Tridesetega oktobra 1938, tik pred nočjo čarovnic, so na ameriški radijski mreži CBS predvajali igrano priredbo znanstvenofantastične knjige Vojna svetov, ki jo je konec 19. stoletja napisal H. G. Wells. Angleški pisatelj je v romanu opisal, kako bi se ljudje v predmestju Londona odzvali na invazijo marsovcev, če bi do česa takega dejansko prišlo. Radijsko igro, ki je poskušala čim bolj nazorno prikazati, kako bi radio poročal o invaziji tujih bitij iz vesolja, je režiral takrat še malo znan Orson Welles, ki ga je ravno ta oddaja povzdignila v medijsko zvezdo in mu odprla vrata v Hollywood.

Uro dolga radijska igra je bila sicer le ena izmed mnogih nadaljevanj v seriji radijskih oddaj z naslovom The Mercury Theatre on the Air, v katerih je Orson Welles s sodelavci vsak teden predstavljal priredbe literarnih klasik. Teden dni prej je bilo na sporedu delo V osemdesetih dneh okoli sveta Julesa Verna, igri o napadu Marsovcev pa je sledila priredba romana Srce teme Josepha Conrada.

Ker je večji del radijske predstave po knjigi Vojna svetov potekal tako, kot da na radiu sprejemajo poročila o dogajanju na terenu, kjer poteka invazija zunajzemeljskih bitij, je obstajala resna nevarnost, da bo kdo od poslušalcev igrano dramatizacijo romana zamenjal za resnično dogajanje. Po poročanju časopisov je dejansko kar nekaj ljudi vsaj malo nasedlo provokaciji. The New York Times je celo na naslovnici poročal o prepričljivi radijski igri in paničnem odzivu ljudi nanjo, saj naj bi nekateri v strahu pred marsovci in strupenimi plini, ki naj bi jih ti širili, zbežali s svojih domov.

Kolikšen del več milijonov radijskih poslušalcev je dejansko verjel, da je prišlo do invazije bitij iz vesolja, je težko oceniti. Policija je prejela veliko klicev, v katerih so ljudje preverjali, kaj se dejansko dogaja. Mnogo poslušalcev je bilo tudi resnično preplašenih, a kot so pokazale kasnejše analize, hujše panike igra med ljudmi menda ni povzročila. Za dodatno publiciteto je poskrbel predvsem sam Orson Welles, ki je s svojimi skrbno premišljenimi izjavami za televizijo dodatno vzbujal zanimanje za svoje predstave.

Povsem drugače se je desetletje kasneje iztekla španska uprizoritev iste radijske igre, ki sta jo februarja 1949 v Ekvadorju izvedla Leonardo Paez in Eduardo Alcaraz. Tam je dejansko prišlo do velikega javnega vznemirjenja, saj so tudi gasilci in policija verjeli poročanju radia in oddrveli na domnevno prizorišče pristanka zunajzemeljskih bitij. Ko pa se je izkazalo, da gre pri vsem skupaj le za radijsko igro, so se ljudje čutili prevarane in prizadete. Izbruhnili so ulični nemiri, ki so bili usmerjeni proti radijski postaji, ki je igro predvajala, in časopisu, ki je pri predstavi sodeloval tako, da je nekaj dni prej objavljal poročila o domnevnih prikazovanjih neznanih letečih predmetov v okolici mesta. Ogorčenje javnosti nad prevaro, ki so si jo privoščili na radiu, je bilo tako veliko, da se ljudje niso ustavili niti, ko je na ulicah prišlo do fizičnih obračunavanj. V nemirih je umrlo vsaj sedem ljudi, med njimi tudi dekle in nečak enega od avtorjev radijske igre, ki je moral pred razjarjenimi poslušalci pobegniti v Venezuelo.

Širjenje novic brez posrednikov

Nezmožnost dela javnosti, da bi pred dobrega pol stoletja razlikovala med resničnim radijskim poročanjem in fiktivno radijsko igro, lahko primerjamo z današnjimi težavami, ki jih imajo nekateri z razlikovanjem med pravimi in lažnimi novicami, ki se širijo po spletu. Vendar lahko med obema obdobjema opazimo pomembno razliko. Ljudje so bili pred dobrega pol stoletja jezni in osramočeni, ko so ugotovili, da so se pustili naplahtati, danes pa se zdi, kot da je mnogim povsem vseeno, ali so novice, ki jih klikajo in delijo, lažne oziroma izmišljene, če le potrjujejo njihova prepričanja.

Z vzponom interneta je prišlo do bistvene spremembe v načinu prenosa informacij, saj zgodbe za vstop v javni prostor ne potrebujejo več posrednikov. Ljudje lahko pišejo bloge in objavljajo fotografije, ki jih je mogoče zelo preprosto širiti. Možnosti novih tehnologij so osupljive, saj lahko najrazličnejše informacije zelo hitro dosežejo množice, a sistem ima tudi veliko pasti, saj se lahko po njem hitro širijo tudi lažne novice in dezinformacije.

Do pojava interneta in družbenih omrežij, kot sta facebook in twitter, so morale informacije, preden so se množično delile v javnosti, prestati skrben uredniški pregled. Problem današnjega časa pa je, da zgodbe za vstop v javni prostor ne potrebujejo več nobenega posrednika, ki ga je tradicionalno predstavljal urednik. Danes se lahko zgodbe zelo hitro širijo, pri čemer je za hitrost širjenja pomembno predvsem, da se ljudje ob njihovem razpečevanju dobro počutijo.

Hitri in počasni sistem v možganih

Eno od pomembnejših spoznanj sodobne nevroznanosti je, da imamo ljudje v glavi dva ločena sistema za odzivanje na dogodke. V odmevni in vplivni knjigi Razmišljanje, hitro in počasno (Umco, 2016) psiholog in dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo Daniel Kahneman ta dva sistema, ki ju najbolj preprosto opišemo kot intuicija in razum, obravnava kot hitri in počasni sistem v možganih. Hitri intuitivni odziv nam na podlagi preteklih izkušenj in navad prek čustev in občutij v telesu sproti sporoča, kako naj se odzivamo, medtem ko se je treba za razumsko miselno analizo situacije posebej potruditi, kar je naporno, zahtevno in vzame veliko več časa.

Ko se za nekaj odločamo, običajno čakamo, da se oba sistema v naših možganih vsaj za silo uskladita. Večinoma ni dovolj, da nam le razumski argumenti povedo, da je nekaj prav, svojo odločitev moramo začutiti tudi »v želodcu«. Na področju trženja to značilnost človeških možganov dobro poznajo, zato se z najrazličnejšimi triki, kot so denimo popusti, najprej usmerijo na našo intuicijo oziroma hitri možganski sistem. Dobro se namreč zavedajo, da razum nakup praviloma odobri šele, ko se z odločitvijo pred tem strinja tudi intuicija.

Pri tem je treba poudariti, da intuicija ni nekaj, kar nam je naravno dano, ampak je pogojena z vzgojo, kulturo in navadami okolice, v kateri živimo. Intuicija je pripomoček za hiter odziv, ki se izoblikuje na podlagi preteklih izkušenj in miselnosti ljudi, s katerimi se družimo. Je zelo koristna, a ko delujemo po intuitivnem občutku, v resnici ne izražamo svoje svobodne volje.

Človek deluje kot odgovoren, avtonomen, racionalen posamezniki šele takrat, ko se zaveda posledic svojih odločitev in skrbno premisli svoja dejanja. Žal pa je tako, da prakticiranje svobodne volje zahteva razmeroma velik napor, za kar moramo biti dovolj motivirani. Obstaja veliko trikov, ki jih lahko uporabimo, če vemo, da nas lastna intuicija zavaja, vendar je tudi za to potreben določen napor. Do katere mere ima razum moč vplivati na intuicijo, je tako odvisno od sposobnosti in volje vsakega posameznika.

Tudi na širjenje zgodb prek družbenih omrežij praviloma ne vplivajo le racionalni možgani, ampak ljudje delijo zgodbe za zabavo in za lastno zadovoljstvo, kar nadzoruje predvsem intuicija. Zato se zdi, da resnica počasi izgublja osrednje mesto v javnem diskurzu, ki ga ima od časa razsvetljenstva naprej. Vsaj za nekatere politike danes resničnost izjave ni več nujen pogoj, da lahko njihova beseda vstopi v javno izmenjavo in ima vpliv na javno mnenje. Populistični politiki se sistematično usmerjajo zgolj na občutja ljudi, zato je zanje povsem nepomembno, ali jih dobijo na laži.

Pri Oxford Dictionaries so zato za angleško besedo leta 2016 izbrali skovanko post-truth, ki označuje stanje, ko imajo objektivna dejstva manjši vpliv na javno mnenje kot naslavljanje čustev in osebna prepričanja. Pomembnih razprav v javnem prostoru tako mnogokrat ne oblikujejo in usmerjajo več posamezniki, ki se v duhu razsvetljenstva po svojih najboljših močeh trudijo uporabljati razum, ampak javno razpravo pogosto krojijo intuitivni odzivi ljudi, ki hitro podležejo najrazličnejšim poenostavitvam in predsodkom. Pomembno vprašanje sodobne družbe je zato, kako tudi v dobi interneta poskrbeti, da bodo javne razprave potekale v spoštovanju resnice in razsvetljenske tradicije vrednotenja idej.

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here