V Sobotni prilogi časopisa Delo je izšel prvi del razprave Rastka Močnika o pomenu jezika v znanosti z naslovom: Znanost in naravni jezik (1. del). V daljšem sestavku Močnik zagovarja trditev, da jezik tudi v znanosti ni nevtralno sredstvo sporazumevanja, ampak naj bi že izbira jezika, ki ga uporabljamo, tudi v znanosti vplivala na vsebino, ki jo z jezikom prenašamo.

Naravni jezik potemtakem ni nekaj, kar bi bilo zunanje znanstvenim postopkom, ni nevtralno orodje, ki bi gluho prenašalo nekje drugje pridelane izdelke. Operacije v naravnem jeziku lahko pospešijo umetno znanstveno formulacijo; na drugi strani govorni avtomatizmi, klišeji, semantične nebuloze ovirajo znanstvene postopke. Tudi ni »isti« naravni jezik v enakem razmerju do različnih znanstvenih praks. Descartes, denimo, zavrača humanistično učenost in z njo humanistično latinščino. Pred njim so humanisti zavrnili sholastično znanost in srednjeveško latinščino – v imenu obnove klasične latinščine. Obnavljanje klasične latinščine v humanizmu je proizvedlo humanistično omiko, ki je dosegla zelo solidne rezultate v kritiki tekstov, zgodovinopisju, politični znanosti. Humanizem je navsezadnje proizvedel neoplatonizem, ta pa je ustvaril intelektualno okolje, v katerem je postala možna galileijevska revolucija. Galileijevska znanost je diskreditirala humanistično vedo, Descartes je izpeljal filozofske nasledke galileijevske znanosti in pokopal humanizem. Humanistična latinščina, proizvod alternativne prakse v latinskem jeziku, je sprva pognala intelektualni razvoj – potem pa so jo prelomi, ki jih je sama omogočila, poslali na smetišče zgodovine. (Znanost in naravni jezik (1. del).)

Močnik za podkrepitev svoje izpeljave navede primera Galileija in Descartesa, ki sta oba pisala tako v latinščini, takratnem jeziku znanosti in univerz, kot v lokalnih živih jezikih, ki so jih govorili običajni ljudje v vsakdanji rabi. Ob tem zapiše trditev, da naj bi oba učenjaka svoja najpomembnejša dela formulirala v italijanščini in francoščini, ne v učeni latinščini.

Začetnika moderne znanosti in filozofije sta se odločila proti jeziku mednarodne učene skupnosti in sta najpomembnejša dela napisala v ljudskih jezikih, ki sta bila tudi njuna materina jezika. O tem velja natančneje razmisliti, zdaj ko državna, univerzitetna in gospodarska oblast zahtevajo od znanstvenic in znanstvenikov, visokošolskih učiteljic in učiteljev, da v znanosti in pri pouku opustijo slovenščino in prevzamejo angleščino, jezik mednarodne učene skupnosti.

Vendar trditev ne drži povsem. Galilei in Descartes sta ključni knjigi, zaradi katerih sta v svojem času zaslovela in postala veliki intelektualni zvezdi, napisala v latinščini, ne v lokalnih živih jezikih. Ker sta želela svoja prelomna odkritja in argumente zanje čim bolj jasno in pregledno predstaviti drugim učenjakom, sta za jezik svojih poročil izbrala latinščino kot jezik takratne znanosti in univerz.

Galilei je prišel do prelomnih odkritij pozimi leta 1609-10, ko je sestavil teleskop in ga usmeril v nebo. S sistematičnimi opazovanji je pokazal, da so na Luni gore in kraterji, da ima Jupiter satelite in da je na nebu bistveno več zvezd, kot jih lahko razloči golo oko. O svojih odkritjih je že marca 1610 natančno poročal v knjigi Sidereus Nuncius, ki jo je napisal v latinščini. S knjigo je želel čim širšemu krogu takratnih učenjakov sporočiti, kaj vse je mogoče z daljnogledom videti na nebu.

Podobno je tudi Descartes svoje ključno filozofsko delo Meditationes de prima philosophialeta 1641 objavil v latinščini. Knjigo je naslovil na takratne učenjake, ki so filozofijo in teologijo predavali na pariški Sorboni, želel pa si je, da bi njegove argumente prebralo čim več učenih ljudi. Prepričan je bil namreč, da mu je uspelo razrešiti nekatere izjemno pomembne probleme takratne filozofije, kar je natančno opisal v svoji razpravi.

Močnikova trditev, da sta se “začetnika moderne znanosti in filozofije odločila proti jeziku mednarodne učene skupnosti in sta najpomembnejša dela napisala v ljudskih jezikih, ki sta bila tudi njuna materina jezika,” tako ne drži povsem, saj sta oba velika učenjaka svoja ključna odkritja, za katere sta bila prepričana, da pomenijo revolucijo v znanosti in filozofiji, formulirala v latinščini oziroma v jeziku takratne skupnosti učenjakov in ne v ljudskih materinih jezikih.