Potencial, delavnost in entuziazem

    Na spletnih straneh Dela, v seriji člankov v katerih avtorji_ice razmišljajo o prihodnosti Slovenije, je objavljen odličen prispevek dr. Veronike Fikfak, docentke na Pravni fakulteti Univerze v Cambridgeu. V prispevku na podlagi lastnih izkušenj Veronika analizira razlike v slovenskem in angleškem akademskem okolju glede izbora kandidatk_ov, odnosa starejših do mladih in žensk ter hieararhičnosti sistemov.

    Izseki iz članka:

    Tega, da so bolj kot ocene in starost pomembni potencial, delavnost in entuziazem, so me naučili v Angliji, kjer ni neke popolnoma striktne hierarhije v akademskem svetu. Študentje predstavljajo prihodnost, saj omogočajo prenos znanja in navdušenja iz generacije v generacijo, predvsem pa možnost napredka.

    Ko primerjam ta odnos starejših do mladih v obeh državah, v Angliji in Sloveniji, ugotavljam, da bo treba v Sloveniji prehoditi še dolgo pot, da bo obravnavanje in razumevanje mladih doseglo podobno raven.

    Naj opišem konkreten primer. Med svojim doktorskim študijem v Angliji sem v skupini za mednarodno pravo organizirala predavanja pomembnih strokovnjakov s tega področja. Povabljeni so se odzvali z navdušenjem. Tako je pri nas gostoval in predaval predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, predavali so tudi predsednik in podpredsednik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa predstavniki francoskega in britanskega zunanjega ministrstva ter pomembni in znameniti akademiki z drugih univerz. Med drugim sem kot predavatelja k sodelovanju povabila tudi enega od pomembnih slovenskih pravnikov, ki mi je odgovoril takole, citiram:
    »Kolegica Fikfakova,
    Vi se v svoji ‘dobronamernosti’ tega najbrz niti ne zavedate –, ampak Vase pismo je ‘condescending.’ Sem pac malo prestar, pa tudi naredil sem ze kaj, da bi me hvalile — kako so ‘z veseljem prebrale’ — in me potem za nagrado povabile gospodicne, ki morda ne bodo nikoli ustvarile kaj izvirnega.
    Tudi to, da ste slucajno na Oxfordu danes nikogar vec ne impresionira. Danes pac ze vsi vemo, kako se kandidatke regrutirajo.
    Ce bi me povabil kaksen resen profesor, to bi pa ze bilo nekaj drugega.«

    Vem, da pismo tega slovenskega pravnika ne odseva odnosa številnih slovenskih kolegov, s katerimi zelo dobro in tesno sodelujem. Kaže pa na podcenjevanje mladih, študentov, žensk in predvsem v tujini uspešnih Slovencev, ki je v tem prostoru še kako prisotno.

    Veronika Fikfak članek zaključi z željo: “Želim si, da bi čez 25 let živeli v Sloveniji, ki na široko razpira prostor za nova znanja in izkušnje. V pravni državi, ki priznava različne identitete, spodbuja posameznikovo in kolektivno ustvarjalnost in ki ima za cilj, da se duhovno, materialno in socialno bogati z delom in sodelovanjem vseh, ki so navezani na ta prostor, pa naj delajo in raziskujejo doma ali v tujini.”

    Strinjam se z Veroniko Fikfak, da nas za dosego tega cilja čaka dolga pot. A kako dolga bo pot je odvisno predvsem od nas, oziroma kako “glasni” in vztrajni bomo pri razkrivanju in odstranjevanju diskriminatornih praks. Iluzorno je pričakovati, da bodo le-te odstranili tisti na vrhovih oziroma takoimenovani “deležniki”. Za prehod v vključujočo se in ustvarjalno družbo so potrebne sistemske spremembe tako glede vrednotenja znanstvene oziroma raziskovalne odličnosti posameznikov_ic kot tudi projektnih predlogov ter načina razdeljevanja sredstev, predvsem pa vključevanje in povezovanje vseh.

    Naj si dovolim še svoj komentar. Prepričana sem, da bi majhen korak v smeri odpiranja možnosti novim idejam, novemu znanju in akterjem bila že odprava “bonusa” direktne uvrstitve v 2. fazo na ARRS projektnih razpisih. Tovrstno favoriziranje je slovenska posebnost in unikum. Odločitev vodje programske skupine za “bonus” pomeni, da lahko na projektnem razpisu sodeluje le n+1 članov_ic programske skupine. V takem primeru večina ne sme niti kandidirati, izključeni so tako mladi kot tudi starejše raziskovalke in raziskovalci. Namesto da bi vse in še posebej mlade spodbujali k razvijanju novih idej in projektnih predlogov, jih današnja znanstvena oblast in politika ARRS zaustavljata, zato v raziskovalni skupnosti upada entuziazem, Slovenija pa izgublja potencial. Le kako dolgo si to lahko Slovenija še privošči?

    Dr. Veronika Fikfak je docentka na Pravni fakulteti Univerze v Cambridgeu, kjer poučuje angleško ustavno pravo, človekove pravice in mednarodno pravo. Za svoje raziskovalno delo je prejela nagrado Britanske akademije znanosti in Angleške raziskovalne agencije. Med doktoratom je delala za Združene narode v Parizu, na Meddržavnem sodišču v Haagu ter za angleško ministrstvo za pravosodje.

    Deli

    2 KOMENTARJI

    1. Opisan “pokroviteljski” odnos pripadnikov univerzitetnega establišmenta ni nič neobičajnega. Praktično vsak zaposlen v akademski sferi se prej ali slej sreča s čim takim. Vprašanje pa je, zakaj nekateri sami postanejo takšni in delajo enake ali pa še hujše stvari, kot so jih takrat “starejši” počeli njim.

    2. To pismo je neverjetno! Morda bi za zacetek lahko zaceli nekje javno objavljati tovrstne emaile skupaj z imenom pisca?

      Ta reakcija je tudi zelo povedna: “V Oxfordu, v pisarni mojega mentorja, svetovnega strokovnjaka na področju človekovih pravic, visi kopija tega elektronskega sporočila, ki sem ga kot doktorska študentka prejela pred desetimi leti. Profesor hrani to sporočilo predvsem kot opomin na diskriminacijo do mlajših, predvsem žensk, na sistemski problem, proti kateremu se vsak dan bori in o katerem predava svojim študentom.

      Pred desetletjem nisem vedela, kaj naj naredim. Mojemu profesorju sta ton in vsebina pisma narekovala, da morata univerza in senat oxfordske pravne fakultete vložiti formalno pritožbo in ubraniti svoj ugled. Odgovor oziroma reakcija – vsaj z angleške strani – je bila torej jasna. Vsi so bili zgroženi. Na drugi strani so mi kolegi doma dali jasno vedeti, da je ta dopis ilustracija percepcije, v okviru katere se mlajši kolegi in predvsem uspešne ženske obravnavajo doma. Komentarji o takšnih in drugačnih uslugah so pogosti in so del vsakdanjika.”

      Kar ni jasno je, ali se je Oxfordska univerza tudi uradno pritožila (predvidevam UL)?

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here