Kratko besedilo, ki sem ga pripravil kot iztočnico za panelno diskusijo na simpoziju Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika 2016

Pred nekaj tedni sem na Facebooku opazil reklamo za novi Sinonimni slovar slovenskega jezika. Bil sem navdušen, saj se mi je zdelo, da gre izvrsten priročnik, ki mi bo v veliko pomoč pri pisanju. Ampak ko sem podrobneje preučil predstavitev novega izdelka, sem ugotovil, da se slovar naslavlja na uporabnike, kakršnih danes skorajda ni več.

Kaj mislim s tem? Slovar bo izšel v papirnati obliki na okoli 1300 straneh v formatu velikosti A4 v trdi vezavi. Za večino današnjih piscev, ki ima ves čas pri roki različna spletna orodja in Google, je velika težka knjiga v omari za vse praktične potrebe žal preveč oddaljena in preveč okorna, da bi jo lahko aktivno uporabljali.

Že ko sem si pred približno desetimi leti kupil Veliki slovar tujk, sem hitro ugotovil, da naložba v debelo težko knjigo ni bila pametna. V vseh letih sem slovar tujk namreč vzel s police in ga odprl le kakih petkrat. Izkazalo se je namreč, da je bistveno lažje in hitreje odgovor na terminološko dilemo poiskati nekje na spletu kot pa v fizičnih knjigi, ki je nekje daleč v omari.

Navade se s prihodom novih tehnologij spreminjajo. Tako kot danes nihče več ne odpira papirnatih enciklopedij, ampak uporablja za začetno seznanjanje z novo tematiko zgolj še Wikipedijo in podobne vire na internetu, tudi slovarjev v praksi ne uporabljamo več v papirnati obliki, kot smo jih nekoč. In tega ne govorim le iz svojih izkušenj, ampak tudi na osnovi pogovorov s kolegi in kolegicami.

Posebej zabaven se mi je zato zdel odgovor na vprašanje “Ali je smiselno dandanes izdajati slovar v tiskani obliki?”, ki  je naveden v rubriki “pogosta vprašanja” na reklamnem letaku za novi Sinonimni slovar. Bom odgovor prebral v celoti:

Spletni pogled nikakor ne more nadomestiti izkušnje, ki nam jo omogoča tisto, čemur rečemo »listanje po knjigi«. Pri spletnem slovarju si težko predstavljamo, kako je slovarski sestavek umeščen med druge sestavke, kaj stoji pred njim, kaj za njim in koliko obsežen je slovar. Poleg tega Sinonimni slovar slovenskega jezika ni samo slovarski priročnik; je tudi knjiga, namenjena vsem, ki uživajo v bogastvu poimenovalnih možnosti slovenskega jezika. Zato se lahko pričakuje, da ga bodo bralci najraje prelistavali v tiskani obliki.

Ko sem prebral to pojasnilo založbe, sem najprej pomislil, da gre za šalo. Vendar so me kolegi podučili, da menda še vedno obstajajo ljudje, ki se jim zdi listanje debelih papirnatih knjig vrednota sama na sebi, ne glede na to za kakšen tip knjige gre.

Vseeno sem prepričan, da se velika večini ljudi danes že dokaj dobro zaveda, da se morajo napredku tehnologije pisanja in branja prilagoditi tudi jezikovni pripomočki. Sploh ker sedaj bolj ali manj vsi pišemo zgolj še s pomočjo računalnikov, tablic in telefonov.

Prav na področju strokovne terminologije, o čemer se danes pogovarjamo na tej okrogli mizi, imamo pri nas nekaj dobrih primerov, kako lahko s pomočjo novih orodij in tehnologij uspešno skrbimo za razvoj strokovnega jezika.

Izpostavil bi dva primera:

  • Spletno stran terminološke komisije Slovenskega biokemijskega društva, ki jo večkrat obiščem, ko iščem slovenski prevod za kak termin s področja znanosti o življenju. Gre za vsebinsko zelo bogato spletno stran, za katero skrbi skupina raziskovalcev in jo redno dopolnjuje. Ker pa je informacij na strani že zelo veliko, bi jo bilo treba tehnološko malo nadgraditi, da bi bila še bolj prijazna do uporabnikov.
  • Bolj pregleden in hitreje dostopen je iSlovar, ki na podoben način predstavlja strokovno terminologijo s področja informatike in računalništva.

Podobnih zbirk strokovnega izrazoslovja je še več, a so razkropljene po spletnih straneh različnih strokovnih društev. Zato bi bilo izvrstno, če bi vse te informacije združili na enem mestu in jih tako naredili pregledne in preprosto dostopne. V stilu Wikipedije bi lahko uporabniki prispevali tudi svoje ideje za prevode terminov, o čemer bi nato potekala razprava.

Ko sem se pripravlja za tole diskusijo, sem ugotovil, da takšni poskusi združitve raznih slovarjev pod skupnim iskalnikom že obstajajo. Eden od njih je Amebisova Termania, ki pa zaenkrat žal še nima prave vsebine. Poskusil sem poiskati nekaj terminov, ki sem jih uporabil v svojih zadnjih tekstih, in večinoma ni bilo nobenega zadetka.

Pri jezikovnih orodjih je uporabniška izkušnja zelo pomembna, zato ni razloga, da za jezik ne bi skrbeli tudi z vsemi modernimi digitalnimi orodji, ki so nam na voljo. Domnevam, da večino slovarskih in podobnih jezikovnih projektov financira država, zato bi bili lahko prosto dostopni in tako v množični uporabi.

Zadnje mesece se je ponovno razplamtela debata o ogroženosti slovenščine. V razmislek bi za konec zato postavil hipotezo, da slovenščino morda dolgoročno še najbolj ogroža prepočasno sledenje novim jezikovnim tehnologijam, ki jih drugi jeziki bistveno hitreje razvijajo in vnašajo v vsakdanjo množično uporabo.