V Sobotni prilogi Dela je daljši sestavek profesorja komunikologije in akademika Slavka Splichala, v katerem podrobno predstavi širši kontekst zadnjih sporov glede uporabe angleščine na univerzi. Tule je nekaj odlomkov  iz članka Slovenščina, do kod lepote tvoje?

Na ideološki ravni se v razpravah o prevladi angleščine v svetu in pri nas pojavljata dva nasprotujoča si diskurza. Na eni strani so »internacionalisti« oz. glasniki teorije racionalne izbire, pogosto iz vrst univerzitetnih in podjetniških uprav, ki poudarjajo mednarodno primerljivo odličnost in konkurenčnost kot ključni kriterij usmerjanja razvoja univerzitetnega izobraževanja. Internacionalizem v imenu povečevanja učinkovitosti izobraževanja je dokaj brezbrižen do jezika; v tem diskurzu se vprašanje družbenih posledic »racionalne izbire« jezika skoraj ne zastavlja, kot kaže izjava norveškega profesorja kemije Martina Ystensa: »Zahtevati od norveških raziskovalcev, naj uporabljajo norveščino zaradi tradicije in nacionalne zavednosti, je enako, kot bi zahtevali od norveških smučarjev, naj uporabljajo lesene smuči. Po tej poti ne bi prišli do zlate medalje na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih.«

Na drugi strani »kulturalisti« – najpogosteje jezikoslovci in predstavniki kulturnih elit (tako »levih« kot »desnih«) – izhajajo iz idej o posameznikovi določenosti s kulturo, ki ji pripada in ki naj bi mu edina omogočala polno družbeno udejanjenje in opolnomočenje, ter poudarjajo nujnost ohranjanja nacionalne kulture in jezika kot njenega konstitutivnega dela. Za kulturalizem kot desno politično ideologijo so značilne zahteve po posebnih pravicah in zaščiti nacionalne kulture in jezika, čeprav tudi na račun človekovih osebnih in državljanskih pravic (npr. s popolno asimilacijo imigrantov), ter nasprotovanje na socialno-liberalnih idejah utemeljenemu multikulturalizmu in podpora njegovim antidemokratičnim različicam. Na levici pa je kulturalizem nadomestil izgubo politično-ekonomskih temeljev ideologije razrednega boja kot posledice globalizacije kapitalizma in padca vzhodnega bloka. Zaščita nacionalnega jezika pred angleščino je za desnico sopomenka za ohranjanje nacionalne kulture in zaščito nacionalne države, za levico pa ščit pred globalno hegemonijo in komercializacijo.

… Angleščina je kot jezik komuniciranja v znanosti med vsemi »neangleškimi« državami najbolj razširjena na nizozemskih in nordijskih univerzah in znanstvenih inštitutih (Islandija, Norveška, Švedska, Danska in Finska), kjer je v zadnjem desetletju na nekaterih področjih postala celo pomembnejša od nacionalnih jezikov. Prodor angleščine v nordijske izobraževalne sisteme je v zadnjem desetletju dosegel izjemne razsežnosti. Najbolj očitno to kažejo podatki o znanstvenih objavah. Ocenjuje se, da so avtorji z nordijskih univerz od 70 do 95 odstotkov vseh znanstvenih člankov objavili v angleščini in da je bilo 60 do 90 odstotkov doktorskih disertacij napisanih v angleščini.

… Zlasti za doktorski študij se namreč zastavlja vprašanje, ali bi z obvezno in izključno uporabo netujščine (slovenščine) pri pisanju in zagovoru doktoratov lahko pri vseh temah zagotovili tudi ustrezno kvalificirane mentorje in ocenjevalce – ali pa bi morali znanstveno relevantnost in odličnost brezpogojno omejiti z znanjem slovenščine. Žal je očitno, da bi se tu raba slovenščine izkazala za (pre)hudo omejitev, zato je edino smiselno dopuščanje pisanja doktoratov v angleščini z obsežnim povzetkom v osnovnem učnem jeziku, kar je praksa večine univerz.

… Še bolj kot v nordijskih državah je raba angleščine v znanosti razširjena na Nizozemskem, kjer imajo univerze več kot tisoč oz. 30 odstotkov vseh izobraževalnih programov v angleščini. Skoraj enako število razpisanih programov ima Nemčija, vendar to pomeni manj kot 6 odstotkov vseh programov nemških univerz. Švedska je po številu programov v angleščini na tretjem mestu z dobrimi osemsto programi (24 odstotkov vseh programov). Najvišji relativni delež razpisanih programov v angleščini pa dosega Danska: 500 razpisanih programov v angleščini predstavlja 38 odstotkov vseh visokošolskih programov.

Angleščina se v zadnjih letih zelo hitro uveljavlja na univerzah v pribaltskih državah, kjer jo kot učni jezik uporablja že 45 odstotkov visokošolskih ustanov; pred desetimi leti takih programov skorajda ni bilo. Nasprotno pa se v jugozahodni, jugovzhodni in srednjevzhodni Evropi število izobraževalnih programov v angleščini sicer zlagoma povečuje, ampak delež institucij, ki take programe ponujajo, ostaja enak (pod 20 odstotki). Med državami EU je Danska na prvem mestu tako po deležu izobraževalnih programov na vseh visokošolskih stopnjah kot po deležu študentov, vpisanih v te programe, sledita ji Nizozemska in Švedska, Slovenija pa je na osmem mestu za Latvijo in pred Avstrijo.

… Nesreča pri tem je, da se tako kot mnogo drugih političnih vprašanj tudi vprašanje jezikovne globalizacije (ne samo v Sloveniji) ideologizira, namesto da bi bilo predmet argumentiranih strokovnih in političnih razprav; ideološki spori (npr. »kulturni boj« med internacionalisti in kulturalisti) pa še nikdar niso prinesli dobrih rešitev. Ker problem jezika v znanstvenem komuniciranju in izobraževanju tako kot mnogi družbeni problemi nima »dokončne« rešitve, je pravzaprav edina prava rešitev tista, ki jo je predlagal profesor Strnad: zavedati se nasprotij in z njimi živeti. In jih napraviti znosne. Ne samo za »nas«, ampak tudi za »druge«.