Besedilo predavanja na strokovnem srečanju Zbornice laboratorijske medicine Slovenije oktobra 2016 v Ljubljani.

Poskusimo se vživeti v naslednjo situacijo. Na popoldanskem sprehodu kot običajno pri vračanju domov prečkamo železniško progo pri kretnici, ki progo razdeli na dva ločena tira. Ravno takrat, ko hodimo čez tire, opazimo, da pelje proti nam vlak, pri čemer je povsem jasno, da strojevodja ne vidi, da se je na progi zataknilo pet ljudi, ki nikakor ne morejo stran s tirov. Če bo vlak nadaljeval vožnjo po tej progi, bo vse povozil do smrti. Peterico ljudi lahko rešimo samo tako, da premaknemo kretnico in vlak preusmerimo na sosednji tir. Vendar tudi ta tir ni povsem prazen. Na njem sicer ni petih ljudi, ampak je le ena sama oseba, ki bo ob preusmeritvi kretnice zagotovo izgubila življenje.

Naša dilema je ali pustiti kretnico pri miru, kar bo nujno povzročilo smrt petih ljudi, ali kretnico premakniti, pri čemer bo umrl le en sam človek. Kako se odločiti? Posredovati in zmanjšati skupno število žrtev ali se ne vmešavati, kar posledično pomeni, da bo umrlo več ljudi? Kako bi se mi odločili? Je kdo, ki ne bi premaknil kretnice?

Kaj bi storili v malo drugačni verzije tega istega miselnega eksperimenta? Sedaj stojimo na mostu nad železniško progo in ponovno opazimo, da se nam z ene strani približuje vlak, naprej na progi pa je enako kot prej ujetih pet ljudi, ki jih bo vlak povozil, če ničesar ne storimo. Zraven nas na mostu je še dokaj obilen mož, ki se ravno nagiba čez ograjo. Če ga porinemo in bo padel na tire, bo njegovo obilno telo zagotovo ustavilo vlak in tako bomo, podobno kot v situaciji s kretnico, rešili pet ljudi, ki so ujeti na progi. Vprašanje je sedaj, ali bi bili pripravljeni poriniti človeka z mostu pod vlak, da bi tako rešili pet drugih? Kako bi se odločili v tej situaciji?

Čeprav sta obe situaciji glede števila žrtev enakovredni, pa se vseeno bistveno razlikujeta. V prvem primeru premaknemo zgolj kretnico, kar ima za posledico sicer eno smrt, a s tem rešimo pet drugih življenj, v drugem primeru pa človeka neposredno pahnemo z mostu v smrt, da s tem rešimo peterico.

Ta nenavaden miselni eksperiment z drvečim vlakom je filozofe, ki se ukvarjajo s področjem etike, zadnja desetletja povsem prevzel. O implikacijah eksperimenta nastajajo doktorske disertacije, organizirajo se simpoziji, objavljenih je bilo tudi že veliko knjig in člankov. Zadnji trend je, da nevroznanstveniki preučujejo, kateri deli možganov so aktivni pri prostovoljcih, ko poskušajo razrešiti moralne dileme, s katerimi so soočeni v tem miselnem poskusu.

V izvorni obliki eksperimenta je namesto vlaka nastopal trolejbus, zato se je množice najrazličnejših razprav o tem poskusu prijelo kar krovno ime troleologija (trolley-ology). Eksperiment je prva opisala angleška filozofija Phillipa Foot že konec šestdesetih let v članku o etičnih dilemah glede abortusa, kasneje pa so drugi idejo še nadgradili.

Odgovori na vprašanje iz miselnega eksperimenta z vlakom, ki so ga raziskovalci v preteklih letih zastavili že več deset tisoč ljudem, so bili praviloma enaki. Večina ljudi bi premaknila kretnico, ne bi pa porinila človeka z mostu. Človeka neposredno ne bi ubili, da bi rešili druge, če bi bila to le postranska škoda premika kretnice, pa bi se jim takšno dejanje še nekako zdelo moralno sprejemljivo.

Zanimivo je, da ljudje praviloma ne znajo racionalno pojasniti svoje odločitve. Ob analizi odgovorov raziskovalci pri odločitvah tudi niso opazili nobenih odstopanj glede na spol, starost ali stopnjo izobrazbe. Sistematično izvedene raziskave ugotavljajo, da bi človeka z mostu porinilo približno deset odstotkov ljudi, prav toliko pa jih tudi ne bi premaknilo kretnice.

Ključno vprašanje je seveda, zakaj takšna razlika v našem intuitivnem odzivu, čeprav gre v resnici, če pogledamo povsem racionalno in odmislimo emocije, za povsem analogna primera, kjer z dejanjem rešimo pet ljudi na račun smrti enega. Čeprav gre v obeh primerih za enak rezultat, se enkrat glede na okoliščine odločamo racionalno in hitro dojamemo, kaj koristi večjemu številu ljudi, v drugem primeru pa vztrajamo pri načelu “Ne ubijaj!” ne glede na posledice.

Kaj se dogaja v glavi, ko se odločamo?

Po eni od hipotez, se pri obeh variantah dileme vlaka odzovemo različno zato, ker se nam ne sprožijo enaki mehanizmi v možganih. Pri premiku kretnice smo od potencialne žrtve še toliko miselno oddaljeni, da se čustva v odločanje ne vpletejo v zadostni meri, da bi pri večini ljudi vplivala na odločitev. Ko pa smo soočeni z dejstvom, da moramo možaka neposredno poriniti v smrt, se nam skoraj vsem sprožijo tudi močni čustveni odzivi, ki preglasijo zgolj racionalni razmislek in pripomorejo k temu, da se odločimo drugače.

To hipotezo potrjujejo tudi nekateri eksperimenti. Ko so prostovoljce med tem, ko so ležali v napravi za slikanje možganov, spraševali, kako bi se odločili glede preusmeritve vlaka, so ugotovili, da so pri prvi in drugi verziji problema v resnici aktivni različni deli možganov.

Ko so na prvo vprašanje odgovorili, da bi premaknili kretnico, so zaznali aktivnost predvsem v tistem delu možganov, ki je povezan z logičnim sklepanjem. V drugi verziji eksperimenta, ko so bili soočeni z dilemo, ali bi bili pripravljeni poriniti človeka z mostu, pa se je praviloma aktiviral povsem drug konec možganov, ki je značilen za emocionalni odziv. Ta je pri večini ljudi preglasil center za logično razmišljanje in jim kot nekakšna notranja vest prepovedal, da bi se odločali le na osnovi racionalnega razmisleka.

Pri tistih prostovoljcih, ki so vseeno tudi v drugem primeru izbrali možnost, da bi človeka porinili z mostu, pa so opazili, da so za odločitev potrebovali bistveno več časa, pri čemer sta bila aktivna tako center za racionalen razmislek kot tudi področje, ki je značilno za emocionalni odziv. Ker se morda v situacijo niso dovolj vživeli, je pri njih prevladalo utilitaristično odločanje le na osnovi končnih posledic in skupnega števila žrtev.

Ko so prostovoljcem, med tem, ko so ležali v napravi za spremljanje aktivnosti v posameznih delih možganov, zastavljali še druge podobne naloge, so prišli do zaključka, da lahko prepoznajo dve temeljni možganski sliki odziva na moralne dileme. Če gre za abstraktno dilemo, kjer niso neposredno vpleteni konkretni ljudje z obrazi, imeni in osebnimi karakteristikami, se aktivirajo območja v možganih, ki so aktivna tudi pri drugih oblikah racionalnega odločanja, ki ne spadajo na področje etike. V takšnih primerih se praviloma odločamo utilitaristično.

Ko pa v moralni dilemi nastopajo konkretni ljudje, postanejo aktivni tudi drugi centri v možganih, ki nam omogočajo na osnovi potez obraza razumeti, kaj drugi ljudje čutijo in mislijo. Ti bolj čustveni predeli možganov postanejo pri bolj osebno obarvanih situacijah aktivnejši, kar se pozna tudi pri končni odločitvi. V teh primerih se praviloma odločamo načelno, pri čemer nas vodijo čustva.

Intuitivna morala

Kot kažejo raziskave, imamo ljudje zelo dobro razvite naravne etične mehanizme, ki nas intuitivno usmerjajo, da delujemo v skupno dobro in dobro drugih, a le, če druge ljudi, ki jim pomagamo, dojemamo kot pripadnike svoje skupine.

Intuitivna morala je ljudem prirojen možganski mehanizem, zaradi katerega sicer sebični posamezniki medsebojno uspešno sodelujejo. Sistem omogoča, da ljudje, ne da bi aktivno mislili ali kako drugače trošili svojo voljo, sodelujejo drug z drugim v skupno dobro. Vzpostavitev takšnega sistema je bila za naše prednike pomembna, saj so lahko le s sodelovanjem pridobili dovolj hrane za preživetje in se obvarovali pred nevarnostmi.

Čeprav ljudje po naravi težimo k medsebojnemu sodelovanju, nas intuitivni moralni sistem nagovarja le k sodelovanju s pripadniki skupine, praviloma poosebljene v družini, plemenu, športnem klubu, politični stranki, narodu ali rasi.

V naravi potrebe po sodelovanju med različnimi skupinami ni bilo, zato se sistem med-skupinskega sodelovanja ni nikoli razvil, vsaj ne na intuitivni ravni. Intuitivna morala kot biološka prilagoditev, da želimo nekaj dobrega drugim in se pri tem tudi dobro počutimo, se je razvila le za sodelovanje med člani posamezne skupine in ne za univerzalno sodelovanje vseh ljudi.

Isti možganski mehanizem, ki nas nagovarja k sodelovanju, je žal odgovoren tudi za to, da interese naše skupine postavi pred interese drugih skupin, s katerimi se intuitivno ne identificiramo. Isti biološki sistem, ki omogoča sodelovanje znotraj skupine, ruši zmožnost sodelovanja med skupinami.

O tragičnih razsežnostih, ki jih ima lahko identifikacija s povsem umetno ustvarjenim razdeljevanjem v skupine, priča naslednja zgodba.

Genocid v Ruandi

Ko so v začetku 20. stoletja Belgijci prevzeli nadzor nad Ruando, so v tej afriški državi opravili popis prebivalstva, pri katerem so ljudi klasificirali po zunanjih telesnih značilnostih. Vsakomur so izmerili velikost nosu, barvo oči in telesno višino ter tiste z dolgimi nosovi, svetlejšimi očmi in višje rasti razvrstili v skupino Tutsijev, manjše s temnejšimi očmi in z ukrivljenim nosom pa med Hutujce.

Na videz »plemenitejšim« Tutsijem so podelili višji družbeni položaj v kolonialni hierarhiji. Zaupali so jim več odgovornosti, jim dodelili boljšo zemljo za obdelovanje in več živine za rejo. Hutujcem so nasprotno pripisali mesto služabnikov oziroma so jih postavili na nižje položaje v novo vzpostavljeni kolonialni hierarhiji.

S takšno navezavo oznake Tutsi in Hutujec na zunanji telesni videz posameznika so kolonizatorji onemogočili prej uveljavljeno socialno mobilnost, ki je omogočala Hutujcem, kar je bila oznaka za revnejše kmete, da z vzponom v družbeni hierarhiji postanejo Tutsiji, kar je bila oznaka za lokalno premožnejše »plemstvo«, med katero se je uvrščalo približno 15 odstotkov prebivalstva.

Zamisel kolonizatorjev, da bi si vladanje olajšali z navezavo položaja v družbeni hierarhiji na telesne zunanje značilnosti prebivalcev dežele, je seveda vodila v dolgotrajen konflikt, ki je dosegel tragičen vrhunec leta 1994, ko so Hutujci v stotih dneh pobili od pol milijona do milijon Tutsijev. Kasnejše genetske raziskave so pokazale, da med obema »plemenoma«, kot so ti dve hierarhični družbeni skupini takrat opisovali v medijih, vsaj na ravni variabilnosti genetskega zapisa znotraj populacij ni opaznih razlik.

Iskanje univerzalne etike

Pomembno vprašanje, s katerim se že dlje ukvarja človeštvo, je, kako sistemsko nadgraditi to našo omejeno biološko intuitivno moralo, da ji bo uspelo reševati tudi univerzalne probleme ter spore med skupinami in ne le probleme znotraj posamezne skupine ljudi, ki čutijo skupno pripadnost.

Za urejanje nesoglasij med skupinami je treba uporabiti racionalne argumente in razsvetljensko, na razumu temelječo etiko, saj intuitivna morala v okoliščinah, ki niso vezane na urejanje odnosov znotraj posamezne skupine, ne deluje.

Neintuitivna racionalna etika, ki jo od razsvetljenstva praviloma uporabljamo pri spoprijemanju z dilemami, ki presegajo zgolj intuitivno moralo, je zelo poenostavljeno rečeno dveh vrst: utilitaristična, ki si prizadeva za čim večje ugodje čim več ljudi ne glede na to, kdo so, in kantovska, ki izhaja iz postavljanja univerzalnih zakonov s stališča »čistega« uma, ki ni obremenjen z nobenim posamičnim interesom. Poenostavljeno bi lahko rekli, da um pri odločanju ne ve, v katero skupino ali pleme sodi, oziroma je sposoben ta svoj položaj aktivno odmisliti.

Načel utilitaristične etike v osnovi ni težko razumeti. Pri odločanju se pač trudimo, da bi dolgoročno maksimalizirali zadovoljstvo čim večjega števila ljudje.

Za razumevanja kantovske etike pa se moramo malo bolj potruditi, čeprav temeljnega pristopa tudi ni težko razumeti.

Kaj pomeni biti svoboden?

Immanuel Kant je pri obravnavi etike izhajal iz predpostavke, da smo svobodni in avtonomni le takrat, ko si sami določamo pravila lastnega delovanja. Kaj to pomeni? Svobodni in zmožni etičnih odločitev smo, če prevzamemo polno odgovornost za svoja dejanja in se ob tem ne sklicujemo na nikogar drugega kot le nase in svoj razum. Že če sledimo lastnim občutjem, potrebam in željam, smo podvrženi zunanjemu vzroku in v resnici po tej strogi definiciji nismo svobodni. Avtonomni smo šele, ko si sami s pomočjo razuma določamo pravila, po katerih živimo.

Prav zaradi zmožnosti avtonomnega svobodnega delovanja smo ljudje nekaj posebnega glede na vsa druga živa bitja. Ker se lahko vživimo v posledice svojih odločitev in dejanj, nismo zgolj inštrumenti zunanjih vzrokov, ampak imamo možnost, da postanemo gospodarji lastnih odločitev. Etično je za Kanta delovanje po zakonu, ki smo si ga sami postavili oziroma ga s polno odgovornostjo sprejemamo kot svojega in mu nato sledimo iz dolžnosti.

Čeprav Kant izhaja iz zmožnosti človeškega razuma, da si sam postavlja svoje zakonitosti, tega ne smemo razumeti kot iskanja najboljših možnosti za povečanje ugodja, ampak kot zmožnost razuma, da postane suveren in si svobodno ter avtonomno sam postavlja lastne zakonitosti delovanja. Po Kantu smo avtonomni in svobodni takrat, ko sami prevzamemo vso težo odločitve, in ne takrat, ko slepo sledimo domnevno dobrim višjim ciljem, ki pa jih sami nismo premislili in s polno odgovornostjo prevzeli za svoje.

Kant tako uporabo razuma poimenuje kategorični imperativ, kar je le učeno ime za to, da neka trditev za nas prevzame status splošnega etičnega zakona. Pri kategoričnem imperativu gre za univerzalne zakonitosti, do katerih pride razum kot tak in ne posamezni uporabnik razuma, zato so univerzalne in niso pogojene s konkretno situacijo, kulturo in podobnimi naključnimi okoliščinami.

Kantova velika filozofska revolucija v drugi polovici osemnajstega stoletja je temeljila prav na iznajdbi oziroma odprtju novega prostora univerzalnosti, ki ni ne domena nujnih zakonitosti misli, na katerih recimo temelji logika, niti ni domena dejstev, ki jih s pomočjo empirične metode razkriva znanost. Kant je bil prepričan, da mu je uspelo vzpostaviti novo oporno točko, prav v zmožnosti uma oziroma razumnega mišljenja, da pride do univerzalnih zakonitosti, ki sicer ne obstajajo neodvisno od dejavnosti razuma, vendar so vseeno univerzalne, se pravi enake za vsa razumna bitja.

Moralni avtonomni subjekt Kantove etike se vzpostavi le skozi mišljenje. Ne moremo ga najti nikjer v naravi, saj ni nekaj neodvisno bivajočega ali nadnaravnega, ampak je proizvod človeka in njegovega mišljenja. Je produkt miselnega napora konkretnih ljudi, ki so sami vsekakor del narave in podvrženi njenim zakonitostim.

Kdaj delujemo etično?

Poskusimo se sedaj iz dokaj abstraktnih filozofskih razprav vrniti nazaj v konkretni svet vsakdanjih etičnih odločitev.

Če zelo poenostavimo to, kar smo do sedaj povedali, imamo pri etični drži dve nujni komponenti, ki morata biti obe izpolnjeni, da lahko trdimo, da delujemo etično. Prva komponenta je, da smo zmožni reči ne, če se neko dejanje ne sklada z načeli, ki smo jih sprejeli in po katerih se želimo ravnati. Druga, prav tako pomembna komponenta, na katero velikokrat pozabimo, pa je neprestana prisotnost vsaj minimalnega dvoma, da so konkretna načela, ki jih zagovarjamo, res prava. Brez te neprestane skepse, ki od nas zahteva, da smo miselno dejavni in se sprašujemo, ali je z našimi načeli in predvsem njihovo aplikacijo v konkretne okoliščine, res vse v najlepšem redu, v resnici ne delujemo v polni meri etično.

Če manjka katera od teh dveh bistvenih komponent, vsaj po mojem prepričanju nismo več v domeni etike. Velikokrat se nam namreč dogodi, da zberemo dovolj volje, da ne naredimo vsega preprosto po inerciji oziroma na način, kot smo navajeni, ampak se še pravočasno ustavimo in rečemo “ne” tudi samim sebi. Ob tem pa nam pogosto zmanjka motivacije in energije za tisto drugo komponento, ki je tudi pomembna. To je premislek, ali je natanko takšna uporaba načel v tej konkretni situacije dejansko prava, potrebna in umestna. Oziroma v določenih primerih tudi, ali so sama načela, kot jih razumemo, dejansko tisto, kar zagovarjamo.

Če umanjka ta druga komponenta, se hitro lahko znajdemo na področju moraliziranja. To je stanje, ko nam je vse jasno, ko brez vsakršnega dvoma vemo, kaj je prav in kaj narobe, čeprav nismo vložili nič miselnega truda, da bi situacijo premislili in vsaj malo podvomili, če so naša dejanja dejansko prava in ustrezna.

Etični kodeksi

V resničnem življenju seveda nikoli ne moremo vnaprej premisliti posledic prav vseh svojih odločitev, ker za to nimamo ne časa in ne energije. Da se v vsakdanjem življenju lažje odločamo glede etičnih dilem, je človeštvo skozi zgodovino razvilo že veliko pripomočkov.

Različne skupnosti ljudi, ki se ukvarjajo z isto dejavnostjo, kot so denimo zdravniki, učitelji, odvetniki in podobno, imajo svoje kodekse etike. Preprosto rečeno so to pravila, za katera se vsi strinjajo, da jim bodo sledili, ko delujejo v funkciji, ki jo imajo kot člani skupnosti: se pravi kot zdravniki, učitelji, odvetniki…

Namen etičnih kodeksov je, da ljudem ni treba ves čas premišljevati o tem, ali so odločitve, ki jih sprejemajo, res etične v smislu, da so premislili vse posledice, ki iz njih sledijo. Ta razmislek opravijo posebne komisije, ki imajo zadolžitev, da skrbijo za etične kodekse določene skupnosti.

Etični kodeksi in pravila nam tako olajšajo odločanje, ko opravljamo določeno funkcijo. Vendar smo na osebni ravni še vedno odgovorni za svoja dejanja tudi v primeru, ko sledimo etičnim kodeksom. Bistvo etičnega delovanja namreč ni samo v zmožnosti delovanja po pravilih in načelih stroke, družbe, kulture ali države, ampak tudi neprestani dvom v ustreznost pravil in načel, ki se jih poskušamo držati.