Brinarjeva ali Klanška jelka (domačini ji pravijo tudi ‘ta lepa smreka’) je bila naravni mutant navadne ali bele jelke (Abies alba Mill.) s stebrasto obliko krošnje. Rasla je v bližini naselja Rakitna (Zagabernice, Lapušna dolina), ki leži na Rakiški planoti približno 20 km jugozahodno od Ljubljane. Drevo je vzbujalo pozornost s svojo gosto stebrasto krošnjo, s svojo vitalnostjo ter hitrejšo rastjo v primerjavi s sosednjimi jelkami.

Žal je povsem zdravo drevo, ki je veljalo za lokalno znamenitost in je bilo vpisano v Register naravnih vrednot, nekdo posekal.

“Borovniški kmet je želel jelko prejšnjo nedeljo pokazati hčerki, a je našel posekano drevo. Po ogledu smo podali kazensko ovadbo,” razlaga revirni gozdar Janko Vidmar z Zavoda za gozdove. (Koga je zmotila znamenita jelka na Rakitni? – siol.net)

Brinarjevo jelko na Rakitni so posekali.
Kdo? Zakaj?

še link do opisa in slike kako je izgledala dokler je še stala:
http://www.dedi.si/dediscina/482-brinarjeva-jelka

Objavil/a Oddelek za gozdarstvo BF UL dne 25. julij 2016

 

Tule je nekaj dodatnih informacij o Brinarjevi jelki iz Enciklopedije naravne in kulturne dediščine Slovenije – DEDI:

O Brinarjevi jelki je bilo do danes zelo malo napisanega. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja jo je podrobneje opazoval in proučeval dr. Miran Brinar, raziskovalec na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije. V prispevku iz leta 1967, ki ga je avtor predstavil na 14. IUFRO kongresu v Münchnu ugotavlja, da so za mutirano jelko značilne krajše in širše iglice, ki so na poganjkih tudi gosteje razporejene, kot je to značilno za navadno jelko. Iglice naj bi imele tudi večje število listnih rež. Lastnosti vitalne in goste krošnje se kažejo tudi v njeni hitri rasti. Brinar (1967) piše, da naj bi bil prsni premer jelke pri starosti 57 let 47,1 cm in višina 31,9 m. Piše tudi, da naj bi bil volumen debla za 14 % večji od volumna kontrolne jelke, ki je rastla v neposredni bližini in je bila od mutirane jelke tudi 9 let starejša. Z osemletnim opazovanjem je Brinar ugotovil, da mutirana jelka vsako leto cveti in rodi, medtem ko so ostale jelke semenile na vsake dve do tri leta.

Za jelko je skrbel in jo negoval lastnik gozda, gozdar Franc Mikuž (Klanški Francelj) iz Rakitne. V letu 2013 je tako Brinarjeva jelka, pri starosti dobrih sto let, visoka 39,5 m in ima prsni premer 75,2 cm.

Zaradi redkosti takšnih mutacij in svoje izjemnosti so v preteklosti poskušali Brinarjevo jelko tudi vegetativno razmnoževati. Uspeh teh poskusov lahko med drugim opazujemo tudi v Botaničnem vrtu v Mariboru, kjer rasteta dve manjši drevesi, klona, Brinarjeve jelke. Ker v hortikulturnem pogledu izpolnjuje vse pogoje za sorto, jo lahko z znanstvenim imenom imenujemo tudi Abies alba ‘Brinar’.

Vir: Jarni, K. 2013: Brinarjeva jelka. DEDI – digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/482-brinarjeva-jelka.

Deli