Objavljamo zapisnik 6. seje Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije (potekala je 5. aprila 2016), na kateri so med drugim obravnavali težave z obdavčitvijo raziskovalcev med delom v tujini. Na problem je pred nekaj meseci opozoril Marko Fonović v zapisu Kako Slovenija onemogoča podoktorsko izpopolnjevanje v tujini.

Ad 3. Davčna obravnava podoktorskih in drugih prejemkov znanstvenikov med raziskovanjem v tujini.

Državna sekretarka na Ministrstvu za finance, mag. Mateja Vraničar Erman je predstavila obdavčitev podoktorskih in drugih prejemkov znanstvenikov v tujini. Razložila je, da dohodninska zakonodaja v Sloveniji temelji na obdavčitvi vsega dohodka po načelu svetovnega dohodka. Ne glede na to bi plačila, ki so povezana z obdavčitvijo dohodkov, ki se pridobivajo z različnimi mednarodnimi aktivnostmi (napotitev delavcev, znanstvenikov v tujino, mednarodne štipendije) zahtevala posebno obravnavo, ki pa jo trenutno v slovenski zakonodaji ni. V primeru, da ima oseba status študenta in je kot študent napoten na raziskovalno delo v tujino ter prejema štipendijo, ki je tudi po vsebini štipendija, ta štipendija ni predmet obdavčitve. Nasprotno pa v kolikor gre pa za osebo, ki je v rednem delovnem razmerju na univerzi ali raziskovalni inštituciji pa se dohodek, ki ga ta oseba prejme za delo v tujini, v celoti šteje kot dohodek iz delovnega razmerja. Izjema so le Fulbrightove štipendije zaradi posebnega dogovora med Republiko Slovenijo (MZZ) in ZDA. Državna sekretarka je še poudarila, da bi radi to problematiko uredili zato pozivajo Univerze in resorno ministrstvo, da posredujejo vse informacije o tem kakšna plačila se zagotavljajo za tovrstno delo v tujini. Na podlagi pridobljenih informacij bi lahko potem nadgradili obstoječo davčno zakonodajo, tako da bi se lahko zagotovila enaka obravnava enakovrstnih izplačil iz različnih virov. Poudarila je, da je najslabša rešitev problema sprememba davčnega rezidentstva, ker je le to izredno zapleten postopek.

Na koncu je še omenila, da je Ministrstvo za finance v zaključni fazi oblikovanja predlogov, ki se bodo dodajali spreminjali v Zakonu o dohodnini v letošnjem letu. Konkretni predlogi bodo pripravljeni v mesecu maju oziroma juniju, tako da bi morda vsaj prve korake rešitev vključili že v letošnjo novelo.

Dr. Jadran Lenarčič je predlagal, da bi bilo lažje, če bi se zgledovali po državi npr. Avstriji, ki ima problem obdavčitve urejen. Opozoril je, da so na IJS že pred leti predlagali rešitve tega problema, ko se je pripravljal Davčni zakon, vendar do zdaj konkretnih sprememb zakona s strani MF in bilo. Ponujene rešitve so enake tem, ki sta jih v nadaljevanju seje predstavila mlajša sodelavca IJS, vabljena na to sejo, dr. Majaron in dr. Fonovič.

Dr. Borut Majaron je predstavil 42. člen Zakona o dohodnini in predlagal, da bi l. točka tega člena, ki govori o obdavčitvi javnih uslužbencev napotenih na delo v tujino, morala veljati tudi za raziskovalce (ki so prav tako javni uslužbenci). Uporaba 1. toke bi raziskovalcem obdavčitev dohodkov iz tujine zmanjšala na obdavčitev katero bi plačali, če bi opravljali isto delo v Sloveniji. To bi bila najbolj pravična rešitev. Iz njemu – nam neznanega razloga pa FURS ta člen trenutno uporablja le za določene javne uslužbence (funkcionarje, diplomate itd.), za raziskovalce zaposlene v javnih ustanovah pa ne.

Dr. Marko Fonovič je opisal svoj primer izpopolnjevanja na Univerzi Stanford, ko je po skoraj treh letih podoktorskega izpopolnjevanja, moral v davčno blagajno Slovenije vplačati 10.000 EUR.

V nadaljnji razpravi je ministrica dr. Maja Makovec Brenčič dodala, da bo ministrstvo pristopilo k reševanju te problematike in skupaj z MF pripravilo dopis za poziv za identifikacijo najbolj tipičnih oblik virov financiranja dela znanstvenikov v tujini, ki se jih bo nato analiziralo in naredilo predlog rešitve.

Nasprotno temu, so se člani SZT v nadaljevanju večinoma strinjali, da bo težko izpeljat popis za identifikacijo vseh virov, ker so prakse in oblike financiranja od države do države različne in se tudi hitro spreminjajo. Strinjali so se z dopolnitvijo 42. člena ali pa predlagajo, da se znanstvenikom, raziskovalcem zaposlenim v tujini priznajo dnevnice, ki bi se vštele v strošek, ki bi se nato upošteval pri obdavčitvi, kar bi poenotilo rešitev za vse raziskovalce, ne glede na to od kje so napoteni, ali pa se zato odločijo sami brez podpore katerekoli delovne organizacije, na delo v tujino. Tu so posebno ranljiva skupina mladi (post) doktoranti, ki zato odpovedujejo rezidentstvo v RS, kar močno prispeva k begu možganov.

Predsednica Sveta dr. Tamara Lah Turnšek je komentirala, da je tak beg možganov nepovraten rez v državno blagajno, ne le »izgube« zaradi davkov (nekaj let), ampak izguba milj. EUR investiranih v izobraževanje in nadaljnji doprinos raziskovalcev k razvoju Slovenije. Nadalje je poudarila, da bo sam postopek zbiranja različnih virov financiranja časovno precej oddaljil kakršnokoli aktivnosti v smislu pravične obdavčitve. Zato meni, da je zbiranje podatkov o načinih dohodkov v tujini precej neplodno delo, saj ne bo vodilo do bližnje rešitve problema (če je sploh rešljiv na tak način?), ki je urgenten, zato je predlagala Sklep 3/2, ki je bil soglasno sprejet.

Dr. Tomaž Boh je odgovoril, da je treba k iskanju rešitev pristopiti takoj, glede na to, da se bo davčna zakonodaja spreminjala že meseca maja oziroma junija.

Zaključek: Člani SZT so se seznanili s predstavitvijo davčne obravnave podoktorskih in drugih prejemkov znanstvenikov med raziskovanjem v tujini.

Sklep 3/1: MIZŠ bo v sodelovanju z MF pozvalo Javne inštitucije za pridobitev informacij o najbolj tipičnih oblikah virov financiranja znanstvenikov, raziskovalcev v tujini. Tako bo na podlagi teh informacij MF poskušalo s konkretnimi predlogi že v mesecu maju ali juniju (oziroma naslednje leto) predlagati spremembe v davčni zakonodaji.

Sklep 3/2: V spremembe in dopolnitve Zakona se gospe državni sekretarki posreduje tudi predlog, da se v dikcijo Zakonu o dohodnini vključi: SZT zato predlaga gospe državni sekretarki mag. Mateji Vraničar Erman in MIZŠ dve možni rešitvi in sicer, da med spremembe in dopolnitve Zakona o dohodnini vključi:

a) Znanstvenikom, raziskovalcem zaposlenim v tujini se priznajo dnevnice, ki veljajo za delo v določeni državi (mestu) in ki bi se vštele v strošek, ki se nato upošteva pri obdavčitvi.

(Enostavnejša a prehodna, začasna rešitev, a le za znanstvenike javnih institucij je rešitev, kjer gre če za manjši dodatek oz. le interpretacija l. Točke 42. člena Zakona o dohodnini, ki (ga ni zato treba spreminjati) in sicer:

b) Prva točka (1) 42 člena, ki govori o obdavčitvi javnih uslužbencev napotenih na delo v tujino, bi morala veljati tudi za raziskovalce (ki so prav tako javni uslužbenci!!). Uporaba l. točke bi raziskovalcem obdavčitev dohodkov iz tujine zmanjšala na obdavčitev katero bi plačali, če bi opravljali isto delo v Sloveniji.

Deli

7 KOMENTARJI

  1. Rak rana nasih “resitev” je, da le malokdaj naredimo simulacijo, kaj dolocena “resitev” prinese. 3/2a je sicer korak v priznanje stroskov, kar je edina pravicna resitev, a je predlagana realizacija popolnoma neustrezna. Olajsava za ZDA bi znesla 1500 USD/mesec, kar je manj, kot je kolega Fonovica stalo skromno stanovanjce v okolici Stanforda, ce je bil tam sam.

    Ocena stroskov je pravzaprav trivialna in hkrati po vsebini izpolni sklep 3/1 – vsi neto prejemki na podoktorskem izpopolnjevanju so namenjeni kritju stroskov. Ne poznam namrec nikogar, ki bi iz podoktorskih prejemkov ob normalnem zivljenju obogatel.

      • Pomembno je, da se tukaj ločita dva primera:

        1. Nekdo je zaspolen še vedno na matični ustanovi v Sloveniji in prejema plačo od te ustanove, in prav tako prejema plačo post-doca na ustanovi v tujini. Torej prejema !!_DVE_!! plači in mora biti posledično drugače tretiran. Ta primer je zgolj unikum iz Slovenije, saj nobene ustanove v tujini ne plačujejo več svojih doktorantov, ko so si enkrat pridobili post-doc pozicijo na kakšni drugi ustanovi. Prav tako, ne razumem in ne vidim motivacije slovenskih ustanov, da to počnejo, ko bi same raje lahko zaposlile ali doktoranda ali post-doca več.

        2. Nekdo, ki prejema zgolj in izključno plačo post-doca v tujini in nima prihodkov iz Slovenije. Tukaj pa smo ze zelo blizi nerezidentstvu in bi bilo smiselno olajsat pridobiteb tega statusa raziskovalcem.

        • Strinjam se, da je treba med tema dvema primeroma locit, ampak a dejansko obstaja primer 1 v taki obliki – dve placi (primer prosim)? Kakor sam razumem v primeru postdoktorskega usposabljanja v tujini za placo na domaci ustanovi, plus stipendijo za zacasno bivanje v tujini, ki pokrije stroske bivanja (in je mnogo nizja, kot placa)…
          2. tukaj se strinjam, postdok v tujini je v bistvu nerezidenstvo, in tukaj bi morala biti aplikacija hitro in neproblematicno resena. Davki na dohodke naj se placajo v drzavi bivanja…

          • Ooh, seveda obstajajo prvi primeri. Jaz (žal) nisem med njimi, ker je bila zahteva mojega financerja post-doca, da doma ne prejemam nobene plače.

            Moji kolegi so pa to – vsaj pred nekaj leti – seveda dobivali. Nekateri 20% plače, nekateri 70% (odvisno tudi od družinskega stanja in dejanskih dohodkov v tujini), nekateri pa so dobivali 100% plačo v SI in še celo plačo v tujini.

            Potem so pa še posebne anomalije, ker prvi mesec po odhodu dobiš polno plačo. Zato dvoletni postdoc razdeliš na štiri šestmesečne, recimo, se vrneš za en dan in si spet en mesec na dvojni plači. Tudi če sicer dobivaš samo 20%… itd…

          • ocitno gre pri anomalijah za nekaj, kar bi moralo romati na racunsko sodisce…, pri ostalih primerih pa iz tvojega opisa ne znam ocenit, za kaksne zadeve je tocno slo. Vsekakor bi morala biti pravila jasna – vsak sme dobivati samo eno placo, vse kar je extra pa so lahko potem stipendije, ki krijejo razliko za ceno bivanja v drazjih drzavah…

  2. Poleg vsega naštetega so problem tudi sami “postdoc” statusi. Vse pogosteje se namreč ponujajo štipendije/granti, ki ne nudijo niti osnovnega socialnega varstva, a nikjer nisem zasledil, da se takšno izkoriščanje sploh omenja.
    Moj primer je že bil tak. Sloveniji sem kljub temu moral plačati 25% prispevkov brez kakršnih koli olajšav. Nikor na FURS ni zanimalo, da si moram v tujini sam plačati zdravstveno zavarovanje, najemnino itd. Na koncu, ko sem seštel vse stroške, me je 18 mesečni postdoc stal približno 1500 eurov.
    Odjava rezidentstva bi bila rešitev, a so jo naši vrli birokrati tako zakomplicirali, da je za krajše odsotnosti praktično neizvedljiva.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here