaj: ob popolnem zastoju srca EKG pokaže le ravno črto.

V stanju drgetanja se pravilno delovanje srca samo od sebe ne more več vzpostaviti, zato zaradi pomanjkanja kisika kmalu nastopita ravna črta in nato še smrt. In tu pride prav oživljanje z električnim sunkom. Ne vem sicer, kako in na kom so zdravniki to ugotovili, a izkazalo se je, da lahko fibrilacijo srca ustavi nekaj tisočink sekunde dolg in ravno prav močan električni sunek skozi srce. Zaradi takega sunka se kaotični električni tokovi v srcu ustavijo, kar da sistemu za pravilno delovanje srca spet možnost prevzeti nadzor nad utripanjem in zagotoviti pravilno bitje srca. Električni tok, ki lahko ustavi nenadzorovano kaotično obnašanje, mora biti zelo močan – tisočkrat močnejši od tistega, ki ga čutimo, ko jezik prislonimo h kontaktom 4,5-voltne baterije oziroma približno 20-krat močnejši od tistega, ki nas strese, če porinemo prste v vtičnico. Naprava, ki jo za dovajanje električnega sunka v srce za prekinitev fibrilacije uporabljajo zdravniki in jo lahko vidimo tudi v Urgenci, se domiselno imenuje defibrilator.

Če v stanju drgetanja defibrilator še lahko pomaga, pa za ravno črto samo močan sunek elektrike v srce ni več dovolj. V napetih prizorih iz Tanke linije smrti (v originalu Flatliners) z Julio Roberts, Kieferjem Sutherlandom in Kevinom Baconom, smo lahko videli, da za oživljanje ob nastopu ravne črte poleg elektrike potrebujemo tudi injekcijo adrenalina, zunanjo masažo srca in pa predvsem veliko sreče. Dlje ko traja ravna črta, več sreče potrebujemo za oživitev. Ob vsem tem se čutimo nekako opeharjene – na začetku smo pričakovali, da nas »oživljanje« iz smrti potegne nazaj v življenje, zdaj pa vidimo, da oživljanje smrt pomaga le preprečiti. Ko smrt enkrat zares nastopi, oživljanje z visoko tehnologijo pravzaprav ne pomaga več.

Čeprav je v primeru oživljanja močan električni tok zdravju koristen, je v splošnem vsak močan električni tok skozi telo tudi zelo škodljiv, saj lahko povzroči opekline ter škoduje živčnemu sistemu. Tako lahko prešibak sunek, ki defibrilacije ne ustavi, naredi več škode kot koristi – tisti iz električne vtičnice pravzaprav naredi samo škodo. Ne samo da fibrilacije ne more ustaviti, pri zdravem srcu jo lahko celo povzroči in pri nesrečah z elektriko je prav fibrilacija srca pogost vzrok smrti. MacGyver torej z oživljanjem z elektriko iz vtičnice malo pretirava, v resnici bi elektrika iz vtičnice njegovega prijatelja le dokončno pokončala, nikakor pa ne oživela.

Žal pa tudi v Urgenci oživljanje z defibrilatorjem ne deluje vedno – kljub temu da pacienta pošteno stresejo, mu srce ne začne biti pravilno. V takem primeru poskusijo še enkrat in pri naslednjem poskusu povečajo jakost električnega sunka. Tik pred oživljanjem vedno na glas povejo, kako močan sunek je pripravljen na defibrilatorju. Moč merijo v energiji, ki jo bo sunek med oživljanjem oddal – tisti »two fifty« torej pomeni, da bo defibrilator oddal 250 joulov energije oziroma toliko, kot je 100-vatna žarnica odda v dveh sekundah in pol. To se morda ne sliši tako veliko, a spomnimo se, da defibrilator to energijo sprosti v približno tisočkrat krajšem času.

Ponavadi oživljanje začnejo nekako pri 200 joulih in energijo ob neuspešnih poskusih korakoma povečujejo. Žal do kaj bistveno več od »three fifty« ne morejo iti, saj bi tak tok zaradi svoje moči naredil telesu že preveliko škodo. Ko smo že pri vzklikih: tisti »clear« zavpijejo zato, da se vsi prisotni umaknejo od pacienta. Močan električni tok, ki iz defibrilatorja steče skozi pacienta, bi namreč lahko stekel tudi skozi vsakogar, ki bi se pacienta dotikal (ročaji elektrode so seveda izolirani, tako da tistega, ki jih drži, ne morejo stresti). Žal pa se nesreče vseeno dogajajo in menda so pred časom tudi v eni od ljubljanskih bolnišnic med nekim oživljanjem pošteno stresli mladega stažista.

Oživljanje doma?

Kako je torej z oživljanjem doma? Če niste MacGyver, vam torej oživljanja z elektriko iz vtičnice ne priporočamo. Vseeno pa niste čisto brez moči. Tako kot padajo cene vsem elektronskim napravam, se nižajo tudi prenosnim defibrilatorjem za osebno uporabo, ki jih lahko vsak kupi v malo boljše založenih trgovinah z medicinsko opremo. Seveda pa bi bilo igranje z visoko napetostjo za navadne ljudi kljub vsemu prenevarno (in uporabno celo kot orožje), zato ti aparati ne stresejo kar na pritisk na gumb. Uporabnik mora ponesrečencu le pritrditi elektrode na prsni koš in se umakniti, aparat pa potem naredi vse ostalo. Najprej ugotovi, ali je srce sploh v fazi fibrilacije, in nato samo v takem primeru tudi odmeri ravno pravšen električni sunek. Cene prenosnih defibrilatorjev so že padle na nekaj tisoč evrov in v bogatem zahodnem svetu so jih začeli podobno kot gasilne aparate nameščati na javna mesta. Ob nastopu fibrilacije za oživljanje namreč ni veliko časa in če v tem času na prizorišče nesreče ni reševalne ekipe, lahko umrlega nazaj v življenje pripelje le še odprava v Had.