Kopija intervjuja iz časopisa Večer – Raztepeni po svetu, a še zmeraj Kvarkadabra.

Dr. Sašo Dolenc je motor Kvarkadabre, spletnega časopisa za tolmačenje znanosti, ki že 20 let gosti dnevno od tisoč do dva tisoč bralcev. Prvi zapisani aksiom se je glasil: “Kvarkadabra verjame v čar znanosti. Povedati vam hočemo, da naravoslovna znanost ni skrivna umetnost, dostopna le redkim posvečenim. Je spoznavanje narave, ki nam je vselej blizu in jo vsi živimo, zato, menimo, jo vsi lahko razumemo. Smo tolmači znanosti za tiste, ki njenega jezika morda ne govorijo tekoče, a želijo, hočejo razumeti njegov smisel. Na naših straneh na svetovnem spletu ne podučujemo, temveč pripovedujemo: zgodbo o nastanku znanosti, o ljudeh, ki so jo ustvarjali, o naravnih pojavih in o zakonitostih, po katerih se ti godijo.” Sašo Dolenc je tudi avtor knjig Kratke zgodbe o skoraj vsem, Od genov do zvezd, Darwinova nevarna ideja in druge zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah, Nove kratke zgodbe o skoraj vsem, Kako ustvariti genija in druge kratke zgodbice o skoraj vsem, Kaj je znanost. Kvarkadabrini pisci, znanstveniki mlajše generacije, pa so izdali še knjige Zakaj je nebo modro, Kvarkadabra gre v kino, Kvarkadabra v kuhinji in Kvarkadabra pri zdravniku.

Einstein je dejal, da je znanost čudovita reč, če si z njo ni treba služiti kruha. Vaše življenje to misel potrjuje?
“Za mojo generacijo in za mlajše trenutno v Sloveniji razmere res niso ravno rožnate. Smo v času, ko se institucionalna pravila prehajanja med generacijami spreminjajo, zato ni jasnega reda, na osnovi katerega bi posameznik lahko za več let vnaprej vedel, kako natanko se mora izkazati, da bo nekoč prišel do stalne zaposlitve na kateri od akademskih inštitucij. Ker se pravila neprestano spreminjajo, je težko organizirati življenje na dolgi rok. Enako velja najbrž še za marsikatero drugo področje, v znanosti je stanje morda samo toliko bolj izrazito.”

Slišati je, da je generacijski prepad med starejšimi in mladimi znanstveniki očiten?
“Starejši znanstveniki imajo v veliko večji meri stalne, varne vire financiranja, mladi pa zelo redko. Če komu od mlajših uspe pridobiti stalno zaposlitev, to ni nujno povezano s sposobnostjo ali pridnostjo, ampak gre velikokrat tudi za splet naključij. Zdi se, da so se mladi s takšnim stanjem že nekako sprijaznili, zato jih veliko odhaja v tujino. A ko enkrat odideš, pogosto ni več možnosti, da bi se vrnil. Imam nekaj kolegov, ki so zelo uspešni v tujini in se poskušajo vrniti, s seboj bi poleg znanja prinesli celo denar, pa nimajo veliko možnosti.”

Kako se preživljate?
“Delno sem zaposlen na inštitutu za kriminologijo, drugače pa pač poskušam preživeti.”

Knjige, pisanje znanstvenih člankov za časopise, kakšno predavanje?
“Na ta način, da.”

Ste se navadili tako živeti?
“Nimam druge izbire.”

Študentska Prešernova nagrada za diplomsko nalogo iz atomske fizike, priznanje Prometej znanosti, ki jo za “odličnost v komuniciranju znanosti” podeljuje Slovenska znanstvena fundacija, nagrada Futurum za inovacijsko novinarstvo torej ne odpirajo vrat in so bolj za okras v vitrini?
“Nagrade predvsem povedo, da si na pravi poti. So tudi vzpodbuda, da vztrajaš in se trudiš še naprej. Sicer pa je bila ekipa Kvarkadabre nominirana tudi za evropsko Descartesovo nagrado za popularizacijo znanosti, kar je prav tako veliko priznanje. ”

Kar veliko ste pisali in še pišete za časopise. Je pomembno, da o znanosti piše nekdo, ki je sam znanstvenik?
“Gotovo je dobro, da ima pisec dober splošni pregled nad področjem, o katerem piše. Znati mora tudi razločevati verodostojne vire od prenapihnjenih senzacij, ki jih ni malo. Znanstvena izobrazba vsekakor ne škodi, sploh če je še naravoslovna. Za poljudno pisanje o raziskavah pa je pomembno tudi, da znaš znanstveni temi dodati še čustva. Na to sami znanstveniki, ko pišejo za širšo javnost, velikokrat pozabijo. Znanost čustva vedno odstrani, ker za samo odkritje ni pomembno, kaj je kdo občutil, ko je raziskoval. Za podajanje odkritja pa je to pomembno, ker se ljudje tako lažje identificirajo in lažje sprejmejo nove vsebine. Zato pri pisanju zmeraj poskušam o obravnavani temi ustvariti zgodbo, ki bralca pritegne in se zato sploh ne zaveda, da se je spotoma tudi nekaj naučil.”

Kvarkadabra je dobro obiskan spletni časopis za “tolmačenje znanosti”. Naslednje leto praznuje 20. rojstni dan. Trdoživ časopis, bi lahko rekli.
“Kvarkadabra je nastala, ko smo bili še študentje, kolegi z različnih področij študija. Dobivali smo se ob pijači in skupno nam je bilo, da nas je zanimalo kaj več, kot le tisto, kar smo slišali in se učili na predavanjih. Hoteli smo povezave med zapletenimi enačbami in svetom okoli nas. Brali smo knjige, debatirali in rodila se je ideja, da bi naše zapiske, članke, ki smo jih nekateri že pisali za razne revije, zbrali nekje na spletu. To je bil namreč čas, ko se je v Sloveniji rojeval internet in znanci so sodelovali pri postavljanju prvih spletnih strani. Verjetno se spomnite prvega slovenskega iskalnika Mat kurja? Internet je se je izkazal za točno to, kar smo iskali. Širši javnosti smo lahko predstavili svoje delo, ne da bi bili pri tem vezani na ustaljene institucije. Ker smo imeli svoje ideje, smo želeli bili neodvisni. Že kmalu po vzpostavitvi spletne strani smo dali bralcem možnost, da preko spleta zastavljajo vprašanja o znanosti. In so se vsula. Od tega, zakaj atome rišemo kot kroglice in ne na primer kot krompirje, kakšne barve je elektron, zakaj je nebo modro, kako je nastalo vesolje … Več kot sto odgovorov se je nabralo, največ jih je napisal kolega Jure Zupan, ki je zdaj profesor fizike v ZDA in še vedno piše za Kvarkadabro. Ekipa se je raztepla po svetu, večina nas je doktorirala, ampak pri današnji tehnologiji je čisto vseeno, kje si, zato še zmeraj sodelujemo. Včasih tako sploh nisem vedel, kje je kdo, ko smo denimo urejali poglavja za knjige, ki smo jih izdali. Lahko se je izkazalo, da je kolega, za katerega sem bil prepričan, da je nekje na Kitajskem, trenutno le dve ulici proč v Ljubljani.”

Kolikokrat so dijaki poskušali postaviti vprašanje zato, da bi vi namesto njih napisali seminarsko nalogo?
“Bilo je nekaj neuspešnih poskusov. Napotili smo jih na pravo literaturo in vire.”

Se pravi, da je Kvarkadabra že od nastanka gradila na tem, kako sistematično širiti znanstvene teme na način, ki bi ga radoveden bralec razumel?
“Ja, naš kriterij je bil že od samega začetka, da mora besedilo najprej navdušiti nas same. Če nas samih ne pritegne, potem tudi bralcev ne bo. Tako smo pisali tekste, kakršne smo sami želeli brati in to načelo se je ohranilo do danes. Glede tega temeljnega pravila nikoli ne delamo kompromisov. Zmeraj smo pozorni tudi na to, da nismo preveč ‘tehnični‘. Če nekdo piše o svojem delu, lahko hitro zaide v znanstveni žargon, ki je njemu povsem jasen, bralec pa nato tava v temi. Zato pazimo, da to, kar želimo povedati, umeščamo v splošno znanje, ki ga lahko predpostavimo pri večini bralcev. ”

Ko naši znanstveniki nastopajo v medijih, imam velikokrat občutek, da se bojijo govoriti enostavno, razumljivo o svojem delu in dosežkih. Da govorijo bolj za svoje kolege, kot za bralce in poslušalce.
“Tudi mi smo imeli težave s tem. Okolje, v katerem deluje znanstvenik, so njegovi strokovni kolegi in tako hitro pozabi, da je prava ciljna publika poljudnega pisanja bolj podobna njegovi babici in dedku kot kolegom v laboratoriju. ”

Ampak ko poslušam oddajo o znanosti Frekvenca X na Valu 202, kjer so največkrat sogovorniki tuji znanstveniki, vidim, da nimajo teh težav. Govorijo v preprostem, jasnem jeziku in še zabavni se trudijo biti, pa so “špica” na svojem področju.
“Novinarji, ki pripravljajo Frekvenco X, mi pogosto potožijo, da je lažje najti sogovornike v tujini kot doma. Verjetno zato, ker znanstveniki pri nas nimajo toliko izkušenj z javnim nastopanjem. Navade se sicer spreminjajo, saj so mlajše generacije že veliko bolj vešče nastopanja za različne publike. Res je tudi, da imajo marsikje po svetu znanstveniki večji interes, da se o njihovih raziskavah javno govori, saj se odmevnost povezuje s financiranjem. V osemdesetih, ko je prišlo do prvega velikega vala knjig s področja poljudne znanosti, so znanstveniki z marsikaterega področja začeli razmišljati, da morajo javnost najprej navdušiti za svoje raziskave, če hočejo – od države in javnih agencij – pridobiti denar za svoje delo.”

Mislim, da pri nas ni več tako, da bi se poljudna znanstvena publicistika težko prebijala do svojih bralcev. V zadnjih desetih letih smo dobili kup prevodov bestsellerjev s področja znanosti, od Kratke zgodovine skoraj vsega do Tkanine vesolja, Sebičnega gena, Genoma mojega življenja, Krajše zgodovine časa …
“Zanimanje za tovrstno literaturo je kar veliko. Tudi do prevodov novih tujih poljudnoznanstvenih uspešnic prihaja zadnje čase razmeroma hitro.”

Navsezadnje se tudi knjige, ki jih je izdala Kvarkadabra, znajdejo med top 10 v kakšni knjigarni, da ne govorim o knjižnicah.
“Verjetno se tudi iz knjig čuti, da za Kvarkadabro stoji en velik entuziazem. Vsi sodelujoči o znanosti pišemo z velikim navdušenjem. Kvarkadabro smo že kmalu po vzpostavitvi spletne strani spremenili tudi v nekakšno garažno založbo, saj smo se sami naučiti delati knjige, kar je bilo prav zabavno. Prve knjige z založniškega vidika mogoče res niso bile narejene po najvišjih standardih, a vsebina je bila dovolj zanimiva, da je bralce pritegnila. Naše knjige se za slovenske razmere sicer dobro prodajajo, a se živeti od o tega žal ne da.”

Še pred nekaj leti je imel spletni časopis med sponzorji zapisano Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS. Imate sponzorje, donatorje, podpornike? Navsezadnje se pri nas veliko govori, da je treba podpreti populariziranje znanosti, tudi v strateških usmeritvah EU je zapisana.
“Na ministrstvu so imeli nekoč razpise prav posebej za promocijo znanosti, a so jih s krizo ukinili. Sedaj naj bi to področje podpirala Agencija za raziskovalno dejavnost, vendar so njeni razpisi s tega področja sestavljeni tako, da je večina denarja razdeljenega že vnaprej. Pod znamko promocije znanosti je namreč mogoče prodati marsikaj.”

Gotovo je za družbo pomembno, da se vsak državljan vsaj malo spozna na znanost. Že zato, da ne pade ravno na vsako “znanstveno” trditev iz oglasa.
“Drži. Kvarkadabra je v slovenskem prostoru postala pomembna referenca, saj bralci vedo, da tisto, kar je zapisano na naših spletnih straneh in v naših knjigah, dokaj zanesljivo drži. Članki so dober vir tudi za učitelje, ki Kvarkadabro kar veliko uporabljajo za popestritev pouka, pa tudi za novinarje, ki nas pogosto poiščejo, ko morajo razjasniti verodostojnost kakšne novice s področja znanosti, ali ko potrebujejo sogovornike za kako strokovno temo. Kvarkadabra zadnja leta posebej skrbi tudi za komunikacijo znotraj slovenske znanosti. Trudimo se odpirati razprave o raziskovalnem delu, univerzi, medgeneracijskem sodelovanju, slabih in dobrih praksah … Ker pride pogosto do zanimivih izmenjav mnenj v obliki komentarjev pod sestavki, razprave poleg raziskovalcev doma in v tujini spremljajo tudi uradniki na ministrstvih in agencijah. Drugih podobnih komunikacijskih kanalov, preko katerih bi lahko prihajalo do dialoga in konstruktivne izmenjave mnenj, namreč ni veliko. Mnoge tovrstne razprave namreč niso zanimive za širšo javnost, zato težko najdejo mesto v splošnih časopisih in revijah.”

Je problem, če ARRS niti ne poskusi kandidirati za bruseljskih 20 milijonov evrov za raziskovalno dejavnost? In postane edina članica EU, ki tega denarja ne črpa.
“Ja, to je kar velika zgodba.”

Kako si razlagate to neambicioznost ARRS?
“Menda nimamo dovolj transparentnega sistema razpisov za financiranje znanstvenih raziskav, da bi nam Evropa odobrila sredstva.”

Je problem angleščina na univerzah?
“Glede tega so stališča zelo polarizirana. Nekateri so strastno za, drugi strastno proti. Ene je strah, da bo umrla znanost, druge, da bo umrla slovenščina. Sam menim, da bi bilo treba skleniti kompromis. Jasno je, da se znanost danes ‘dogaja‘ predvsem v angleščini in lahko smo samo veseli, če pridejo k nam tuji znanstveniki in tuji sposobni študenti, ker je to dobro za našo znanost in za njen razvoj. Po drugi strani pa je potrebno poskrbeti za bogatenje slovenskega strokovnega besedišča. A več ko bo tujih znanstvenikov delovalo v Sloveniji, bolj se bo razvijala znanost in posledično bo tudi slovenščina bogatejša.”

Danes je besedna zveza “znanstveno dokazano” na vse pretege zlorabljena. “Znanstveno dokazano” delujejo shujševalne kapsule, pa bioresonanca, krema proti celulitisu in vaba za ribe … Na Hrvaškem ministrstvo za znanost financira spletno stran Dokazi v medicini, na kateri lahko državljani vprašajo, kako delujejo najrazličnejši “čudodelni” pripravki. Znanstveniki iz posameznih strok prečesajo vse verodostojne svetovne raziskave o vprašani temi in dajo odgovor.
“To je dobra praksa. Tudi pri Kvarkadabrini smo že nekajkrat objavili analizo o kakšni sporni temi, ki je po tem odmevala tudi v drugih medijih.”

Če v televizijskem oglasu slišite, da neko pomivalno sredstvo štirikrat bolje opere posodo kot vsa druga, se vprašate, kako pri bogu so to izmerili?
“Nekateri kolegi so denimo poskušali razumeti, kaj naj bi počele čudežne kroglice za pranje, ob katerih pralnega sredstva menda sploh ne potrebuješ več. Napisali so analizo in jo objavili na spletu. Končalo pa se je z zahtevkom uvoznika kroglic, da vsebino takoj umaknemo s spleta, sicer nas bodo tožili. Ker nihče ni imel energije in časa, da bi hodil po sodiščih, smo tekst raje umaknili. Ampak to je bilo že pred mnogimi leti. Bolj sveža je grožnja preko odvetniške pisarne, ki jo je dobil kolega, ko je pisal o okoljskih problemih v povezavi s TEŠ.”

Oglasi, ki ponujajo “čudežna” sredstva so bili včasih rezervirani za pogrošne revije. Prav zdaj pa eden od resnih dnevnikov objavlja celostranski oglas za shujševalne kapsule, ki jih propagira slovenski dr. tainta, kot dokazano učinkovite. Zguglaš ime in vidiš, da ta oseba ne obstaja, zguglaš njegovo fotografijo in vidiš, da je sneta z neke tuje agencije. Prodaja pa mora biti odlična, da si lahko privoščiš oglas za nekaj tisočakov.
“Mogoče bi morali uvesti pravila, da se takšne vsebine ne bi pojavljale v resnih medijih. Tovrstni oglas ima gotovo povsem drugačno težo, če je objavljen v sicer zaupanja vrednem mediju, kot je denimo nacionalna televizija ali resen časopis, in ne v kakšnem čudaških informacij polnem oglasniku.”

Marx je spet moderen. Koliko je aktualna njegova misel, da je znanost dekla kapitala.
“Mislim, da trditev ne drži. Znanost kot specifična oblika sodelovanja med ljudmi je stara nekaj sto let in temelji na radikalni odprtosti za nove ideje in za medsebojno sodelovanje ljudi pri vrednotenju idej. Za znanost že od njenih začetkov v obliki pisemske republike, ko so si evropski učenjaki medsebojno izmenjevali ideje preko javnih pisem, iz česar so se kasneje razvile znanstvene revije, velja, da lahko pri tej izmenjavi idej sodeluje vsakdo, ne glede na spol, vero, starost, izobrazbo in osebne okoliščine, če le spoštuje določena pravila. Znanost predstavlja sistem za najbolj radikalno enakopravno izmenjavo idej in vrednotenje argumentov, kot je v praksi to sploh mogoče. Radikalno pravim zato, ker gre za nekakšno skrajnost, saj si bolj odprtega sistema, ki bi tudi deloval, ni mogoče zamisliti. Tak je vsaj ideal, ki ga želi znanost čim bolje udejanjiti tudi v praksi. Zato je znanost skozi zgodovino razvila veliko mehanizmov, ki omogočajo, da se to načelo čim bolj uspešno udejanja. Poenostavljeno lahko rečemo, da si je za vstop v govorico znanosti treba nadeti posebna očala, ki pri vseh sodelujočih zatemnijo njihove partikularne lastnosti. Vse, kar ostane, so ideje in argumenti, ki se medsebojno srečujejo, preverjajo in vrednotijo. Kdo kaj izreče, ni pomembno, pomembna je le vsebina izrečenega. Vendar pa tega ideala znanosti ni enostavno vzpostaviti, ker je tak pristop za ljudi nenaraven oziroma ne-intuitiven. Za vstop v diskurz znanosti je zato potreben določen napor. Pri znanosti ne gre za naravno ravnovesno stanje odnosov med ljudmi, ampak za od zunaj vsiljeno stanje, za katerega se je treba neprestano truditi.”

Znanstvena novica je pravzaprav edina prava novica v medijih. Vse drugo, naj gre za politične, gospodarske drame, celo modo ali šport, je bilo enkrat že videno.
“Ampak ste opazili, da se znanstvene novice včasih obravnavajo v povsem športnem duhu? ‘Naši‘ so nekaj odkrili, ‘naši‘ so prvi objavili, ‘naši‘ so bili izbrani … Prva emocija je nekakšna športna emocija, širši okvir pa umanjka. Prava novica je seveda vsebina odkritja, ki pa jo je seveda težje prenesti v zgodbo.”

Je znanost še javna dobrina ali predvsem dobrina, ki ima določeno ceno in se proda najboljšemu ponudniku?
“Znanost mora biti javna dobrina in znanstvena odkritja morajo biti javno dostopna vsem. Če nekaj ni javno objavljeno, v resnici sploh ne more imeti statusa znanstvene vednosti. Načeloma velja pravilo, da šele, ko pride ideja do katerega koli potencialnega kritika, pa nihče nima tehtnih protiargumentov, jo lahko štejemo za del znanosti. Žal pa je veliko znanstvenih raziskav javno dostopnih le v revijah, ki jih je treba kupiti oziroma za dostop do vsebine plačati. Znanstvene revije so v pomembnem delu postale tudi zelo dobičkonosna tržna dejavnost, za katero stoji močan kapital. Nekatere agencije, ki financirajo raziskovalno dejavnost, zato že pogojujejo, da so raziskave, opravljene z javnim denarjem, tudi javno dostopne brez dodatnega plačila.”

Je naravoslovna znanost bolj zaželena?
“Nimam tega občutka. Zaželena je dobra znanost.”
Tudi iz vaših zgodb o znanstvenikih sledi, da je znanost posledica radovednosti, navdiha in trdega dela. Kako to postaviti v okvir današnje zahteve po učinkovitosti, kjer šteje le produktivnost? Nihče ne more več leta in leta graditi svoje znanstvene teorije, kot jo je denimo lahko Darwin.
“Ja, to je kar trd oreh. Znanstvenikov je danes veliko več kot kadarkoli v preteklosti, zato je tudi znanstvenih objav ogromno. Fizik in zgodovinar znanosti Derek de Solla Price je že leta 1963 objavil knjigo, v kateri je analiziral trende naraščanja znanstvenih objav skozi čas. Prišel je do spoznanja, da bo ob takšnem tempu prej ali slej prišlo do zloma sistema. Ugotovil je namreč, da število znanstvenikov in njihovih del narašča eksponentno že 250 let. Napovedal je, da bomo čez nekaj generacij prišli do stanja, ko bomo imeli v povprečju po dva znanstvenika na družino. Iz zbranih podatkov je že takrat zaključil, da se bo morala znanost iz stanja eksponentne rasti preoblikovati v nekaj radikalno drugačnega in novega, če bo želela še naprej ohraniti status in ugled, ki si ga je skozi stoletja ustvarila v družbi.”

Danes iste stvari raziskujejo znanstveni teami na desetih koncih sveta. Da moraš hitro priti do rezultata, da moraš biti prvi, te najbrž lahko motivira tudi za zavestno goljufijo. Na področju raziskovanja izvornih celic se je to denimo že nekajkrat pokazalo.
“Goljufanje pomeni znanstveni samomor. A pritisk, da si prvi, je v resnici zelo velik, saj le prvi pobere vse zasluge. Iz zgodovine poznamo kar nekaj primerov, ko je bilo več raziskovalcev hkrati blizu pomembnega odkritja, a je na koncu vso slavo je požel samo tisti, ki je uspel odkritje prvi predstaviti drugim. Žal zaenkrat boljšega sistema, kot je ta, ne poznamo.”

Imamo primere iz bolj oddaljene in tudi bližnje zgodovine, ko sta se znanost in politika bratili na zelo nespodoben način.
“Da, tudi takšne zgodbe poznamo, vendar se je znanost vsekakor zmožna upreti poskusom vplivanja. Do hudih pritiskov je prihajalo na tiste znanstvenike, ki so se ukvarjali s podnebnimi spremembami. Bogate korporacije, ki jim niso bila všeč njihova opozorila, da je treba zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, so si privoščile odmevne propagandne akcije, pri čemer so sistematično slabile ugled strokovnjakov v javnosti. Tak pristop je seveda zelo nevaren, saj se javno mnenje lahko začne opirati na stališča, ki se zgolj na videz zdijo prepričljiva, vendar niso resnična.”

John Brockman, založniški agent številnih znanstvenikov, vsako leto postavi vprašanje vodilnim strokovnjakom in mislecem v svetu in tako potipa, kakšna so njihova osebna stališča. Če vas vprašam po “brockmanovsko”: Kaj je za vas najnevarnejša znanstvena ideja danes?
“Brockman je bil prvi, ki je že pred nekaj desetletji zaslutil, da se je pojavil nov krog znanstvenikov, ki zmorejo preseči tradicionalno delitev na dve veliki skupini učenjakov: na družboslovce in naravoslovce. Vladalo je namreč prepričanje, da oba kroga intelektualcev sploh ne zmoreta več normalno komunicirati. Brockman je zato vpeljal idejo intelektualcev ‘tretje kulture‘, ki lahko komunicirajo tako s širšo javnostjo, kot s strokovnjaki obeh znanstvenih kultur. Bil je tudi eden prvih, ki je zaslutil, da je poljudna znanost na globalnem nivoju lahko tudi komercialno zanimiva. Kaj je tačas najnevarnejša ideja v znanosti? Poskusi rušenja avtoritete znanosti. Znanost je zelo pomembna inštitucija človeštva, zato jo moramo vzdrževati v čim boljši kondiciji.”

Kaj v znanstvenem raziskovanju bi nas moralo skrbeti?
“Zmeraj moramo biti previdni pri vpeljavi novih tehnologij v vsakdanje življenje. Kot vemo, radioaktivno sevanje prva desetletja po odkritju ni bilo tako na slabem glasu, kot je danes. V Parizu so v tridesetih letih prejšnjega stoletja prodajali celo kozmetične preparate, ki so vsebovali radioaktivna elementa torij in radij, saj naj bi imela zdravilne in lepotilne lastnosti. Danes smo priča hitremu napredku bioloških znanosti, predvsem medicine, in odpirajo se vedno nove etične dileme. Ker vsak raziskovalec zase ne more predvideti vseh posledic svojega dela, potrebujemo posebne etične komisije, ki bdijo nad raziskavami,in potrebujemo tudi dobre javne razprave o vpeljevanju novih tehnologij v vsakdanje življenje. Biti moramo pazljivi, a hkrati ne smemo po nepotrebnem onemogočati razvoja.”

Za kaj verjamete, da je resnično, četudi tačas tega ni mogoče dokazati?
“Glede komplementarne medicine imamo včasih s kolegi zelo različne poglede. Sam sem mnenja, da je tudi učinek placeba pomemben v procesu zdravljenja. Če je nekdo prepričan, da mu nekaj pomaga, vendar za to ni znanstvenih dokazov, hkrati pa vemo, da mu preparat ali postopek ne škodi, mu takšne oblike zdravljenja nima smisla preprečevati. Ker naša miselna naravnanost pomembno vpliva na naše zdravje, je pomembno, da učinka placeba ne poskušamo dušiti. Kje najdemo pri dopuščanju komplementarne medicine pravo mero, pa je seveda pomembno vprašanje, ki nima enostavnega odgovora.”

Katera znanstvena razlaga, teorija vam je najdražja?
“Najlepše je že to, da sploh obstajajo univerzalne zakonitosti, ki veljajo za celotno vesolje in jih lahko zapišemo s preprostimi matematičnimi enačbami. Katerakoli teorija, ki velja kot naravni zakon, je lepa in nas lahko navdaja s čudenjem.”

S šimpanzi si delimo 98 odstotkov DNK, s kurami 65 odstotkov, z bananami 50 odstotkov. Kaj nas torej dela posebne?
“Ljudje se od živali ločimo predvsem po sposobnosti, da se znamo vživeti v situacije, ki se ne dogajajo tu in zdaj. Naša posebnost, ki nas najbolj značilno loči od živali, je, da se lahko v mislih premikamo v času in tako podoživljamo dogajanje v okoliščinah, ki jih trenutno v naši okolici ni. V mislih si lahko živo predstavljamo dogodke, ki so se, se še bodo, ali se morda nikoli ne bodo zgodili. Imamo sposobnost vživljanja v alternativne situacije, ki opisujejo, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bile okoliščine drugačne, kot so v danem trenutku. Tako se lahko že vnaprej bolje pripravimo na nevarnosti, ki prežijo na nas, in se jim tudi izognemo, če presodimo, da bi bilo za nas tako bolje. Manj kompleksna bitja se odločajo na osnovi preteklih izkušenj oziroma navad in trenutnega stanja, ljudje pa imamo zmožnost, da predvidimo tudi prihodnost in to vključimo v naše delovanje. Odločanje ljudi ni utemeljeno zgolj na preteklih izkušnjah, navadah in trenutnem stanju, ampak tudi na različnih vizijah prihodnosti. Vprašanje pa je, koliko ljudi to specifično človeško zmožnost zares tudi izkorišča.”

Kateri velik znanstveni preboj pričakujete, da boste doživeli?
“Vodja razvoja samovozečega avtomobila pri Googlu je dejal, da njegovi hčerki najverjetneje že ne bo treba delati vozniškega izpita. Čeprav je trditev morda malo preveč optimistična, bomo gotovo kmalu priča prihodu avtomobilov, tovornjakov in avtobusov, ki ne bodo več potrebovali voznikov. Velike preboje napovedujejo tudi pri raziskavah, ki bodo temeljile na velikih bazah podatkov o dejavnosti konkretnih ljudi. Tako kot imajo zasebne korporacije, denimo Google in Facebook, že sedaj ogromno podatkov o naših navadah, ki jih izkoriščajo za oglaševanje, bo zdaj poskušala tudi znanost vzpostaviti svoje velike arhive podatkov, s katerimi bo lahko prišla do globljih spoznanj o človeku in družbi. Naslednje leto bodo tako v New Yorku začeli sistematično zbirati prav vse podatke o deset tisoč ljudeh. Beležili bodo res prav vse. Od genoma do tega, kaj jedo, kje se gibljejo, kakšne finančne transakcije opravljajo, s kom se družijo, kaj berejo, kakšno je njihovo zdravstveno stanje … Podatki bodo na razpolago zgolj znanstvenikom, ki bodo tako lahko preverjali svoje hipoteze. Zbiranje bo trajalo vsaj dvajset let in naj bi se razširilo tudi na druge kraje. To je pomemben projekt, ki bo zelo verjetno močno vplival na vse vede o človeku. Nadejajo se, da bo povezal družboslovno in medicinsko znanost.”

Ne vem, ali se naj tega ravno veselim. Znanstvena odkritja se dajo uporabiti in tudi zlorabiti.
“Na vsak način bodo morali biti zelo pazljivi. Prav pri tem projektu je največji problem, kako zagotoviti varnost vseh zbranih podatkov. Ko denimo prebereš genom, lahko za nekatere dedne bolezni skorajda do leta natančno napoveš, kdaj bo človek umrl. Ali to povedati ali ne? To so pomembna vprašanja.”

(Vir: Večer – Raztepeni po svetu, a še zmeraj Kvarkadabra)

Deli

1 komentar

  1. Tale intervju je SUPER, hvala za opis začetkov Kvarkadabre!!!
    Obenem je to tudi odličen dokaz za to, da je popularizacija znanosti zelo dober izziv tudi za (naj)boljše študente.
    Ustanovitev Kvarkadabre in njeno odlično delovanje je zelo pomembno za vse, ki nas zanima znanost.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here