Intervju z Uršo Opara Krašovec v včerajšnjem Delu – Slovenski baroni v znanosti koncentrirajo moč:

Vodja skupine za raziskavo materialov na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in izkušena ocenjevalka evropskih projektov odlično pozna shemo Marie Skłodowske Curie. Leta 2001 je iz tega programa prejela podoktorsko štipendijo, kar ji je omogočilo enoletno nabiranje dodatnega znanja v laboratoriju v Nemčiji, ki je razvijal tiskane sončne celice. Na lastni koži je tudi izkusila, kako težko se je znova vključiti v domači raziskovalni prostor po vrnitvi iz tujine, kljub novemu znanju in izkušnjam z evropskimi projekti.

Beg možganov v tujino, možnosti vrnitve in integracija v domače raziskovalne ustanove so sicer že dolgo boleče točke slovenskih raziskovalcev. Dodatno pa jih je prejšnji mesec razburilo razkritje, da se agencija za raziskovalno dejavnost že pet let ni prijavila na razpis evropskega programa Marie Skłodowske Curie, znanega kot MSCA Cofund. Ta spodbuja kroženje znanstvenikov in vrnitev domov, spada pa enako kot razpisi Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) med stebre odlične znanosti programa Obzorje 2020. Shemo Cofund je ustanovila evropska komisija v sklopu sedmega okvirnega programa za znanost leta 2007. Prva leta so razpisali po 60 milijonov evrov, v zadnjih dveh pa so vsoto povečali na 80 milijonov.

Na razpis se prijavljajo nacionalne raziskovalne agencije, in če so sprejete, morajo same zagotoviti polovico vrednosti odobrenega projekta. Slovenska agencija ARRS se je prijavila leta 2011 in 2012, a neuspešno. Kasneje ni več oddala prijav, napoveduje pa, da se bo prihodnje leto prijavila, za kar mora pridobiti dodatna dva milijona evrov iz državnega proračuna. Tako je Slovenija edina evropska država, ki ni pridobila sredstev iz te sheme.

ARRS kot razlog za neprijavo navaja, da ji ni uspelo pridobiti dodatnih sredstev, s katerimi bi lahko sofinancirala projekte iz razpisa. Je res samo to razlog?

To je izgovor in pomeni, da na agenciji niso natančno prebrali razpisa, ker bi lahko le prerazporedili in sočasno povečali projektna sredstva. Razpis MSCA Cofund ne pomeni prijave klasičnega inovativnega evropskega projekta z velikim mednarodnim konzorcijem, ampak predstavitev na 30 straneh o načinu delitve denarja. Agencija bi morala opisati, po kakšnih kriterijih bo razdelila evropska sredstva v Sloveniji, za kakšen namen in kako se bodo raziskovalci prijavljali. Skratka, objaviti bi morali pravila igre.

Kaj vse omogoča shema MSCA Cofund, pa tega Slovenija ne izrabi, ker se ARRS ne prijavlja na razpise?

V sedmem okvirnem programu leta 2007 in 2008 je bilo v razpisu kot ena od možnosti navedeno, da bi država, ki se prijavlja, torej tudi Slovenija, lahko uporabila ta instrument za vrnitev znanstvenikov, ki so bili v tujini več kot tri leta. Tako bi se lahko vrnili Slovenci, ki so opremljeni z znanjem, in se ponovno integrirali doma.

So slovenski raziskovalci v primerjavi z drugimi evropskimi prikrajšani za boljše možnosti vrnitve domov?

Vidimo, kako zavajajoča je trditev, da je težko pridobiti Slovence nazaj. V programu Obzorje 2020 sta zdaj dve vrsti razpisov, prvi so namenjeni doktorskim študentom, ti so podobni našemu razpisu za mlade raziskovalce, drugi pa podoktorskim študentom za večletne projekte. Pogoj pri drugih je mobilnost, da se raziskovalec premakne iz sedanje v neko drugo raziskovalno institucijo, v tujino ali da se poveže z gospodarstvom. Tako naj bi raziskovalci pridobivali izkušnje in znanje.

Pri ARRS gre za dve zadevi, in sicer, da se ne prijavlja na razpise in da ne prerazporedi sredstev za projekte tako, da bi omogočili kroženje znanstvenikov in tudi vrnitev domov.

Zakaj agencija tega ne naredi?

Naj poenostavim, kje tiči problem pri razpisu za mlade raziskovalce in drugem za podoktorske, ter oboje navežem na novi pravilnik za ocenjevanje projektov, ki ga je junija sprejela agencija. Kot je znano, se denar ne deli mladim raziskovalcem, ampak njihovim mentorjem. ARRS od leta 2015 po nenavadni formuli dodeli določeno število mest kar programski skupini. Tako je že za nekaj let vnaprej predvideno, katera programska skupina bo dobila enega ali več mladih raziskovalcev.

Od česa je odvisna ta odločitev?

Od tega, kako je bila programska skupina ocenjena po določenih kriterijih. Vodja skupine pa določi, komu bo dal mentorstvo. Po pravilniku vodja ne sme vsako leto določiti sebe za mentorja, lahko pa vsako drugo leto. Težava je v tem, da pri določanju mentorjev ni niti pomembna njihova sposobnost za vodenje študentov, ampak zgolj prijateljsko dodeljevanje mentorstev. Pomembnejše je, kdo bo mentor, kot pa vsebina programa. Pri vsem skupaj mladi raziskovalci nimajo nobene besede in tega na agenciji nočejo odpraviti.

Lahko razložite, kje so ovire?

Novi pravilnik agencije o ocenjevalnih postopkih je vsaj v dveh točkah v nasprotju z osnovnimi pravili izbora projektov, ki veljajo na evropskih programih Obzorja 2020 in Evropskega raziskovalnega sveta.

Velike razlike med pravilnikoma ARRS in ERC lahko prikažem na primeru ocenjevanja projektov po dvofaznem postopku. Po pravilih ERC se lahko v drugo fazo uvrstijo samo tisti, ki so v prvi fazi ocenjeni in dobijo veliko točk. Kaj pa določa ARRS za dvofazni postopek? Da imamo izbrance, če se izrazim ljudsko. Imenujejo jih vodje programskih skupin. To so slovenski baroni v znanosti, ki koncentrirajo moč, kar je naš osnovni problem.

Vodja programske skupine se lahko odloči, da bo s projektom n+1 preskočil prvo fazo, tako da bo projekt uvrščen neposredno v drugo. To piše v 91. členu pravilnika.

Kaj pomeni oznaka n+1?

N pomeni število projektov ARRS, ki se v programski skupini zaključujejo v letu, ko je razpis. V takem primeru se projekt iste programske skupine uvrsti neposredno v drugo fazo ocenjevanja. Zanimivo je še to, da je v prvi fazi ocenjevanja možnost uvrstitve v drugo fazo samo 10-odstotna ali celo manjša. V drugi fazi je verjetnost odobritve projekta 50-odstotna ali celo večja.

Privilegiran položaj izbrancev lahko ponazorim s primerjavo, ki jo vsi razumejo. To je tako, kot če bi Hilda Tovšak in Ivan Zidar, ki sta bila pred leti tako zelo uspešna na slovenskih razpisih za gradbene projekte, zdaj odrejala, kdo bo preskočil prvo fazo in imel v drugem krogu takoj vsaj 50 odstotkov možnosti za financiranje projekta.

Pravilnik torej ustreza interesom določenega omrežja v znanosti?

Njegov namen je ohraniti moč programskih skupin. Tak sistem ustavlja ideje in konkurenco. Pravilnik ARRS ima čedalje več členov, zdaj jih je kar 239, zato se je težko znajti. Preden najdeš člen za neko konkretno situacijo, lahko obupaš.

V metodologiji ocenjevanja projektov so že od leta 2011 predvideni projekti za mobilnost. Takrat je ARRS prvič kandidirala za razpis MSCA Cofund in bila neuspešna. Tudi v novi metodologiji, sprejeti letos, je to zapisano, zato težko verjamem trditvi agencije, da potrebujejo dodatna sredstva za prijavo na razpis MSCA Cofund.

So razen opisanega še drugi absurdi v pravilniku ARRS?

Drugi absurd je določilo, da lahko znanstveni svet agencije do pet odstotkov sredstev na kateremkoli razpisu agencije oblikuje po svoje. Svet mora sicer razložiti, zakaj nekdo nujno potrebuje projekt, a kljub temu je takšen privilegij nenavaden.

Na absurde našega sistema opozarjam ARRS že več let, pa se nič ne spremeni. Znanstveni svet agencije bi moral voditi znanstveno politiko, med drugim tudi to, kako pridobiti čim več evropskih sredstev.

Pri evropskih razpisih Slovenija ne slovi kot uspešna država. Nam manjkajo ustrezne spodbude v znanstveni politiki?

Država in ARRS sicer z besedami spodbujata nas posameznike, da kandidiramo na razpisih, nimamo pa strategije spodbujanja na institucionalni ravni, torej na strani agencije. Tako bi lahko pridobili več evropskih sredstev. Vemo, da Slovenija ni uspešna na razpisih ERC, toda eden od vzrokov je tudi, da se agencija ne prijavlja na razpise MSCA Cofund, kar je lahko prvi korak, ki bi pomagal raziskovalcem pri prijavah projektov na razpise ERC.

Naj navedem primer Hrvaške. Napovedala je povečanje deleža BDP za raziskave in razvoj in pri tem je na prvo mesto postavila, kako namerava pridobiti čim več evropskih sredstev.

Slovenski sistem ocenjevanja slovi kot zelo zapleten v primerjavi z evropskim. Ker že 13 let za evropsko komisijo ocenjujete evropske projekte, veste, kje se zapleta pri nas.

Naj začnem s pozitivnim pogledom, in sicer o tem, kakšen nesmisel je odpravil novi pravilnik ARRS o ocenjevanju projektov. Pomembna sprememba, ki bo začela veljati prihodnje leto, je usklajeno poročilo ocenjevalcev projekta.

Nesmisel starega pravilnika, po katerem sicer še letos ocenjujejo projekte, je v tem, da dva ali celo trije ocenjevalci zapišejo vsak svojo oceno in jo posredujejo panelu. Ta pa, čeprav ni prebral projekta, odloča o oceni. Lahko se odloči za visoko, nizko ali povprečno.

Kako pa bruseljski ocenjevalci točkujete projekte?

Bruselj zahteva, da se ocenjevalci uskladimo in napišemo skupno mnenje oziroma oceno. Če kot ocenjevalec menite, da projekt ne prinaša ničesar novega, morate to tudi argumentirati. Če drug ocenjevalec presodi, da je projekt v nekaterih točkah prebojen, mora svojo oceno utemeljiti. Sledi kresanje mnenj in argumentov, dokler se ne dogovorimo za skupno oceno. Ocenjevalci ne tekmujemo, kdo med nami bo zmagal, ker smo osredotočeni na presojo ideje v projektu. V Sloveniji pa ocenjevalci ne vedo, kaj se zgodi z njihovo oceno, potem ko jo oddajo agenciji.

Poseben problem slovenskega sistema vrednotenja raziskovalcev so točke, dosežene z objavami v revijah. So tudi pri evropskih razpisih potrebne takšne točke?

Točke A1, A2 in A3, ki jih moramo nabirati raziskovalci za naš sistem, da lahko prijavimo projekt, ne veljajo nič na razpisih Obzorje 2020. V Bruslju ocenjujejo najprej idejo, v delu o implementaciji pa še znanje in izkušnje raziskovalca ter to, ali ima na voljo opremo, ki jo potrebuje za izvedbo projekta. Naj poudarim, da tudi pri evropskih projektih ni vse prav zelo enostavno, toda kljub vsemu v Bruslju ni toliko nepotrebnega formalizma kot pri nas.

(Vir:  Delo – Slovenski baroni v znanosti koncentrirajo moč.)