Razprava o predlogu spremembe zakona o visokem šolstvu, ki univerzam omogoča malo več avtonomije pri odločanju o izbiri jezika v posameznih sklopih študija, se nadaljuje. (Glej tudi:O slovenščini na univerzi – nadaljevanje razpraveJe slovenščina na univerzi ogrožena?)

Na mnenjski strani časopisa Delo je biolog Tom Turk in v sestavku  »Slongleščina« ali slovenščina? poudaril, da slovenščina na univerzah ni ogrožena zaradi nekaj ur predavanj v angleščini, ampak zaradi slabega znanja slovenščine pri študentih:

Novi zakon o visokem šolstvu je dvignil veliko prahu in negodovanja glede možnosti poučevanja v angleškem jeziku na slovenskih visokošolskih ustanovah. Mislim, da so tako zagovorniki kakor nasprotniki zgrešili bistvo problema. Sam sem profesor na UL in neposredni izvajalec predavanj, od katerih nekatera že, druga pa bi (še) lahko bila v angleščini. Tako sem kar dobro seznanjen s teoretičnimi in praktičnimi problemi, pomisleki, dvomi in zadržki, ki jih imamo visokošolski učitelji pri predavanjih v tujem jeziku. …

Moja poanta je, da slovenščina na univerzah ne bo zamrla zaradi nekaj ur predavanj v angleščini, da slovenski jezik in slovenski izrazi v znanosti zaradi tega niso prav nič ogroženi (večina stanovskih društev ima komisije, ki skrbijo za slovensko strokovno terminologijo), je pa vse siromašnejša, ker študenti v slovnično pravilni slovenščini niso sposobni napisati dveh strani eseja, kaj šele obsežnejšega seminarja ali diplomske naloge. Pri tem so tako površni, da se jim ne ljubi uporabiti niti pregledovalnikov besedil, ki jih ima vsak urejevalnik besedila. S popravljanjem tovrstnih izdelkov imam res veliko dela, pa nisem slavist, ampak biolog, ki mu ni vseeno, kako je kaj napisano. Skrb za materni jezik, tu je to pač slovenščina, ne more biti samo skrb pesnikov, pisateljev in slavistov, ampak vseh nas, staršev, učiteljev v osnovnih in srednjih šolah, profesorjev na univerzah.

Če bi vsakdo v vsakdanji komunikaciji s svojimi otroki, dijaki ali študenti zahteval doslednost in pravilnost pri izražanju in pisanju v slovenščini, tudi nekaj predavanj v angleščini ne bi smel biti tak problem kot ga nekateri poskušajo prikazati. Nekaj angleščine na univerzah slovenščine vsekakor ne bo uničilo, naša lastna brezbrižnost do slovenščine pa prav gotovo. Temu se bomo, glede na vse, težko izognili, ni pa nemogoče. In o tem, ne pa o visokošolskem zakonu in nesrečni angleščini, bi se morali več pogovarjati.

Nasprotniki novele pa so se zbrali v Slovenski matici na posvetu z naslovom Zagovor slovenščine. Tule je kratek povzete iz časopisa Družina – Zagovor slovenščine na slovenskih univerzah:

Zbrane je najprej nagovoril predsednik Slovenske matice prof. dr. Milček Komelj. Spomnil je na uveljavljanje slovenščine v šolah v 19. stoletju, ki ji je nemško govoreča oblast očitala nerazvitost in pomanjkanje knjig v slovenščini. Univerza je nastala mukoma, na njej so gostovali tudi tuji profesorji. Kmalu po ustanovitvi ji je že grozila celo nevarnost, da bi jo ukinili. Poudaril je različnost razmišljanja med humanističnimi in naravoslovnimi vedami in dodal, da vladni predlog prihaja prav iz vrst univerzitetno inštitutnih vrst ekonomije in naravoslovja ter državnega uradništva. Umetniki iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti predlog odločno zavračajo, vendar se pridružujejo možnosti filološkega razreda, ki predvideva predavanje za tuje študente v angleščini, vendar so proti ponižanju, da bi slovenski študenti morali na slovenski univerzi poslušati predavanja v nematernem jeziku. Predlog kaže na ozkosrčen pogled na slovenščino kot omejitve oz. komunikacijske ovire. Tudi v Evropski zvezi želimo ostati Slovenci, je dejal Milček Komelj in zavrnil privolitev v okrnjeno identiteto, siromašenje slovenskega jezika na znanstvenih področjih in splošno kulturno stagnacijo, kar bi bila posledica omejevanja učnega jezika.

Kot svarilo lahko razumemo Irce in Nizozemce, ki so svoj jezik v znanosti zavrgli. »Vstop v mednarodno znanost z zanikanjem lastnega jezika v šolskem procesu, pa je kramarsko, ozkosrčno, pragmatistično in za naš narodni obstoj več kot kratkovidno in pogubno.« Prepričan je, da bi univerza iz branika slovenščine postala njegova grobarka. Jezik je opredelil ne le kot sredstvo sporazumevanja, temveč kot legitimacijo naših duhovnih korenin. Še posebej je zavrnil razloge za predlog – pohlep, želja po videzu veljave in dobičku, potujčevanje na mednarodnem trgu, kar vodi v nerazpoznavnost in provincialnost. Slovenščino, ki postaja vse bolj degradirana in ohlapna, je treba na univerzi in v javnem življenju negovati. Za slovenščino so zanimanje izkazali celo tujci. Slovenski študenti imajo z ustavo pravico študirati v slovenskem jeziku, je poudaril.