Leta 2012 sem v svoji oceni doktorskega dela N. Verdel izpostavil med ključnimi pomanjkljivosti tudi to, da je kljub zelo številnim dotedanjim objavam povsem zanemarila problem izluževanja silicijevih spojin iz laboratorijskega stekla in se pri tem raje nekritično sklicevala na objavi V. Elie in sod. (več o tem v oceni disertacije). Glede na to, da so nekateri zagovorniki N. Verdel in njenega spornega doktorata izpostavljali, češ res je, da ni dokazala, da je mogoče »informirati« vodo, vendar pa morda drži kaj od tega, kar pravi v svojem dokt. delu na 112. strani in tudi spodnji objavi: »Rezultati nakazujejo, da so bistven faktor za opažanje presežnih lastnosti, ioni, bližina hidrofilnih površin in čas. Presežne lastnosti smo namreč tako Elia in sodelavci kot mi izmerili šele, ko so raztopine nekaj časa stale. To pa je presenetljivo v skladu z desetletnimi opazovanji Bohumila Vybírala, ki je opazil, da razredčene vodne raztopine soli, ki jih pustimo dlje časa stati, razvijejo avtotiksotropne lastnosti (Vybíral 2006, Vybíral in Voráček 2007).

Ta del rezultatov iz dokt. dela, to je merjenje električne prevodnosti »svežih« in »staranih« raztopin vode, je N. Verdel skupaj s sodelavci iz Biona d.o.o (R. Krašovec in I. Jerman) in FKKT UL (P. Bukovec in M. Zupančič) objavila v članku Possible Time-Dependent Effect of Ions and Hydrophilic Surfaces on the Electrical Conductivity of Aqueous Solutions  Int. J. Mol. Sci. 2012, 13, 4048-4068; doi:10.3390/ijms13044048.

Ta objava naj bi bila dokaz (tako zagovorniki tega spornega doktorata), da s tem doktoratom morda ni vse povsem narobe. Vendar natančnejše branje tega članka in zadnjega članka Verdelove in Bukovca v reviji Entropy dvomov ne ovrže, kvečjemu jih še poveča. Pa poglejmo po vrsti, zakaj skepsa.

Verdel in soavtorji v objavi v Int. J. Mol. Sci. 2012 (doi:10.3390/ijms130440488) zapišejo: »Silicon was analyzed by Elia et al. [8] (opomba P.M.: glej ta vir spodaj) by using UV-VIS spectroscopy and appeared in 100-fold smaller concentrations in comparison to Na

Če pa natančno in v celoti preberemo navajani vir [8], v njem ni mogoče najti opisa analitike silicija v »svežih« in »staranih« vzorcih vode oz. vodnih raztopin. Edino, kar je mogoče zvedeti o vsebnosti silicija v vzorcih in problemu morebitnega izluženja silicijevih spojin iz steklenih posod, v katerih so Elia in sod. hranili vodne raztopine,  je na 332. strani, cit.:

»Because of that, we have prepared the ‘extremely diluted solutions’ using as solvent some solutions with a low and known contents of sodium bicarbonate or silicic acid (510–5 M), and as containers laboratory bottles made of a glass that does not release significant quantities of alkaline oxide or silicic acid.«

in na 335. strani:

»The containers were in laboratory glass to avoid the release of alkaline oxide and silica from the walls in the ‘extremely diluted solutions’, that is otherwise expected with bottles of dark glass that are normally used in the preparation procedures.«

Drugače rečeno, v tem članku Elie in sod. izluženega silicija niso določali, kot ga tudi ni N. Verdel v svojem doktorskem delu niti ne v objavi v Int. J. Mol. Sci. iz l. 2012.

V letu 2016 pa sledi presenečenje. N. Verdel in P. Bukovec objavita v reviji Entropy (2016, 18, 66; doi:10.3390/e18030066) nov članek z naslovom  Correlation between the Increasing Conductivity of Aqueous Solutions of Cation Chlorides with Time and the “Salting-Out” Properties of the Cations. Tudi v tem delu sta ugotavljala spremembe v električni prevodnosti vodnih raztopin s časom in kako na to vplivajo nekateri kovinski kloridi. Predvsem je zanimivo, da v tej raziskavi ugotovita, da se razen kovinskih ionov, ki se s »staranjem« izlužijo iz steklenih posod z vodnimi vzorci, izluži tudi silicij (silicijeve spojine) v količinah, ki naraščajo sorazmerno s časom in količinsko povsem primerljivo z natrijem. Drugače povedano, vsaj kar se tiče analitike silicija, je to odmik od »ugotovitev Elie in sod.« (navajano v doktoratu Verdelove) in od prejšnje zgoraj navedene objave. Dejansko gre za  potrditev tega, kar je znano že dolgo časa in kar je tudi ena od bistvenih pomanjkljivosti dokt. dela N. Verdel.

Po mojem mnenju gre za pomemben premik v pravo smer, vendar ne-zadosten stran od špekulacij o »nenavadnih lastnostih« ekstremno razredčenih vodnih raztopin in hipotez o tvorbi obstojnih skupkov vodnih molekul v vodi pri sobni temperaturi. Eden od zagovornikov tega je tudi vztrajni Vittorio Elia, ki v zadnjih objavah, potem ko odpari vodo, celo »dokaže« obstoj nanometrskih skupkov vode v trdnem stanju (glej Elia in sod. Experimental evidence of stable water nanostructures in extremely dilute solutions, at standard pressure and temperature. Homeopathy (2014) 103, 44e50).

Zanimivo je, da je večina novih »nepričakovanih« oz. »presenetljivih« lastnosti vode vezana na delo v steklenih posodah. Zdi se, da bi lahko skrbno merjenje vseh izluženih snovi v vodi in tudi poznavanje njihovih lastnosti (na primer ionizacija silicijevih spojin v vodi, ki nastanejo s časom po izluženju) ogrozilo hipoteze o trajnih skupkih vodnih molekul v vodi v tekoči fazi in s tem tudi druge nedokazane domneve.

Vir [8]:

V. Elia, E. Napoli, M. Niccoli, L. Nonatelli, A. Ramaglia and E. Ventimiglia. New physico-chemical properties of extremely diluted aqueous solutions. A calorimetric and conductivity study at 25°C. J. Therm. Anal. Calorimetry, Vol. 78 (2004) 331–342 (pdf)