V kakšnem položaju so pri nas mladi raziskovalci? Kakšne možnosti imajo? Velikokrat je slišati, da ima država premalo posluha za znanost in raziskovanje. Tudi zato mladi izobraženci odhajajo v tujino? O položaju in prihodnosti mladih raziskovalcev in znanosti pri nas z zanimivimi gosti v oddaji Odkrito z voditeljico Tadejo Anžlovar.

Posnetek oddaje si lahko ogledate v arhivu RTVSLO: RTV 4D: O mladih raziskovalcih.

7 KOMENTARJI

  1. Tale oddaja je predvsem dobro poskrbela za (samo)hvalo. Vendar ni vse tako svetleče. Kako to, da sta bila izbrana dva MR, bivši MR iz Kemijskega inštituta in MRjka iz IJS – oba sta seveda zadovoljna in odlična reklama za program MR kot ga izvaja ARRS. Vendar – kje je prispevek družboslovja in humanistike? Kje je analiza uspešnosti programa MR po drugih kazalcih, na primer absorpcijska sposobnost mladih doktorirancev (glej analizo ARRS iz 15.4.2016 https://www.arrs.gov.si/sl/analize/inc/Analize/DR-MR_2012-2015.pdf )? Vsaj direktor ARRS bi to analizo moral poznati. Oddaja torej ni odkrila nobenega problema (razen tega da je Kemijski inštitut zaradi premalo sredstev pristal na pol manjšem številu MRjev). Vendar – ali bi zgolj več sredstev res odpravilo vse pomanjkljivosti?
    Trdilo se je, da je tudi v tujini tako, da so mladi po doktoratu še dolgo vrsto let prekarna delovna sila. Pa je to čisto res?

    • Iz samih števik je jasno, da velika večina MRjev ne bo dobila zaposlitve v akademsko/raziskovalni sferi in nič ni narobe s tem. Samo razmislimo, koliko doktorantov ima en profesor, a efektivno ga lahko nasledi samo en. Večja absobcija je mogoča če podeljujemo MRje samo tistim ki so 4 leta pred upokojitvijo.

      In seveda je tudi najbolj normalno, da tisti ki ostanejo po opravljenem doktoratu v znanosti, da priblizno še 10 let ne bodo imeli stanlne zaposlitve (2x post-doc po 2.5 let + 5 let tenure-track). To ni nikakršna prekarnost, ampak normalno in zdravo delovanje raziskovalne sfere.

      In še dodatek, univerze v slo bi mogle sprejeti absolutno pravilo, da se nikakor ne more zaposliti osebe za dlje časa, brez da je le-ta opravila vsaj 2 leti post-doc v tujini.

      • MR se po doktoratu lahko zaposli na naslednje načine:

        – obstaja projekt (verjetno je nosilec mentor), kjer lahko dela (seveda zaposlitev za določen čas)
        – pridobi post doktorski projekt (seveda spet mora mentor poskrbeti za financiranje do pridobitve post doktorskega projekta)
        – zaposli se ga na urah programske skupine (večinoma sse icer raje raziskovalci zaposlijo za dodatnih 20%)
        – se habilitira in prevzame del pedagoških obveznosti (v kolikor obstajajo ure; samo v tem primeru gre laho za zaposlitev za nedoločen čas)

        Obveznega post-doca v tujini pa ni mogoče podpreti. Nekdo v tujino mora iti, kdo drug pa se lahko tudi bolje usposobi na domačih inštitucijah. Ne gre posploševati.

        • Prosim, da se podkrepi na kaj se nanaša “bolje usposobi na domačih inštitucijah”. Ker prakticno ne vidim, nobenega področja, kjer post-doc na drugi neodvisni institutciji nebi bil v korist. Nespoštovanje tega pripelje samo do tega, kar imamo danes, ko je polno ljudi na slo univerzah, ki so celo svojo kariero bili na isti ustanovi, kar je popolnoma nezdravo in vodi do inbreedinga.

          • Pravim, da je treba v tujino hoditi zaradi potrebe in ne zaradi tujine kot takšne. Tovrstna zahteva je neumna in se bo prej ali slej izrodila v kljukanje zahtev (kot se je tudi zahteva po obveznem bivanju na tuji inštituciji za habilitacijo).

  2. Trideset let mladih raziskovalcev: ko za slavje ni nobenega razloga, mi pa vseeno proslavljamo

    Financiranje programskih skupin nacionalne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) se le malenkostno prilagaja rezultatom raziskovalnega dela. Na prvi pogled je namenjeno stabilnemu financiranju slovenske znanosti, v resnici pa ohranjanju privilegijev raziskovalnih skupin na inštitutih in univerzah v obsegu, ki so ga dejansko definirali v prejšnjem sistemu, to je v času komunistične Jugoslavije, ter ohranjanju števila zaposlenih v državnih inštitutih ne glede na njihove rezultate.

    Od tod tudi absurdno in čudaško pravilo, da se mora skupna vsota obsega programskega financiranja na posamezni raziskovalni organizaciji ohranjati. Slovenija je tako po deležu raziskovalcev v državnih raziskovalnih inštitutih v vrhu EU. Zaradi sedanjega sistema ARRS, ki podpira izredno šibko prilagajanje financiranja ARRS-programskih skupin dejanskim rezultatom njihovega raziskovalnega in razvojnega dela, so na škodi programske skupine, ki so v zadnjih 15 letih napredovale. Torej je politika ARRS usmerjena protirazvojno.

    Po ARRS-sistemu, ki velja v zadnjem času (lahko bi rekli »s slabega na slabše«), se tudi mentorstva mladim raziskovalcem (MR) delijo avtomatično po ARRS-programih, torej dejansko brez upoštevanja znanstvene odličnosti. Ni problem, da mentorstva deli vodja programa, problem je, da se mentorstva ARRS mladim raziskovalcem delijo praktično po razdelitvi sredstev ARRS-programom izpred 15 let, ki pa je bila dejansko narejena po stari delitvi iz časov socialistične samoupravne Raziskovalne skupnosti (po tako imenovanem sistemu dot). Česa takega ni več v nobeni bivši socialistični državi, ki se je priključila EU. Zato pa tudi močno zaostajamo za Češko, Poljsko, Estonijo itd.

    Načrtovana akcija MR+, ko bi razdelili malo več kot 10 odstotkov mentorstev (menda 25 po številu) po merilih znanstvene odličnosti, se zdi kot norčevanje. Zakaj ARRS ne razdeli vseh 100 odstotkov mentorstva MR-jem po merilih znanstvene odličnosti, ampak samo nekaj več kot 10 odstotkov? Odgovor je jasen: zaradi ohranjanja neupravičenih privilegijev in ohranjanja obsega financiranja raziskovalnih organizacij in raziskovalnih skupin, ki so bili dejansko podeljeni v prejšnjem socialističnem sistemu.

    Ob tem ARRS kot izjema med evropskimi raziskovalnimi agencijami edina ne pridobiva sredstev EU za doktorske študente, to je EU-sredstev za mlade raziskovalce, kar je prava katastrofa in kliče po ukinitvi ARRS in ARRS-znanstvenih svetov v sedanji obliki ter po ustanovitvi nove raziskovalne agencije, katere sodelavci bodo sposobni pridobivati sredstva EU. Ter seveda po prilagoditvi pravilnikov ARRS, ki bodo ustrezali evropskim merilom in omogočali pridobivanje evropskih sredstev.

    Naj na koncu ponazorim zaostajanje Slovenije za državami, kot sta Češka in Poljska, s primerom financiranja mladih raziskovalcev na Poljskem, kjer so v nasprotju z ARRS sposobni pridobivanja evropskih sredstev za mlade raziskovalce Marie Curie in tudi formiranja evropsko primerljivih pravilnikov za izbiro mentorjev ter doktorskih študentov, ki niso prilagojeni parcialnim lokalnim interesom in ohranjanju privilegijev iz socialističnih časov, tako kot je to v primeru ARRS-pravilnikov. Torej, na Poljskem v Varšavi en sam, za poljske razmere relativno majhen raziskovalni inštitut, to je varšavski Inštitut za fizikalno kemijo, razpisuje v letošnjem letu 22 (dvaindvajset) mest mladih raziskovalcev z neto mesečno plačo okoli 1600 evrov. Sredstva so sofinancirana iz evropskih skladov (Marie Curie actions). Doktorandi ne smejo biti poljski državljani, en mentor mora biti Poljak, drugi mentor pa iz druge države. Doktorandi bodo 30 mesecev delali na Poljskem v omenjenem inštitutu, 18 mesecev pa na ustanovi v tujini, kjer je zaposlen mentor iz tujine. Med mentorji iz tujine lahko najdemo tudi dva Slovenca.

    Za primerjavo, na ARRS se hvalijo, da bodo za vso Slovenijo v okviru akcije MR+ razdelili 25 mentorstev MR-jem na leto po merilih znanstvene odličnosti, v Varšavi pa en sam inštitut razdeli po merilih znanstvene odličnosti približno enako število mentorstev.

    Prof. dr. Aleš Iglič, Ljubljana

    https://dnevnik.si/1042754019/mnenja/odprta-stran/trideset-let-mladih-raziskovalcev-ko-za-slavje-ni-nobenega-razloga-mi-pa-vseeno-proslavljamo

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime