Zakaj je sporazum o reproduciranju avtorskih del v šolah in vrtcih slab in zakaj nikoli ne bi smel stopiti v veljavo?

(mnenje pišem kot 1. strokovnjakinja za avtorsko pravo, 2. davkoplačevalka in 3. mama dveh šolarjev, ki nosita šolski torbi polni učbenikov in delovnih zvezkov, zato se sprašujem, zakaj rabita dodatne fotokopije???)

* pri pravnem svetovanju se ukvarjam tudi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic, vendar v tem primeru nisem svetovala nobeni od vpletenih strani
** strokovno podpiram rešitev, da se fotokopiranje čez obseg privatne rabe upravlja preko kolektivne organizacije in ne preko založb. Sama bi uredila zakon celo tako, da se vse in ne samo 50% pobranih nadomestil razdeli med avtorje in da je ta pravica neprenosljiva (temu bi nasprotovale vse založbe in še posebej Rokus Klett)
*** Miha Mazzinija občudujem kot pisatelja in spoštujem njegov boj za ohranitev SAZORJA v rokah avtorjev in ne založnikov. V primeru sporazuma se z njim ne strinjam.

  1. Področje fotokopiranja preko obsega dovoljene privatne rabe v RS ni bilo urejeno. Kar je zelo slabo. Država nikoli ni zmogla politične volje, da bi se to uredilo. Skoraj 10 let je trajalo, da je na strani ministrstva, ki bo za srednje in osnovne šole zagotovilo pol milijona evrov, prišlo do odločitve. To je prav!

  2. Ni pa pravi način, kako se to ureja: ni prav, kako so se pogajali in rezultat ni pravi.

  3. Zdi se, da se s pol milijona kupuje mir.
    Kdo ve, mogoče pisatelji ne bodo več nasprotovali uporabi angleščine v šolah?
    Kupuje se tudi občutek, da se zdaj v Sloveniji avtorske pravice končno bolj spoštujejo. Torej se kupujejo politične točke. To ni prav!

  4. Pogajalci na strani uporabnikov (ni se moglo pogajati ministrstvo, ker ni združenje uporabnikov, kot določa Zakon o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP) očitno niso imeli:
    a) pravih podatkov, koliko se kopira v šolah in vrtcih,
    b) pravega znanja, katero fotokopiranje je upoštevano – za to je potrebno avtorskopravno znanje,
    c) zato tudi ne pravih izračunov, koliko bi naj bila primerna tarifa (upoštevaje druge kriterije iz 156. člena ZASP),
    d) z vsem dolžnim spoštovanjem očitno tudi ne pogajalskega znanja (poglejte si izjave po podpisu sporazuma za srednje šole in vrtce, čustveni izlivi, kako se bo prispevalo k spoštovanju avtorskih pravic niso izkaz skrbnosti pogajanj) – tukaj sem ostra namenoma,
    e) imeli pa so očitno zagotovljene finance (vsaj srednje šole) in vemo, kako se pogaja pogajalec, kateri ne bo iz svojega žepa dal denarja.

V dokumentu so, brez zgornjih podatkov, znanj in potrebne analize, že določili spogajane številke!!!! Ki bodo veljale 3 leta, potem pa se jih bo prilagodilo, glede na študijo oz. analizo, ki jo bo opravil Pedagoški inštitut (pri tem se popolnoma zanemari, da se lahko skupni sporazum spreminja samo v skladu z ZASP. Dvomim da SAZOR tega ne ve!!!)

Kdorkoli se je že kadarkoli pogajal, se bo strinjal, da ko je enkrat številka na mizi, se bo težko zmanjšala. In zato je ta sporazum velika zmaga za Sazor in Pirova zmaga za vse ostale.

Pogajalcem na strani uporabnikov pa še tole: če vam je KO (krovna organizacija) dala na mizo npr. 6, vi pa ste zmanjšali na 3, primerna številka pa bi bila npr. 0,5 (ki bi jo lahko poznali, če bi bili izvedli analize), potem se niste dobro pogajali!!!! Niti skrbno! Ampak, hej, v tej državi itak nihče za nič ne odgovarja.

Skratka: napake (da področje ni bilo urejeno) se ne uredi tako, da se naredi novo napako (podpiše se sporazum brez ustreznih analiz). Miha Mazzini je na Odmevih dejal, da bodo študijo/analizo lahko naredili šele sedaj, ko bo pritekal denar. Zavajanje – tega tudi sedaj ne bo plačala KO!!

V sporazumu pa je še precej avtorsko-pravnih cvetk:
a) vključeni so skeni in njihovo pošiljanje po mailu – tega dovoljenje KO, ki je podlaga temu sporazumu, ne vključuje – gre za drugo pravico dajanja na voljo javnosti. G. Ojsteršek z ministrstva, je samo debelo gledal, ko sem mu to omenila pred oddajo na radiu za Studio ob 17ih. Toliko o znanju;
b) določbe o prenehanju sporazuma so zelo problematične! Skupni sporazum se lahko spreminja samo v skladu z ZASP;
c) določba, da fotokopiranje ne sme nadomeščati delovnih zvezkov, učbenikov in drugega učnega gradiva se lahko tolmači na različne načine – kaj pa potem še ostane IN ali boste to upoštevali pri razdeljevanju sredstev in analizo števila
d) itd.

Ta sporazum ne bi smel pričeti veljati nikoli. Osnovne šole bi morale napovedati, da tega sporazuma NIKOLI ne bodo podpisale v zadostnem številu (potrebnih je 241). Posledično ne bi pričel veljati. Potem pa bi morale ustanoviti združenje in se pričeti pogajati na novo, dovolj opremljene z znanjem in podatki.

Kot davkoplačevalka nasprotujem, da se pol milijona evrov plača KO, ki bo to razdelila 1/2 založbam in 1/2 avtorjem po pravilih, ki jih sprejemajo člani in ne upravičenci KO (upravičencev je cca 600, članov 10x manj) potem ko si bo odbila administrativne stroške. Prav Sazor je v preteklosti na vseh pogajanjih nasprotoval omejitvi na 10% od pobranih stroškov (zastopal jih je g. Rudi Zaman).

KAJ se dejansko pobira v šoli in KOMU bo šel denar – med tem je komaj kaj povezave. In to ni ravno vzgojno za dvig spoštovanja avtorskih pravic, kajne???

Kot mama pa na koncu dodajam: moja dva fanta, ki sta zaključila 7 in 4 razred OŠ imata nabasani torbi učbenikov in delovnih zvezkov. Zakaj so dodatne kopije sploh potrebne? Če so določene vsebine res nujno dopolnilo, naj učitelji povedo, kaj in kako – šolarji si to lahko pridobijo na zakonit način na podlagi dovoljene zakonite privatne rabe!!!!

Ta sporazum je slab: slab za šolstvo, slab za starše (davkoplačevalce v prvi fazi, kasneje bo to nova postavka itak na položnicah).

V drugem koraku bodo na vrsti druge institucije, ki tudi fotokopirajo… In osnova za določanje njihove tarife bo tarifa, ki so jo spogajali šolniki (brez potrebnih podatkov in znanja in s tujim denarjem).

Zmagovalec je SAZOR. Čestitam za spretno pogajanje! In pa ministrici za politične točke.

Za konec pa še: še slabše bi bilo samo, če bi bil na strani imetnikov pravic namesto kolektivne organizacije samo Rokus Klett. Takrat bi bil šah mat na račun nas davkoplačevalcev popoln.

Maja Bogataj Jančič je ustanoviteljica in vodja Inštituta za intelektualno lastnino. (Zapis je bil izvorno objavljen na Facebooku in je ponatisnjen z dovoljenjem.)